4. maj, 2019 / Oder / Recenzija
Neža Bohinc (1994), magistrska študentka slovenistike in primerjalne književnosti. Ljubiteljica jezika, pisanega, govorjenega in neizrečenega. Zanima jo kako se jezika učimo, tujega in svojega, kako z njim čutimo in živimo vzporedna življenja. Sama se najraje v njih za kakšno uro izgubi v gledališču ali dobri knjigi. Ko odraste, bi najraje poskušala razumeti, kakšne so poti otroškega učenja, še posebno tiste, ki grejo po svoje. Kadar je ne srbijo prsti, jo srbijo pete.

Pravica biti človek

Neža
Bohinc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Premiera:17.4.2019
Ogledano:19.4.2019
Režiser: Mare Bulc
Igrajo: Tibor Anželj, Matija David Brodnik, Dejan Cvek,
Klara Gantar, Smiljan Hude, Liza Marija Humer,
Sofija Kali Kirn, Zala Klinar, Jera Kočevar, Leon Kokošar,
Tia Krhlanko, Luka Miloševič, Ana Praznik, Ema Radilovič,
Indija Stropnik, Pavle Vastl, Aiko Zakrajšek,
Maša Nela Zorc, Luka Žerdin
Avtorji besedil: Nastopajoči v predstavi
Montaža besedil: Mare Bulc, Ana Duša
Dramaturginja in vodja kreativno-pedagoškega procesa: Ana Duša
Skladateljica in mentorica za glasbo: Polona Janežič
Scenograf: Damir Leventić
Koreograf in mentor za gib: Sebastjan Starič

Na Šentjakobskem odru Lutkovnega gledališča si lahko ogledamo predstavo z naslovom Pravica biti človek, ki je nastala v sklopu projekta Gledališki laboratorij. Pod vodstvom Ane Duša in Mareta Bulca je devetnajst mladih med 12. in 17. letom premlevalo vprašanje kaj pomeni biti človek. Lutkovno gledališče s projektom mladim odpira svoja vrata in jih vabi v svet gledališča, kjer je dovoljeno svobodno izražanje in se rušijo meje začrtanih pravil.

Gledališka zasedba mladih igralcev (Tibor Anželj, Matija David Brodnik, Dejan Cvek, Klara Gantar, Smiljan Hude, Liza Marija Humer, Sofija Kali Kirn, Zala Klinar, Jera Kočevar, Leon Kokošar, Tia Krhlanko, Luka Miloševič, Ana Praznik, Ema Radilovič, Indija Stropnik, Pavle Vastl, Aiko Zakrajšek, Maša Nela Zorc, Luka Žerdin) se je v samem procesu nastajanja predstave oddaljila od začetnega vprašanja o mladih in njihovem  odnosu do človekovih pravic, saj v ospredje predstave stopijo njihove osebne zgodbe in doživljanje sveta. Izbriše se meja pravilnih in nepravilnih odgovorov in ustvari se prostor v katerem mladi lahko doživeto opisujejo svoja občutja, doživljanja in stališča do sveta. Ob ogledu predstave lahko začutimo močno stkane vezi med nastopajočimi in preplet njihovih doživetij. Nastopajo kot utečena celota v kateri pa je jasna pomembnost posameznika, ki je izražena tudi s kostumografijo. Preko oblačil se izražajo in prikazujejo samostojnost individuuma, saj se nastopajoči izražajo že preko izbranih oblačil in nam že na ta način predstavljajo delčke sebe. Delujejo kot da so njihovi kostumi pravzaprav njihova vsakdanja oblačila, vsakodnevno izražanje njihove biti.

Najlepši in najbolj uspeli element gledališke predstave je gib. Nastopajoči se svobodno izražajo v svojem telesu in preko giba podajajo veliko količino upodobljenih informacij. Monologe posameznih nastopajočih s kretnjami in gibom obda celoten ansambel in predstavlja kuliso, ki gledalcem še dodatno prikaže pripovedovano dogajanje. Tako tudi deli kjer s svojim monologom nastopa samo eden od igralcev, vključujejo še ostale nastopajoče in jih združi v posameznih prizorih. Preprosta in prostorna scena igralcem omogoča uporabo lastnega telesa kot najpomembnejšega rekvizita, s katerim proizvajajo zvok, prikazujejo situacije in se tudi lastno izražajo. Neverjetna usklajenost na določenih mestih predstave delujejo kot eno telo, ki se je razcepilo na 19 delov.

Monologi iz zasebnih življenj mladih nastopajočih nas spuščajo v trenutke lepote in grenkobe življenja mladostnikov. Prikazujejo predvsem tegobe odraščanja in proces oblikovanja lastne osebnosti – izdelava mnenj, opredelitev do tematik, družbena pričakovanja.. Dotikajo se pomembnih tem, – politika, vera, odnosi, samopodoba – ki so za mlade ene ključnih tematik in se preko njih odločajo tudi o poteku svojega odraslega življenja. Tem, ki od mladih veliko pričakujejo, vendar jim odpirajo prostor za odprt dialog in možnosti za širjenje obzorij in lastno odločanje. Igralci izpostavljajo, da si želijo biti slišani, saj mladi niso naš jutri, vendar predstavljajo naš danes. Izpostavljajo česa si želijo, da bodo lahko čim prej samostojno stopili v svet. Z osebnimi zgodbami nam predstavijo svoje izkušnje in dokazujejo, da si želijo imeti možnost biti taki kot so in zato ne pridemo do direktne opredelitve njihovih stališč, kar pa je v predstavi pogrešan del. Zgodbe v gledalcih sprožijo plaz vprašanj, med drugimi tudi o lastnih prepričanjih obravnavanih tematik.

Mladi preko monologov iščejo dialog z množico in si želijo biti slišani. Zato je predstava namenjena vsem generacijam, mlajšim (da jih spodbuja naj stopijo naprej in se izražajo) in starejšim (da jim pokažejo, da pokažejo kakšne so aktualne težave mladih in kako jim že s poslušanjem lahko pomagamo). Vsebina predstave se odmika od osnovnega vprašanja in ohranja samo še pravico biti človek – pravico da sem, mislim in delam kar želim, ter od soljudi zahteva samo potrpežljivost in sprejetost. Vendar pa morajo tudi mladi pokazati pripravljenost za poslušanje in sodelovanje, ki jih bo pripeljajo stopnjo dlje in jim bo dodatno razširilo obzorja.

Predstava se zato zakjuči s pogovorom z občinstvom, kjer se vloge zamenjajo in oni poslušajo, mi pa postavljamo vprašanja. Predstava odlično prikazuje kako pomembno je razvijati in podpirati kreativnost mladih, ki so sposobni prikazati in izraziti pomembne tematike.

                                                                                                                        
Pravica biti človek. Foto - Jaka Varmuž
Pravica biti človek. Foto: Jaka Varmuž
Pravica biti človek. Foto: Jaka Varmuž