22. april, 2019 / Oder / Recenzija
Eva Kryštufek je študentka primerjalne književnosti, ki se zanima predvsem za opero, balet in literaturo. Nekdo jo je nekoč nekje označil, da je stroga gospa, sama pa se s to trditvijo ne strinja, saj je za naziv gospa še premlada.

Giselle

Eva
Kryštufek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Premiera: 11. 4. 2019 
Libreto: Jules-Henri Vernoy de Saint-Georges in Théophile Gautier
Režiser in koreograf (po Jeaunu Coralliju, Julesu J. Perrotu
in Mariusu Petipaju): Howard Quintero Lopez
Dirigent: Aleksandar Spasić
Nastopajoči: Nina Noč, Kenta Yamamoto, Yaman Kelemet,
Petar Đorčevski, Regina Križaj, Goran Tatar, Olga Andreeva,
Yuki Seki, Marin Ino, Chie Kato, Yujin Muraishi, Hugo Mbeng

Balet Giselle v izvedbi Ljubljanskega baleta, je všečna predstava, za katero žal težko rečemo kaj več kot to, saj so se ustvarjalci držali varnega in preverjenega recepta in dostavili solidno predstavo, ki pa z ničemer ne izstopa iz povprečja.

Ljubljanski baletni ansambel nas je zadnje čase razvajal z odličnimi predstavami, zato je razumljivo, da smo veliko pričakovali tudi od legendarnega baleta Giselle. Balet pripoveduje ljubezensko zgodbo o naivnem in prikupnem dekletu Giselle, v katero je zaljubljen vojvoda Albrecht, ki ji, preoblečen v kmečkega fanta, hodi dvorit. Atmosfera prvega dejanja je polna vedrine in optimizma, kar se kaže v živahnih in razigranih plesih.  Ko Giselle izve, da je Albrecht v resnici zaročen plemič, od žalosti znori in na koncu umre. V drugem dejanju se dogajanje prestavi k pokopališču ob jezeru, kjer vlada skrivnostno in temačno vzdušje. Tam se Giselle še zadnjič prikaže obupanemu Albrechtu, ki šele takrat spozna, kako zelo jo ljubi.

Jasno je, da so ustvarjalci baleta imeli pred seboj zahtevno nalogo, saj Giselle velja za enega težjih baletov zaradi izjemno zahtevne koreografije. Ustvarjalci baleta so pri svoji postavitvi ostali zvesti klasični koreografiji Corallija, Perrota in Petipaja, kar je pomenilo, da so ohranili večino prvotnih zelo zahtevnih elementov. Sama postavitev in tehnična izvedba plesalcev je bila sicer večino časa povsem korektna, saj se je zgodbi z lahkoto sledilo skozi celotno predstavo, plesalci pa so koreografijo izpeljali brez večjih tehničnih pomanjkljivosti. Nekaj slabosti je bilo zaznati predvsem pri skupinskih koreografijah v prvem dejanju, saj plesalci niso vzbujali občutka suverenosti, kar se je mestoma kazalo v slabši usklajenosti; predvsem pa se je njihova nesuverenost večino časa zaznavala v šibki igralski interpretaciji, saj je bila karakterizacija večine likov gledalcu težek zalogaj, predvsem zaradi enoličnih izrazov in slabo dodelane mimike plesalcev, ki o samih osebnostnih lastnostih likov niso povedali kaj dosti. V vlogi Giselle se je na premieri predstavila solistka ansambla Nina Noč, ki je svojo vlogo tehnično izpeljala zelo dobro in natančno. Žal pa je vsaj v prvem delu njena igralska interpretacija lika nekoliko pešala, saj je imela Nočeva na obrazu skoraj ves čas prvega dejanja enak izraz, ki je dajal občutek, da se v vlogi Giselle še ne počuti domače in da o sami Gisellini osebnosti ne moremo povedati drugega, kot da se zelo rada smeji. Ta vtis je nekoliko popravila konec prvega dejanja, ko Giselle znori in umre, in  v drugem dejanju, ko je obujena od mrtvih, saj je svojo mimiko šele takrat začela prilagajati kontekstu zgodbe.

Giselle. Foto – Darja Štravs Tisu

Tudi za druge plesalce lahko rečemo, da so igralsko svoje vloge izpeljali precej bolj suvereno v drugem dejanju, kjer so pokazali več čustev in vživljanja v vloge. Razlika je bila zagotovo najbolj opazna pri glavnima igralcema, ki sta v primerjavi s prvim dejanjem, kjer se predvsem Adolphov (Kenta Yamamoto) karakter (ki naj bi bil aroganten) kaže zelo nejasno, pokazala precej več čustev, bolj opazna pa je bila tudi kemija med njima, ki je nujna za korektno izpeljavo Pas de Deuxa v drugem dejanju. Le-ta v dotičnem baletu velja za vrhunec baleta, kjer pričakujemo eksplozijo čustev med Gisellino dušo in Albrechtom, predvsem pa si od Pas de Deuxa nadejamo tehnično dovršen estetski posladek, ki zbuja čustva tudi gledalcem. Njun Pas de Deux je bil izpeljan popolnoma solidno, pri čemer jima ni kaj dosti očitati, čeprav bi vanj kljub vsemu lahko vložila več medsebojnih čustev, ki bi iz pasivnega opazovanja predramil tudi občinstvo.

V igralski interpretaciji je v celotni predstavi prednjačila Yaman Kelemet v vlogi kraljice vil Mirthe. Kelemet seje v vlogo Mirthe odlično vživela in kljub zahtevnim plesnim figuram ni zapostavila igralske interpretacije. Kraljico vil je uspela prikazati kot zadržano, nepopustljivo vodjo z avtoriteto, ki ji nobena od podložnic ne upa oporekati.  Tako je kljub enakemu kostumu s svojo prezenco uspela  stopiti iz povprečja in vzbuditi pozornost.

Poleg Kelemetine igralske interpretacije je v predstavi zagotovo najbolj pozitivno izstopal Kmečki Pas de Quatre, ki so ga sestavljali Marin Ino, Chie Kato, Yujin Muraishi in Hugo Mbeng. Vsak posebej se je občinstvu predstavil s serijo zahtevnih in spektakularnih figur in skokov, ki so v dvorani poželi veliko navdušenje, zlasti pa sta navdušila Hugo Mbeng in Yujin Muraishi s svojimi visokimi skoki, ki so bili vizualno več kot impresivni.

Tudi za samo postavitev ne moremo uporabljati presežnikov, saj postavitev v ničemer ne izstopa niti v negativnem niti v pozitivnem smislu. Vse v predstavi je izpeljano korektno, od elegantnih kostumov v lepih pastelnih odtenkih do scenografije, ki je v prvem dejanju sestavljena iz kuhinjskih desk, v drugem pa se v ozadju skrivnostno gibajo usklajene animacije, ki ustvarjajo mračnjaško in pravljično vzdušje. V poplavi modernih postavitev je sicer klasična postavitev zelo dobrodošla sprememba, pri kateri se pričakuje, da  v ospredje ponovno stopi zgodba in lepota klasičnega baleta, kot se je zgodilo v odlični postavitvi Labodjega jezera, ki so ga premierno uprizorili pred štirimi leti.  Čeprav je bila postavitev solidna, pušča še veliko prostora za izboljšave: tako pri interpretaciji in sami karakterizaciji likov, ki so bili prikazani precej prazno – brez osebnosti, kot tudi pri sami postavitvi, kjer bi si želela videti neko vizualno oziroma estetsko rdečo nit (poleg ujemajočih pastelnih barv), ki bi bolj sovpadala s samo zgodbo in kontekstom.

                                                                                
Giselle. Foto - Darja Štravs Tisu