• Datum objave: ponedeljek, 11. julij 2016
  • Tyrfingur Tyrfingsson: »Na Islandiji se vsi preveč trudijo, da ne bi koga prizadeli, in za umetnost je to seveda grozno.«

    Za Islandijo je bil začetek poletja kar zanimiv. Dramatika Tyrfingssona sem v ljubljanski pisateljski rezidenci obiskal ravno dan po islandskih predsedniških volitvah. Zmagovalec, zgodovinar Guðni Jóhannesson, je na tej funkciji zamenjal Ólafurja Ragnarja Grímssona, prejšnjega dolgoletnega predsednika. Ta bi verjetno osvojil še šesti mandat, če se ne bi pred kratkim izkazalo, da je tudi on vpleten v afero Panamskih dokumentov, zaradi česar tokrat ni več kandidiral. Že aprila je iz istega razloga odstopil tudi islandski premier Gunnlaugsson, zato so se tudi parlamentarne volitve s prihodnje pomladi prestavile na letošnjo jesen. Poletni meseci bodo gotovo minili v znamenju mnogih političnih razprav. Medtem so Islandci na letošnjem Evropskem nogometnem prvenstvu pisali prav posebno zgodbo: čeprav so bili na prvenstvo uvrščeni prvič, so se prebili vse do četrtfinala. Dan po najinem pogovoru so izločili tudi Angleže.
    Tyrfingur Tyrfingsson je pri devetindvajsetih letih že nagrajevan avtor štirih dram, gledališki režiser, kolumnist in še kaj. Njegove igre, še posebej zadnjo (imenovano Reklama leta), zaznamujeta kritičnost in iskrenost in prav taki so bili tudi njegovi odgovori.

     

    »Tako je dolgočasen,« mi je denimo dejal, ko sem mu omenil novopečenega predsednika. »Ubogi človek. Je pa diplomiral na Oxfordu, torej je vsaj izobražen … Vi ljudje pa res pogrešate svojega Tita, ne? Veliko ljudi sem že slišal govoriti o njem. Tukaj v bloku me je neka gospa malo čudno gledala, pa sem ji rekel “Tito” in se je nasmejala. Ko sem ji še razložil, da imava s Titom rojstni dan na isti datum, jo je to resnično osrečilo.«

     

    Tudi ko sva uradno pričela intervju in sem ga vprašal, kako se je pričel zanimati za gledališče, ga prostodušna iskrenost ni zapustila. »Imel sem babico – no, saj jo še vedno imam – ki je precej rada nastopala. Ne, ni bila umetnica. Bila je ena izmed tistih islandskih žensk, ki so jim bili všeč ameriški vojaki[1]: z enim je tudi odšla v Ameriko in za sabo pustila svojega sina, mojega očeta. Kakšnih dvajset let pozneje se je vrnila na poroko mojih staršev, ne ravno trezna, in nenadoma se je vse na poroki vrtelo okoli nje. Ampak moji mami je bila všeč, zato smo jo pričeli vsako leto obiskovati na Floridi, pri njenem tretjem možu. V veliki rožnati hiši, z bazenom, s kadilakom in kupom rožnatih flamingov. Imela je tudi ogromno psov, vsako leto drugega, to je bilo malo čudno … Imela je odličen pevski glas in je veliko prepevala; te pesmi so se pogosto spremenile v jok, kar je bilo tudi nekoliko grozno … Govorila je mešanico islandščine in angleščine, ki je ni nihče razumel, ne Američani in ne Islandci, in mislim, da je v tem precej uživala. In vse to, njena hiša, flamingi, njeno nastopanje … je v meni nekaj premaknilo.«

     

    Najbrž sta k temu pripomogla tudi njegova starša, ki sta ga že od malega navajala na branje – nista pa ravno vztrajala pri resnicoljubnosti. »Ko sem prišel domov, sta me vprašala, kje sem bil, in sem rekel, da na Luni. Onadva pa samo: “Aha, na Luni …”« Veliko je tudi kradel, kot otrok je hotel postati kriminalec. »Mislim, da še vedno želim biti kriminalec … In da sem se izmuznil, je bilo potrebnih veliko zgodb, veliko izmišljij.«

     

    Kljub temu še na gimnaziji o gledališču ni imel najboljšega mnenja – zdelo se mu je, da je to le za čudake. A je na koncu vendarle pristal na Islandski umetniški akademiji, po njej pa še na Janáčkovi akademiji v Pragi in na Univerzi Goldsmiths v Londonu. Najboljša izmed teh izkušenj je bila češka, kjer je bila njegova mentorica bosanska režiserka Tanja Miletić Oručević. »Študentje smo imeli pri njej precej privatnih ur – kar pomeni, da smo sedeli in pili, veliko pili. A me je zares veliko naučila. Bila je zelo stroga in zelo iskrena – na Islandiji se vsi preveč trudijo, da ne bi koga prizadeli, in za umetnost je to seveda grozno …«

     

    V Londonu je preživel samo eno leto; po njegovem je gledališki svet tam zelo zaprt. »Kadarkoli sem omenil kakšnega tujega avtorja, ga ni nihče poznal. In poleg tega je sodobna britanska dramatika zelo konzervativna, skoraj banalna, precej ozko topična. Vsi skušajo napisati nekaj, kar bo pograbil trg in kar bo hit, zato se v Angliji precej težko preživi … To se v Sloveniji ne dogaja, pa tudi na Islandiji ne.«

     

    Pred pogovorom sem prebral kup člankov o Tyrfingurjevi državi: med njimi je bilo tudi svarilo pred ‘islandskimi miti’, ki so se nekritično razpasli po celini, a mi to ni preprečilo, da se nad deželo ne bi navdušil. Nova ustava, ki so jo pričeli pisati po finančnem zlomu leta 2008, resda ni nastala s ‘crowdsourcanjem’, kot so poročali mnogi mediji, a je možnost sodelovanja pri pisanju vendarle dobila tudi civilna družba. Njihov premier je resda bil vpleten v panamsko afero, a se je vsaj dokaj hitro poslovil s svoje funkcije in se je ni oklepal za vsako ceno. Na spletu je mogoče hitro najti tudi pričevanja o ‘islandskem kulturnem čudežu’ in o branju kot islandskem narodnem športu, da ne govorimo o TV serijah, ki so – v deželi, ki ima dobrih 300 tisoč prebivalcev – svetlobna leta pred čimerkoli, kar je kdaj ustvarila slovenska televizija. Država je poleg tega znana po svojem boju za pravice žensk, prejšnjo islandsko vlado pa je vodila tudi prva odkrito lezbična premierka na svetu.

     

    Kljub temu se mi je v pogovoru zazdelo, da gojiva nekakšne zrcalne – in zmotne – predstave o državah drug drugega. Medtem ko sem popravljal nekatere njegove predstave o Sloveniji – denimo o zaposlitvenih možnostih slovenskih umetnikov – je on popravljal zelo podobne moje o njegovi lastni deželi. Za božič se na Islandiji res proda ogromno število knjig – a se jih med letom proda dosti manj. Umetniki v resnici tudi na Islandiji ne morejo povsem lagodno živeti in ustvarjati. In odnos prebivalcev do umetnosti, vsaj do gledališča, še zdaleč ni idealen. »Če bi razpisali referendum, ali naj ukinemo svoja gledališča, bi najbrž kakšnih 51 odstotkov glasovalo za,« je menil Tyrfingur. »Splošno mnenje je zelo populistično: umetniki so lenobe in zapravljajo denar, ki bi ga lahko bolje porabili za, denimo, bolnišnice.«

     

    Tako kot drugod po svetu se tudi na Islandiji povečuje neenakost. Tyrfingur je prepričan, da je v deželi s tolikšnim bogastvom in viri ter s tako malo prebivalstva dejstvo, da v njej še vedno obstajajo revni ljudje, popoln nesmisel.

     

     

    alt="tyrfingsson"

    Tyrfingur Tyrfingsson med pogovorom z našim piscem Žigo Rusom

     

    To je bil morda pravi trenutek, da ga povprašam o njegovi zadnji igri, Reklama leta. V njej spoznamo propadlo gledališče, ki je postalo oglaševalska agencija. Tudi ta posel jim ne gre najbolje, dokler se ne pojavi Klient, ki v imenu neznanega Oglaševalca naroči oglas za neznan produkt. Oglas seveda ne sme biti kar kakršenkoli, temveč si Oglaševalec želi, kaj pa drugega, oglas leta …

     

    Drame najbrž sploh ne bi bilo, če ne bi tudi Tyrfingur pol leta preživel kot oglaševalec. Na začetku ga je služba še zabavala. »Dajo ti ogromno denarja, da z njim narediš karkoli. Če bi si zaželel tri asistente – ni problema! Samo izstaviš jim račun.« A sčasoma stvari postanejo težje: ustvarjalno te oglaševanje povsem izčrpa. In seveda se vse vrti okoli klienta, prav tako kot v njegovi drami. »Grafični oblikovalci, zelo talentirani ljudje, morajo poslušati klienta, kako jim razlaga, kaj je po njegovem lepota. Naskrivaj rišejo možičke s pištolo, prislonjeno na glavo, a mu vseeno prikimavajo – klient lahko namreč vsak hip reče, da bo šel drugam, in stvar je s tem končana.«

     

    Da se je od oglaševanja poslovil, pa ni kriva le splošna izčrpanost. Zgodba ima tudi nekakšen odločilni moment, točko preobrata. »Ena od naših strank je bila tovarna aluminija. Taka tovarna seveda ne naslavlja navadnih potrošnikov – nikoli se ne odpraviš v trgovino, da bi nakupil malo aluminija. A kot korporacija je en odstotek dohodkov vendarle morala nameniti oglaševanju, zato smo ustvarili kampanjo, ki bi ilustrirala, kako odlična tovarna je to.« Poiskali so torej uslužbenca tovarne, ki je v prostem času rad ribaril, ga fotografirali kot ribiča in zraven napisali, da dela za tovarno.

     

    S tem naj bi bila zadeva tudi končana – a se je zgodilo ravno nasprotno. »Zadeva je postala tako popularna. Ljudje so mislili, da je to silno lepo – ta čudovita tovarna, ki mu daje toliko časa, da lahko ribari … In so nam rekli, naj naredimo še eno tako reklamo.«

     

    Za drugo fotografijo so izbrali uslužbenko, ki je rada jezdila, in z rahlo zamudo ugotovili, da je tudi noseča.

     

    »Rekli smo ji, da bi jo radi fotografirali na konju, s čimer se je strinjala. Potem je fotograf rekel, naj malo zagalopira! Naj konj kaj počne! Sam sem medtem v glavi ravno premleval spremni tekst … No, in potem je padla s konja.«

     

    Padla s konja? Noseča ženska? Pa je bilo vse v redu z njo?

     

    »Ja, vse je bilo v redu. Ampak nekaj v meni se je prelomilo. Rekel sem si: le kje se bo to končalo? V tistem času sem ravno prejel email umetniškega direktorja gledališča, ki je hotel pri meni naročiti dramo, kar pomeni skoraj celoletno plačo – in tako sem pri agenciji dal odpoved.«

     

    Sprva je mislil, da ga je ponudba gledališča rešila, a to ni bilo čisto res. »Ko sem se srečal z gledališčniki, so mi rekli: “Tyffi, dobrodošel, zdaj si naš novi pisec. Ravno delamo plakate za predstave naslednje sezone. Nam lahko poveš svoje mnenje?” Rekel sem, da lahko – in kar naenkrat sem pisal tekst o neki predstavi za revijo, ki jo izdaja gledališče. “Tyffi,” so me potem pobarali, “Lahko to napišeš še malo bolj zabavno?” Pravzaprav sem spet postal oglaševalec – v gledališču.«

     

    Reklama leta je torej nastala iz osebnih frustracij in nezadovoljstva: tako nad oglaševalskim poslom kot tudi nad svetom gledališča. Pa vendar z besedilom ni želel izzvati jeze – prepričan je bil, da se bo občinstvo le smejalo. Igra je dobila dobre, celo odlične ocene. A nekatere gledalce je, na Tyrfingurjevo presenečenje, tudi razbesnela.

     

    To ni povsem nerazumljivo: v igri je dovolj elementov – golota, nazoren seks, masturbacija – ki bi občinstvo lahko šokirali. A pravzaprav to ni bil kamen spotike. »Ni šlo za to. Bolj jih je ujezilo, da sem si dovolil govoriti o gledališču na negativen način. Tudi gledališče lahko namreč hitro postane oglaševalska agencija in pomembno je, da se proti temu borimo.« Ogorčeni so torej bili gledališčniki sami, ki so se morda preveč nazorno zagledali v ogledalu. Tudi znotraj gledališkega sveta po Tyrfingurjevem mnenju namreč premočno vlada ideja mainstreama: da naj se ljudem ponudi to, česar si sami želijo.

     

     

     

    Tyrfingur je tudi gledališki režiser, a je le svojo prvo igro, Grande, tudi sam režiral. Vseeno je bil pri Reklami leta prisoten na prav vseh vajah. Naslednjič, je odločen, bo ravnal drugače: sploh ga ne bo na spregled. »Na vajah za Reklamo leta sem bil ves čas prijazen, vse sem zelo podpiral, a sem se vseeno počutil kot nekakšna policija. Zelo pomemben del procesa je, da lahko igralec reče: “Sovražim ta del igre, ne vem, kaj naj naredim s tem”, in tega ne more reči, če je avtor ves čas prisoten.« Po drugi strani je tudi za dramatika prisotnost na vajah lahko naporna: igralci so do njega vendarle lahko tudi precej zahtevni. »Precej se moraš truditi, da ne zajokaš. Še posebej težko je to za nekoga, ki je odrasel v devetdesetih in so mu ljudje samo ploskali:“O, kako je to odlično! Spekel si piškot, kako izvrstno!”  V gledališču pa so igralci včasih tudi besni na tekst, ki si ga napisal, ti pa moraš ostati trden in razumeti, da ne gre za nič osebnega.«

     

    Tyrfingurju sem omenil, da se nekateri slovenski dramatiki pritožujejo nad ‘režiserskim gledališčem’, ki naj bi jih zapostavljalo, in ga povprašal po njegovem mnenju. Da, tudi na Islandiji je ta razkol prisoten, mi je odvrnil, že kakšnih petdeset let. Po njegovem je očitek tudi delno resničen, a prevlada režiserjev ne bo trajala večno. »Režiserji imajo na zalogi kakšnih 150 trikov: če je režiser inteligenten in talentiran, jih bo znal nekako zakriti, a bo večina vseeno uporabljala bolj ali manj iste prijeme. Opažam pa, da postajajo priljubljeni tudi režiserji, ki samo pomagajo igralcem dobro igrati – in to je lahko dovolj. Če imaš dovolj denarja, lahko seveda v gledališču narediš šov, ki ga bo zanimivo gledati. A režiserji, ki vedo, kako igralce pripeljati do tega, da dobro igrajo, bodo vedno preživeli.«

     

    Podoben obrat k bolj asketskemu gledališču morda doživlja tudi Tyrfingur sam. »Ko vidiš Reklamo leta na odru, se zdi, kot da bi se izbruhal kakšen postmoderni slon. Vsega je veliko preveč. To je vtis, ki sem ga hotel ustvariti – kot da te na internetu zasujejo pop-up okna. Veliko ljudi je ta občutek res dobilo in s tem sem bil kar zadovoljen.« A tudi sam pri sebi vse bolj opaža, da ga to čedalje manj zanima. V Amsterdamu si je ogledal Williamsovo Stekleno menažerijo: zrežirano zelo konzervativno, a so jo štirje igralci preprosto dobro odigrali. V spominu mu je ostala tudi uprizoritev Becketta, ki jo je videl pred dvema letoma: prav tako povsem zvesta avtorjevemu tekstu, a kljub temu osvežujoča. Zato bo tudi naslednja drama, ki jo trenutno načrtuje, precej drugačna od Reklame leta – le nekaj likov, veliko dialoga, manj scenografije …

     

    In tema? Za avtorja, ki se je jezil nad islandsko revščino, je njegova naslednja tema nekam presenetljiva. »Morda se sliši malo klišejsko, pa vendar: razmišljam o ljudeh, ki imajo vse, a so vseeno tako nesrečni. Kar je v bistvu tudi moja družina – ali vsaj nekateri njeni člani. Že desetletja ni nikjer nobene vojne, v družbi vlada blaginja, pa vendar …«

     

    Vsekakor se Tyrfingur ne zdi kot eden svojih prihodnjih junakov. Preden sva se s fotografom poslovila, nama je pokazal fotografijo babice, s katero se je pravzaprav vse pričelo. Na sliki je povsem drugačna, kot nama jo je naslikal: v dolgi črni obleki in z nagubanim čelom je videti precej stroga. O petju ne duha ne sluha. Bodoči dramatik – na sliki ima kakšnih devet ali deset let – pa je pravo nasprotje: drži jo za roko, drugo nogo in roko pa moli v zrak, saj je očitno sredi plesa. Kot da bi že takrat prevzel njeno štafeto: zdaj bo on tisti, ki bo odpotoval, prav kmalu se bo sam postavil na oder.

     

    ***

    Foto: Bonino Englaro

     

    [1] Ameriška vojska je bila na Islandiji nastanjena od petdesetih let 20. stoletja pa vse do leta 2006.

    Sorodni članki: