18. 1. 2021 / Intervju / Literatura
Manja Žugman je profesorica slovenščine, literarna ustvarjalka in kritičarka, piše novinarske prispevke s področja kulturnega novinarstva in spremne besede. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Rdeča grud: »V tem trenutku ni potrebe po zbližanju, saj je bolj potrebno pogledati vase.«

Tim Topić in Lan Anzeljc sta mladostnika, ki ju v življenju privlačijo tudi mnoge obšolske dejavnosti. Tim obiskuje 4. letnik Gimnazije Ledina, Lan pa si je privoščil enoletni oddih, sicer pa je zaključil Waldorfsko gimnazijo. V letu 2020 sta v samozaložbi izdala fotografsko-pesniško zbirko Rdeča grud, knjižico z zgolj trinajstimi pesmimi in fotografijami.

Kako bi se predstavila, kaj v življenju počneta in s čim se ukvarjata? Kdaj in kje se je začela vajina ustvarjalna pot?

Tim: Zelo rad imam umetnost. V glasbeni šoli sem igral klavir in jazz kitaro. Navdušujem se nad modo in haute couture, a sem zgolj opazovalec, saj je ta zvrst umetnosti poleg kinetičnih skulptur edina gibajoča se umetnost. Poudarek mojega zanimanja in prihodnjega izobraževanja pa je grafično oblikovanje in fotografija. Svojo navdušenost nad grafiko sem opazil v zadnjem letu svojega osnovnošolskega izobraževanja, ko sem oblikoval plakat za koncert našega šolskega orkestra, nato pa sem v 1. letniku gimnazije stopil do mentorice šolskega glasila in jo prosil, če bi se lahko naučil oblikovanja pri šolskem glasilu Mladika. Takrat mi je prof. Mojca Lotrič dala zelo proste roke, hkrati pa je gospa zaslužna, zakaj sem danes to, kar sem, tako glede oblikovanja kot odnosa do vizualnih umetnosti nasploh. Moram pa izpostaviti, da je name vplivala tudi nemška šola Bauhaus, slovenski oblikovalski studio Ljudje ter povojni oblikovalski slogi in arhitektura na področju bivše SFRJ. Še posebej obožujem brutalizem in razne brutalistične spomenike na Balkanu, vzor mi je slikar Leon Spilliaert, kantavtorica Lana Del Rey, skladatelja Rachmaninov in Sibelius, slikar Gauguin, fotografinja Elizaveta Porodina, ameriški pesnik T. S. Eliot … Vsa ta umetniška imena povezuje svojevrstna grandioznost, skrita v ujetem trenutku. Torej romanca in veličastnost v nečem preprostem, morda celo grdem.

Lan: Navdušujem se nad poezijo. Pesmi sem začel pisati enkrat v prvi triadi osnovne šole. To je pogovor s samim seboj, saj prav samega sebe pogosto težko razumeš, če pa ugasneš možgane in pustiš roki, da prosto teče po papirju, lahko spoznaš, kaj in kdo v resnici si. Od vseh pesniških duš mi je najbližje Srečko Kosovel, saj se me njegova poezija najbolj dotakne. S svojim pesnjenjem pa ne želim dajati ljudem nobenega sporočila, saj jih želim popeljati le k razmisleku, kakršnemukoli že.

Že pred časom sta zasnovala projekt Rdeča grud, knjižico, ki na svojih straneh predstavlja trinajst pesmi in fotografije, odete v rdečih odtenkih. Vajino sodelovanje je obrodilo sadove. Kdaj in kako je vzniknila zamisel za tovrsten koncept?

Tim: Z Lanom se poznava že dlje časa. Skupaj sva pripravljala video za šolski časopis Mladika, sodelovati pa sva začela tudi zato, ker imava podoben smisel za lepoto, navdihujejo naju podobne reči, nekako sva podobnih misli in idej, zato jih torej skupaj zlahka uresničujeva.

Lan: Ideja za projekt Rdeča grud je nastala povsem spontano. Tim si je nekako zamislil koncept, v mislih je imel že ustvarjeno podobo fotografij, ki jih je v bistvu bilo potrebno dopolniti z besedilom. Najustreznejša spremljava se nama je zdela pesem.  

Fotografije predstavljajo posameznike, ki so skorajda goli, na sebi nosijo le masko. Posnete so na mestnih ulicah. Kdo so fotografiranci in kako so nastajali posnetki? Ima maska morebiti opraviti z aktualnim epidemiološkim stanjem v državi? So najprej nastale fotografije ali poezija?

Tim: Najprej so nastale fotografije, potem sva dodala poezijo. Fotografiranci so najini prijatelji. To so Aleša Fojkar, Oskar Mastnak Sokolov in Maj Suhadolnik. Vsi trije so se prijazno odzvali povabilu. Fotografije smo posneli na Aškerčevi, Zoisovi in na železniški postaji, med tretjo in šesto ponoči. Bil je mraz in pa edini dan, ko ni bilo ljubljanske megle. Oskar je v spodnjem perilu in plinski maski, ki nima nobenega opravka s trenutno epidemijo, ampak mu je vojna odvzela vse, tudi identiteto. Maj ima oblečeno uniformo jugoslovanskega vojaka iz 1. svetovne vojne, Aleša pa nosi »little black dress« in ima po očeh namazano črno barvo, ki predstavlja neke vrste omniscientnost, razsvetljenje in pogubo.

Rdeča grud (Foto: Tim Topić)

Poetični del zbirke vsebuje zgolj trinajst pesmi. Lirski subjekt je sam, je tragičen in ga je strah. Lan, predstavi nam njegovo zgodbo. Iz pridanih verzov namreč ni čutiti potrebe po (z)bližanju.

Lan: Sprva bi zbirki nadela naslov Militia, a sva se kasneje odločila za Rdečo grud. Pesmi je le trinajst, lirski subjekt pa je sam, tragičen in ga je strah. Česa? Strah ga je predvsem prihodnosti. Sprašuje se, če bo lahko na svojo življenjsko pot vplival sam ali mu jo bo krojila usoda. Pri tem maska predstavlja prihodnost. Simbolizira nekaj, kar nam je prikrito, nejasno, nerazumljivo, zaradi česar nam je tudi malo strašljivo. Tudi konec ni jasen. Saj ni. Tudi ljudje ne poznamo svojega konca. Želel sem, da bi bralci razmislili o tem, če je življenjska pot vnaprej določena ali jo lahko sooblikujejo. V tem trenutku ni potrebe po zbližanju, saj je bolj potrebno pogledati vase.

V pesmih je tudi nasploh veliko praznega, sivega, pustega. Zdi se, kot da ni moč več sanjati, kljub temu pa pridana izrazito rdeča barva simbolizira kri, radost, življenje. Kakšna se pred bralcem razodeva Rdeča grud? Kaj je rdeča nit?

Lan: Da. Veliko je praznega, sivega in pustega, ker se tako v tem kaotičnem svetu počuti tudi lirski subjekt, hkrati pa je pridana rdeča barva, ker simbolizira kri, vročičnost, strast in ne nazadnje življenje. Prav zato, ker življenje vendarle premaga pogubo. Izbrala sva strani, natisnjene v rdečih barvnih odtenkih, saj se nama življenje vendarle zdi (po)polno. Kljub vsem tegobam nam ponuja lagodje; in sicer do te mere, da ne poznamo trpljenja in strahu, kakršnega so doživljali naši predniki. Tovrstnemu življenju smo lahko hvaležni in se mu lahko vsak dan poklonimo. Ker pa so pesmi nastajale skozi moje gimnazijsko popotovanje, njihovo vsebino prevzema razmišljanje o smislu obstoja in občutku praznote.

Pesmi so različno zgrajene; nekatere so krajše, druge daljše. Posamezne sledijo rimi, spet druge ne.  

Lan: Pesmi so nastajale kar nekaj let. Skozi to obdobje se je moj slog spreminjal, postajal tudi bolj oseben, prav tako moj okus. Posledično imajo torej različno zgradbo. Poleg tega pa menim, da lahko različna sporočila in čustvovanja lažje prikažem z različnimi pesniškimi formami.

Dandanes je na voljo veliko najrazličnejših založniških hiš; izdaj del v tiskani in/ali elektronski obliki. Vidva sta izbrala samozaložniško pot.

Tim: Za izid knjižice v tiskani obliki sva se z Lanom odločila zaradi najine ljubezni do tiskanih publikacij, prav tako pa se nama je zdelo, da bi to delo potem imelo tudi večji pomen, kot če bi bilo le barva na papirju v podobi vrste ničel in enic na zaslonu. Tiskan izid je omogočil tudi totalno rigidnost kompozicije in lažji ter bolj neposreden prenos rdeče niti in zgodbe na bralca. Ker je delo poetično in fotografsko, je bil tudi pristop do izida drugačen. Publikacija je izšla v samozaložbi, saj sva kljub več poskusom izida pri kakšni večji založbi pristala na samozaložbi, saj s tako vrsto dela (zin) večina založb ni imela poprejšnjih izkušenj, hkrati pa se nama zdi, da ima delo večji čar, če ima omejeno izdajo, saj se vsak izvod zdi kot unikat.

Skrivata v sebi morda še kakšno posebno željo, ki jo velja deliti v tem ponovoletnem času?

Tim: Želela bi si, da bralci po svoje berejo in razberejo Rdečo grud. Ponudila sva vrstice in fotografije, ki lahko starejše generacije popeljejo v preteklost, mlade pa nagovorijo k premisleku o tem, kdo so in kam gredo. Kjer je pot, naj bi bil tudi cilj … pravijo.  

***

podajam se z masko
v svet praznih podob
da jih vidim polne
želja je žgana
 
ko maska pade
sem prazen
kot one vse
 
postanem vse
vse kar preziram
postanem strup
svojega bitja

(Avtor pesmi: Lan Anzeljc)

                    
Foto: Tim Topić