25. maj, 2019 / Literatura / Recenzija
Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in članke, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a v resnici ne misli nič slabega.

Martin Justin: Malo

Martin
Justin

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Režiserji bi svoje gledalce najlažje odvrnili s prizori zarezovanja ostrih predmetov v prstne blazinice. Vsi smo se že kdaj urezali med kuhanjem, rokovanjem s papirjem ali trdimi travnimi bilkami, poznamo tisti zdrs, ko je že vse prepozno, ko čez nekaj trenutkov priteče kri in z njo skeleča bolečina, zato nas odstranjevanje prstni blaznici mnogo bolj zadane kot presekane noge, glave in trebuhi. O tem bom prvič razmišljal nekega decembrskega dne pred spanjem: rahlo pijan se bom zavil v odejo in se čudil patološkim mislim, ki lahko vzniknejo ob tako mirnih trenutkih, nato pa jih bom vseeno shrani, za rezervo. Da se jih bom lahko oklenil, ko mi v krču naveličanosti ne bo ostalo ničesar drugega. Na primer zdaj, ko sedim na avtobusni postaji v Zadru, kadim in poskušam brati Viktorja Jerofejeva, na primer zdaj ponovno preizkušam to misel in menim, da zato bolj kvalitetno preživljam svoj čas. Čez nekaj ur bom zadovoljno zapisal: »Zdaj sedim na avtobusu za Split in zahtevam angažiranega bralca. Moje misli so dobra proza.« Morda si vse skozi prizadevam prav za to, da bi iz svojih misli spletel dobro prozo, ta izraz ravno prav slabo razumem, da se mi zdi prepričljiv. Čez nekaj trenutkov sem na tistem avtobusu sicer zapisal še: »domnevno brez energije za pisanje premlevam pametne misli in si domišljal, da so dober nadomestek,« a se mi zdaj bolj zdi, da domnevno brez energije za življenje premlevam pametne misli in imam dobro prozo za vrednejši nadomestek svetu.

Naveličan sem kajenja, kislih Marlboro Touch, ki sem jih izbral, ker mi je všeč njihov bel filter, a me samo to veže z razbeljeno pločevinasto streho in zelenim tapisonom, na katerem se stiskajo okrogle mizice in plastični stoli; s taksisti v prepotenih belih srajcah in z ogromnimi imenskimi tablicami okoli vratu. Ko bom spomladi nehal kaditi, bom pogrešal takšne trenutke, čeprav se bom počutil mnogo bolje, nikotin je name vedno vplival precej nenavadno. Zaradi njega sem od življenja pričakoval več, kot mi je bilo to sposobno dati, zato mi pogosto ni preostalo drugega, kot da razpoke mašim z novimi cigaretami. Pokašljam, izpijem še preostanek slabe kave in v roke ponovno vzamem knjigo, poskušam brati zgodbe, ki so me prejšnje dni navduševale, zdaj pa me le še dolgočasijo. Pogledam na kovček, ki stoji poleg, pogledam ga z dvoumnim pogledom dvajsetletnika, ki bi si rad z avtobusno postajo, zataknjeno v nekem drugem času, podelil nostalgično cigareto, in turista, ki misli, da ga lahko brkati gospod in njegova debelušna žena v vsakem trenutku oropata … Prižgem novo cigareto in se ponovno začnem obremenjevati z zbirko kratkih zgodb, ki jo moram dokončati v naslednjih dneh in jo bom v čudnem deliriju izdal čez natanko 84 dni. Takrat bom te nadležne misli o dokončevanju dokončno odgnal (kar mi bo služilo za nekakšen nadomestek veselju), do takrat jih moram pač prenašati, po vseh teh letih bi moral brez problema zdržati še te slabe tri mesece. S torbe vzamem laptop, poskušam malo pisati in končam s: »Čakam (ne bom spet napisal sedim!) na avtobusni postaji v Zadru, kadim in poskušam potrpeti vročino letošnjega poletja, menjajočih se avtobusov in svojega, z McDonaldsovo hrano nabasanega telesa. To pišem kot opravičilo, seveda.«

Poleg taksistov in ostalih statistov postsocialističnih kulis z menoj čaka tudi skupina francoskih otrok, ki jo vodita v rjavi kuti oblečena meniha. Sedijo na svojih nahrbtnih in se pogovarjajo, drugi si na parkirišču podajajo žogo in med raztopljenimi mislimi se mi zazdijo simpatični. Ne verjamem povsem, da so resnični, najraje bi jih skupaj z vtisi nekega drugega dne – cvilečimi robotskimi kužki in njihovimi štirinajstletnimi prodajalkami – vtaknil v zgodbo. Skupaj z zmenkom, ki sem ga opazoval med žvečenjem cheeseburgerja iz fast fooda »Afrika«, in je ostal omejen na fotografiranje koktajlov in molčanje, bi jih stlačil med blodenje po Starogradu, v idejo, »idejo za zgodbo«, nekakšen vročičen popis večernega sprehoda po jadranskem počitniškem mestecu. Načrtoval sem ga seveda, da bi odgnal obremenjujoče misli na nedokončano zbirko in mu celo nadel oznako »bulgakovski nadrealizem«. Prebral sem jo na zadnji platnici Jerofejeva in jo ravno prav slabo razumem, da se mi zdi prepričljiva. A se namesto tega pogovarjajo naprej, z menoj preprosto čakajo na večerni avtobus za Split z enourno zamudo. Ne morem jih nehati gledati, zdijo se mi biblični. Skupina otrok z menihoma in nekaj mladostniki v sredi, punco, ki je prej pred mano kupovala karte, zdaj pa s sijočim obrazom posluša brata v rjavi kuti, mehek glas tisočletne tradicije. Prižgem novo cigareto, sedim na kovčku in gledam.

Rad bi, da bi sedla poleg mene, pogledala skozi okno, v katerem bi lahko videla zgolj najin odsev in mi rekla: »Brat pravi, da izgledaš kot izgubljena duša.« Pa ne, da bi jo spoznal, zvedel kaj s skupino krščanskih otrok počne v Zadru in zakaj se pelje v Split, rad bi izkoristil sveti sij njenega obraza, ki bi potrdil, da sem to: »izgubljena duša« na robu časa, ki ji ne preostane drugega, da kadi na avtobusnih postajah in razmišlja o pisanju. Na to se bom spet spomnil tistega zimskega, rahlo pijanega večera, ko se bom trudil prižgati izpraznjen telefon, da bi nastavil budilko. Želel se bom pravočasno zbuditi in oditi na faks, hkrati pa bom razmišljal o odrezanih prstnih blazinicah in po nekih asociacijah, močno povezanih z Ecovimi Sprehodi, ki jih bom tisti dan prebiral, o pogovoru, ki ga nikoli nisem imel. Spomnil sem bom, da so obstajali tudi zadušljivi poletni dnevi, ko se mi je skupina otrok pod vodstvom dveh menihov zdela simpatična. A stol poleg mene seveda ostane prazen, v resnici sploh ne vem, če sedijo na istem avtobusu, morda sploh nikoli niso kupovali kart za Split, kot sem sklepal, ker smo stali v isti vrsti. Célo naše skupno potovanje je bilo samo umišljeno. Avtobus odpelje. Nekaj časa gledam luči avtomobilov, ki peljejo nasproti, nato vzamem laptop, zapišem misel, ki me je prešinila. Pet povedi z drobnimi črnimi črkami, ki me naredijo zadovoljnega.