13. april, 2019 / Literatura / Recenzija
Miha Praprotik, 1981, uni. dipl. lit. komparativist Privlačijo me nevsakdanje, čudaške zgodbe in humor vseh oblik in odlik. Poleg dobre fore imam rad tudi krofe in metafore. Precej veliko berem, malce manjkrat kaj napišem. Pa še bi lahko našteval.

Luna J. Šribar: Starinarnica

Miha
Praprotnik

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2018


Na platnicah Starinarnice, romanesknem prvencu Lune J. Šribar, najdemo zapisano, da je bil pri pisanju romana avtoričin mentor, v okviru projekta Zavoda Ypsilon, Miha Mazzini, in sicer izključno zaradi pisateljičine ideje; ideje napisati roman o čarobni starinarnici. S tem so pri založbi pogumno dvignili letvico pričakovanj in vzbudili radovednost.

Na prvih straneh se znajdemo na neimenovani ulici, ki diši po Trubarjevi; kjer za posebno razpoloženje poleg starinarja gospoda Sense skrbi tudi lastnica frizerskega salona Mili in lokal Ilegal. Vsem je skupna neka drža; ne živeti po pričakovanjih drugih, ne uklanjati se tržnim in drugim normam, skratka ohranjati to ulico posebno, drugačno. In zelo domačno.

Gospod Sensa je možak srednjih let, dober poznavalec človeške psihe, čuteč človek (na kar cilja že njegovo ime), predvsem pa persona, ki svoje delo resnično razume kot poslanstvo. O starinah ve vse in to svoje bogato znanje rad deli. Nenehno briše prah s starin, obiskovalcem nudi kavo, s svojo mirnostjo in zbranostjo razoroži še tako razburjeno osebo. Veljalo bi dodati, da mu atmosfero v starinarnici naznanjata zvonček in oranžna meblo lučka. Zvonček že s svojim zvonjenjem napove, kakšen gost je vstopil, lučka pa spreminja svetlobo glede na splošno počutje.

Starinarnica je tisti zanimiv kraj, kjer se srečujejo ljudje vseh baž; od tistih zelo uspešnih do tistih z roba družbe in tistih nekje vmes. Od mladih do starih. To daje avtorici možnost prikazati celo paleto različnih likov, ki so premišljeno razmetani čez roman. Dostikrat delujejo po  kontrapunktu, npr. premožni (Oskar, Ilija) je postavljen skupaj z nekom z roba (Ninočka, Edgar). Take situacije ustvarjajo spretno napisane, burne dialoge oz. debate. Nadrobno je opisana tudi scena kosovcev, ki za nekatere predstavljajo najdeni zaklad, spet drugi pa v njem vidijo zgolj šaro, ki jo težko gledajo.

V idejo romana, čarobno starinarnico, kjer imajo predmeti posebno moč, čustva in lastnosti prejšnjih lastnikov, so vkomponirane tudi ideje, ki jih avtorica živi in dela, kot npr. ekonomija daru (iz tega pojma je kulturna antropologinja Šribarjeva doktorirala; takisto je soustanoviteljica zadruge Stara roba nova raba). Pomeni nekaj podobnega kot blagovna menjava, alternativa nenehnemu brezosebnemu plačevanju z denarjem.

Po tem principu deluje starinarnica gospoda Sense; ko si vas predmet izbere, ko se tako začutita, da ta predmet morate imeti, vam zanj ni potrebno odšteti denarja, temveč morate v zameno prinesti neki drug predmet, ki ga ne potrebujete več in njegovo zgodbo. Oskarju sprva ni do teh igric, a misel na vazo mu ne da miru. Ko pa pristane na to igro, se mu življenje obrne na bolje. Spravi se s starim prijateljem, pristane v zvezi, skratka prične čutiti in postane srečen. Pred tem je bil zazrt le v svoje delo, drobne radosti življenja ga niso zanimale, kar lahko beremo kot kritiko uspešnih ljudi. Ženejo se za bogastvom, za kaj drugega pa ni časa. Povsem drugače kot npr. Ninočka, ki prekipeva od življenja in predvsem čuti. V teh predmetih z magično močjo bi lahko prepoznali obliko totemizma ali japonski koncept mano no aware, ki govori o na novo najdeni lepoti zavrženih reči.

»Ilija nepremično stoji, z obema dlanema objema dišavnico, obrnjen je proti gospodu Sensi, zato ta lahko že na daleč opazi blesk v očeh, rahlo rdečico na licih, popolnoma zmehčan izraz in smehljaj, kot bi ga naslikala ena mojstrska poteza impresionista s čopičem. Ilija gleda v stekleničko, a ta hip v resnici vidi bolj malo. Čuti pa. Zelo.«

Kot v vsaki dobri zgodbi, se tudi v tej pojavi negativec, ki pošteno zmeša štrene. Povzroči, da starinar prične svoje reči, v nasprotju z dosedanjo prakso, prodajati. Kot bi nanj legel urok. Pa še oranžna meblo lučka se pokvari.

Konec, ki sicer deluje malce pocukrano, ima pozitivno sporočilo – dobro se z dobrim poplača. Zveste starinarjeve stranke so, vedoč, da je starinar ostal brez vsega, pod taktirko sedaj osredotočene in prisebne Ninočke, prinesle predmete, ki jih ne potrebujejo več. Starinarnica bo živela naprej, Ilija pa kot izvemo v zadnjih stavkih, tudi ne bo odnehal mešati štren.

Simpatičen, berljiv roman te hitro posrka in postreže z za naš prostor svežo in aktualno tematiko – kritiko potrošniške kulture z alternativo. Prvenec si pušča veliko umetniške svobode, ni npr. pojasnjeno, od česa g. Sensa pravzaprav živi, tudi podatek, da dražbo starih predmetov prenaša televizija, se zdi malce pretiran. Sploh ob dejstvu, da si nekdo več kot očitno ne želi konkurence. A v prvem primeru gre za promocijo ideje ekonomije daru, v drugem, pri dražbi, pa daje avtorici možnost sodelovanja vseh akterjev. Zanimivo je tudi to, da Ilija kot strokovnjak za starine za starinarnico gospoda Sensa izve šele od Oskarja. Vendar je to že na meji dlakocepljenja, tako da bodi o tem dovolj.

V Starinarnici nastopa precejšnje število likov, kar ustvari kompleksno zgodbo ali celo več manjših, med seboj povezanih zgodb, in na vprašanje, katera je tista glavna, ni preprosto odgovoriti. Ali kdo je pravzaprav glavni lik. Dobro, bržkone je to gospod Sense, toda nič manj pomembna ni Ninočka, simpatična upornica, ki ima s preostalimi liki še bolj poglobljen odnos kot starinar. Oba gresta čez težke preizkušnje in sta na koncu bogatejša za izkušnje. Usode junakov so prepletene; preko starin, preko srečanj v enem od treh točk na čarobni ulici ali preko skupnih znancev. S tem avtorica zapluje v nove vode. Odpira tematike medgeneracijske povezanosti, prehajanja, spolnosti, žalovanja, usode ljudi pač. Mestoma se tako oddalji od same čarobnosti starinarnice, a se vedno vrne.

Morda za konec še beseda o »visoko postavljeni letvici«, ki je postavljena dovolj visoko. Na avtorico velja biti pozoren tudi v prihodnje. V pogovoru za Primorske novice je izdala, da bo njena naslednja knjiga roman Grizolda in maček.