• Datum objave: torek, 6. marec 2018
  • Fabula pred Fabulo: Chantal Mouffe (1. 3. 2018, Klub CD)

    V sklopu dogodkov Fabula pred Fabulo je v četrtek, 1. marca, v Cankarjevem domu nastopila vplivna politična teoretičarka Chantal Mouffe, najbolj znana po knjigi Hegemonija in socialistična strategija, ki jo je leta 1985 napisala skupaj z Ernestom Laclauom. Njena nova knjiga, V bran levemu populizmu, ki z neke vrste političnim realizmom predlaga kolektivno mobilizacijo afektov v imenu načel radikalne demokracije, pa ponuja misel, katere vrlina je obenem osrednja tema festivala Fabula – upanje.

     

    Dogodek se je začel s 45-minutnim predavanjem, razdeljenim na dva dela: prvi del je bil posvečen afektom, kolektivnim čustvom oz. »strastem« (passions), ki predstavljajo konceptualno podlago za tezo o populizmu danes, le-to pa je Chantal Mouffe nato razvila v drugem delu svojega nastopa.

     

    Mouffe razločuje med individualnimi čustvi in kolektivnimi afekti, ki jih politika mobilizira, ko se vzpostavi meja med »nami« in »njimi«, tj. ko se vzpostavi neka kolektivna identiteta. Ti afekti so ključni za pravilno razumevanje politike, saj le-ta, kot trdi Mouffe, ne temelji na asociativni metodi skupnega delovanja, temveč na vzpostavitvi konflikta, meje med identitetami. Polje političnega je v svojem bistvu antagonistično, zato je potrebno »zavedanje obstoja konfliktov, ki nimajo racionalne rešitve«. Ključno za demokracijo v tem kontekstu pa je, da zna konstruirati tovrstne antagonizme, ki vendarle ne bodo rušili demokratičnega pluralizma. To je osrednja naloga koncepta agonizma, ki ga je Chatal Mouffe razvila v eni svojih prejšnjih knjig in po katerem je potrebno politične boje razumeti kot soočenja med nasprotniki, ne sovražniki. Stališča nasprotnikov so namreč legitimna, zato v agonistični demokraciji obstaja možnost za »konfliktni konsenz«. Ta vizija političnega služi predvsem kot kritika obstoječega stanja, saj Mouffe sodobno legitimacijsko krizo predstavniške demokracije razume kot posledico vzpona post-politike, ki ne priznava antagonizmov, in liberalne teorije, ki ignorira afektivno dimenzijo.

     

    V drugem delu predavanja je avtorica prešla na populizem, ki je po njenem mnenju pravzaprav demokratična reakcija na post-politično kulturo zadnjih desetletij, ki pa je element neo-liberalnega konsenza uveljavljenih strank in finančnega kapitala. Kdor ruši ta konsenz, je označen za populista. Mouffe je opozorila, da se je potrebno populizma lotiti analitično, ga razumeti kot politično strategijo, ne kot demagogijo, kar vse preradi počnejo mediji. Sicer drži, da se populizem danes pogosto pojavlja v ksenofobni obliki, a Mouffe vztraja, da to ni nujna lastnost. Vse bolj nujno je, da prepoznamo potrebo po formulaciji demokratičnih zahtev, ki danes služijo desničarskim populizmom, a obenem ponudimo nov politični besednjak in obranimo pluralizem. Levi populizem pomeni konstrukcijo nekega »ljudstva«, ki verjame v enakost in socialno pravico, a deluje po načelih agonistične in afektivne politike. Na tem mestu je Chantal Mouffe spomnila občinstvo na Spinozovo maksimo, da je možno nek afekt zamenjati samo z drugim afektom.

     

    Za vprašanja je na koncu ostalo premalo časa, moderator Dražen Dragojevič pa v tem času ni ravno našel skupnega jezika z gostjo. Skušal je sicer bolj podrobno razdelati povezavo med populizmom in ksenofobijo, a je Chantal Mouffe vztrajala, da so tovrstni populizmi karakteristični predvsem za današnjo Evropo, niso pa zgodovinsko pravilo. Vprašal je tudi, kako bi levi populizem lahko izšel iz tako razdrobljene levice, kot jo poznamo danes. Chantal je sprva odvrnila, da če bi imela odgovor na to vprašanje, bi imela verjetno tudi Nobelovo nagrado za mir, nato pa vendarle ponudila upanje v obliki Beckettovega slavnega izreka: »Poskusi znova. Naj ti spodleti znova. Naj ti spodleti boljše.«

     

    Avtor naslovne fotografije: Matej Pušnik

    Sorodni članki: