17. 3. 2021 / Literatura / Recenzija

Andrej Brvar: Fusnote

Založba: Beletrina
Leto izida: 2020
Spremna beseda: Miljana Cunta 

Pesnik in urednik Andrej Brvar, prejemnik številnih nagrad, med njimi Kajuhove, Glazerjeve in nagrade Prešernovega sklada, z deseto pesniško zbirko Fusnote ni razočaral. Že z naslovom je bralca postavil pred izziv, kaj pomeni fusnota in kaj od pričujoče poezije lahko pričakujemo. Fusnota je opomba oziroma krajše besedilo pod črto, ki je običajno manj pomembno, a je hkrati ključni del, ki pojasnjuje in ustvarja celoto. Avtor se tako sklicuje na majhne podrobnosti, fragmente, ki so večkrat spregledani, a nujni del kompleksnega zbira.

Fragmentarno pisanje Andreja Brvarja spominja na zapisovanje utrinkov iz življenja v beležko ali na kratke misli pred spanjem, ko se za zaprtimi očmi odvrti celoten dan in v polsnu kujemo načrte za jutri. Kljub prvemu vtisu, da je več kot tristo petdeset različno dolgih fusnot naključno nanizanih v pesniško zbirko, ob branju hitro spoznamo, da so pesmi v prozi smiselno urejene. Razgibana poezija nas popelje čez leto, od zrele jeseni do razigranega poletja. Že s prvim verzom nas pesnik postavi v časovni okvir in ustvari želeno vzdušje: »Nenadoma, med dopoldanskim plavanjem, rdečkasto rumen, pegast listič – v bazen je kanila jesen.« Vsak letni čas prinaša nekaj novega, na ta način so ustvarjeni štirje tematski sklopi, ki tvorijo celotno zbirko. Prvi sklop tako opeva jesen, drugi zimo, nato je prehod v vse bolj razigrana letna časa, pomlad in poletje. Tematski sklopi, ki jih lahko imenujemo tudi razdelki, niso ločeni s posameznimi naslovi, ta navidezni manko nadomeščajo subtilni opisi spreminjajoče se narave, ki nazorno usmerjajo bralčevo razumevanje in sledenje rdeči niti. Pesnik je v različno dolgih pesmih v prozi, kjer nekatere že spominjajo na aforizme, strnil naključne misli in omogočil individualno branje posameznih odlomkov izven konteksta, kar je v času, ko imamo ljudje hiter tempo življenja, dobrodošlo in pozitivno sprejeto.

Andrej Brvar je odlično nakazal prepletanje objektivnega, realnega, pristnega okolja z življenjskimi obdobji, vse od rojstva do zrele starosti. Narava in letni časi uravnavajo ritem življenja in nevede smo z objektivnim svetom v valovanju. V zapisih sem občutila čudenje nad samo eksistenco ne le človeka, ampak nasploh sveta in vsega bivajočega. Prvoosebni lirski subjekt, ki občasno preide v tretjeosebnega, pripoveduje o hipnih vtisih, ki so del naših življenj, a jim v vsakdanji naglici ne posvečamo veliko pozornosti. Opazuje in opisuje eksistenco, ki nas obkroža, in namesto posameznika v ospredje postavlja svet.

Modernistična poezija odkriva nove pristope, kako ubesediti popolnoma vsakdanje, efemerne dogodke in utrinke. Kratkotrajnost, bežnost in minljivost ustvarjajo pesniško zbirko Fusnote, ki ima kljub prvotni navidezni nepomembnosti veliko vrednost. Avtor je o izbrani obliki zapisov spregovoril tudi ob predstavitvi pesniške zbirke: »Oblika marginalne forme, ki jo poznamo pod črto, ki je sicer lahko pomembna, ampak je vendarle nekje na robu knjige in bralnega interesa bralca. Izbral sem to formo, ker je ta svet tak in ker je poezija v današnjem svetu nekaj zelo marginalnega, izrinjena na družbeni rob. Uporabljam skromno, a po mojem mnenju najbolj pristno obliko poezije.«

Kot teče poezija, teče tudi življenje, ki je sestavljeno iz fragmentov. Tako kot se hitro spreminja naša osredotočenost in misel na posamezno stvar, se razvijajo tudi pesmi v prozi, ki kapljajo druga za drugo in si izmenjujejo glavno mesto na listu papirja. Značilnost, ki še dodatno povezuje posamezne skupke, je vizualizacija. Avtor se na vizualno umetnost med vrsticami pesmi večkrat neposredno sklicuje in niza razmisleke o slikarstvu, ki ga je z impresijo besed preslikal v Fusnote. »Kakšen masaker, pravkar pokošen travnik, kakšna klavnica – nič manjša kot Picassova Guernica ali Pregljevo Pompejansko omizje!«

Med branjem so se mi v mislih ob opisih narave, med njimi rož, vremenskih pojavov, živali in tudi različnih življenjskih dogodkov, zvrstile podobe in asociacije ena za drugo. Če se sprva zdi, da je takšno zapisovanje enostavno, je velika umetnost ravno to, kako impresijo preplesti z globljimi življenjskimi premisleki. Avtor je odlično ponazoril, kako prizori in okolica na dan prikličejo potlačene spomine, ki nas nevede spremljajo vse življenje in usmerjajo naše mišljenje. »Predvčerajšnjim sem si snel povoj s poškodovanega zapestja; zdaj čutim, da je še vedno tam – telo se spominja.«

Lirski subjekt se nenehno čudi svetu kot takemu, njegovo pripovedovanje pa se prepleta z znanstvenimi dognanji, ki so nevsiljivo vključeni kot novi podatki, informacije, ki dokazujejo razgledanost in navdušenje avtorja. Pesniška zbirka je kot zametek enciklopedije, kjer beremo od morskih psov, ki so imuni na vse znane bolezni, do slonov, ki so odlični plavalci. Tematika, ki se tu in tam pojavlja na nekaj več kot 100 straneh dolgi pesniški zbirki, je nagajiva ljubezen, ki se odseva v vseh letnih časih, skupaj s spolnostjo, ki žene človeka naprej. Andrej Brvar te teme dopolnjuje s humorjem in ironijo: »Dokler je človek sam, je kar lepo usklajen s svetom; težave se začnejo, ko sreča drugega oziroma drugo. Primer: blažena gozdna samota, nenadoma, po srečanju z žensko, ena sama pohota.«

V sklopu medbesedilnosti je poleg znanstvenih dognanj tudi sklicevanje na različna zgodovinska dela in osebnosti, od Nietzschejeve Volje do moči do Kleopatre in Leona Štuklja. Hipne vtise s tem povzdigne na novo raven in popestri izkušnjo bralca z medbesedilnostjo ter razgibanim jezikom, kjer opazimo besedne igre, oklepaje, citate, tropičja in tiskane črke. Pesmi lahko na ta način hitro postanejo preveč zgoščene in nabite z informacijami, kjer umanjka rdeča nit. Proti koncu pesniške zbirke se občuti vse več osredotočanja na posameznika, na težave, ki pestijo lirski subjekt. To ni nujno slabost, a pri tem je dobro upoštevati merilo zmernosti in preudarnosti, da s tem bralcu ne uničimo pričakovanj, ki si jih je ustvaril s prvim vtisom. Pesniška zbirka, iz katere buhti vitalizem in hkrati zavedanje smrti ter sprejetje minevanja časa in življenja, s kratkimi zapisi pove ogromno. Avtor je bralcu še vedno pustil priložnost, da sam zapolni vrzeli med posameznimi fusnotami in sestavi enkratnosti v nedvoumno celoto. Ob tem se poraja večno vprašanje, kaj pravzaprav komentirajo opombe pod črto? Življenje ali svet? Konec koncev sta oba tudi sama fragmentarna.

                         
Andrej Brvar: Fusnote (Beletrina, 2020)