10. 1. 2021 / Kultura

Pregled leta 2020: Kulturna politika – “Sramota ostane”

Leto 2020 je annus horribilis. Tudi kulturno področje je seveda minilo v senci novega koronavirusa. Čeprav je ta tako vse prežemajoč, da letos težko kaj mislimo mimo njega, je katastrofalno delovanje domače kulturne politike seglo onstran problema same pandemije. Ko pregledujemo umetniške vrhunce letošnjega leta, nismo povsem brez materiala. Podeljene so bile številne nagrade, v času toplejših mesecev izvedene nekatere manjše prireditve in predstavljena mnoga izjemna umetniška dela. A predvsem za slednja velja, da so bila povečini ustvarjena še pred kriznim obdobjem. Ta je namreč živo kulturno dogajanje pognal v skorajda popolno zaprtje, ustvarjanje same umetnosti pa je bilo ali zaradi zdravstvenih omejitev ali zaradi negotove ekonomske situacije močno oteženo. Kultura si je zavetje poiskala med domačimi štirimi stenami in na spletu, a ta na dolgi rok nikakor ne more nadomestiti žive izkušnje gledališke predstave, obiska kina ali poskakovanja na koncertu. 

Ko je epidemija postala realnost, je bilo jasno, da bo kultura zavoljo lastne nature udejanjanja med najbolj prizadetimi družbenimi področji. Tudi same kulturnice in kulturniki so razumeli zdravstveno nevarnost in se sprijaznili s prisilnim premorom, a obenem so seveda pričakovali, da se bo država do njih obnašala času primerno. No, ali pa da jim vsaj ne bo škodovala, če jim že ni naklonjena. Žal so stvari šle v povsem drugo smer. Pojdimo po vrsti.

Ko je korona sredi marca udarila tudi pri nas, je prišlo do povsem logičnega prestavljanja ali odpovedi številnih kulturnih dogodkov. Celotna država je prešla v izolacijo in socialno distanciranje. Kmalu po razglasitvi epidemije je vlada pripravila prvi protikoronski zakonski paket, ki je (sicer z nekaj težavami) tudi številnim samozaposlenim v kulturi za obdobje prisilnega nedelovanja prinesel skorajda trimesečni temeljni dohodek v vrednosti minimalne plače. Žal so se že tu pojavili prvi problemi, ker MTD-ja niso bili deležni tisti kulturni delavci, ki so npr. delovali preko avtorskih ali podjemnih pogodb. Proti koncu aprila, ko se je naša epidemiološka slika v državi začela izboljševati in so se odprle prve kulturne institucije, se je med kulturno srenjo pojavil upravičen dvom glede kulturne potrošnje tudi v toplejših mesecih in pojavila se je ideja, da bi se po zgledu turističnih bonov uvedlo tudi kulturne, a do teh ni prišlo. Obenem pa so se vsi strinjali, da kultura javnih rezov ne bo preživela, saj je že zaradi ohromljenosti trga močno načet kulturni ekosistem.    


1. Akcija za kulturo

Čeprav smo sredi maja razglasili zaključek epidemije, je bolj in bolj kazalo, da se zahtevni časi za kulturnike in umetnike šele pričenjajo. Ministrstvo za kulturo se je na številne predloge možnih oblik dodatne pomoči za kulturno polje odzivalo anemično in nedialoško. Temu so sledile tudi zamude o rezultatih razpisov za leto 2020. Kulturna srenja je oblikovala protestne shode z imenom Akcija za kulturo, ki so vedno imele poleg protestne tudi umetniško noto. Junija in julija so domače organizatorje dogodkov zmotile komplicirane in protislovne informacije glede varnostnih protokolov in omejitev. Čeprav so bili že nekaj mesecev številni večji dogodki odpovedani, so bili manjši v velikem strahu pred nenadnimi spremembami v zadnjem hipu. To je bilo tudi obdobje, ko smo se vsi malo preveč sprostili in je bila epidemiološka slika navkljub dvomesečnemu izboljšanju ponovno na poti v izrazitejša poslabšanja. Julija sta udarili še dve novici (ki sta se sedaj ob prelomu leta še zaostrili): Študentska organizacija v Ljubljani (ŠOU) in Ministrstvo za kulturo sta pod pretvezo krize zmanjšala že tako minimalna sredstva za Radio Študent, kar je močno ogrozilo delovanje tega osrednjega stebra domače medijske kalilnice talentov, Svet Javne agencije za knjigo (JAK) pa je pričel z odstavljanjem do tedaj izredno uspešne in z različnih strani spoštovane direktorice agencije Renate Zamida. Kot da že korona sama ni bila dovolj, smo se še sami pričeli streljati v kolena.

A vse omenjeno se je zdelo kot pravljica proti temu, kar nas je čakalo v jeseni. Pričelo se je že konec avgusta z rebalansom proračuna in odvzema osmih milijonov kulturi. Čeprav sta bila od tega le dva milijona vezana na integralna sredstva proračuna in se je preostalih šest preneslo v leto 2021, je bil to ne le konkreten, temveč predvsem simbolni prikaz tega, da se Ministrstvo za kulturo ne zaveda ali pa ne želi dovolj zavedati resnosti situacije, v kateri se je znašlo polje, ki ga pokriva. Prišlo je do tega, česar so se kulturniki najbolj bali: trg je bil ohromljen, a na žalost tudi država ni proaktivno pristopila k reševanju kulture. Ker je v rebalansu proračuna prišlo tudi do zmanjšanja sredstev za znanost in raziskave, je bilo hitro jasno, da vladajoča koalicija ne razume, kaj so državni razvojni potenciali.


Minister za kulturo Vasko Simoniti

V septembru so si mesto v javnosti končno izborili predstavniki industrije srečanj, predvsem pa v okviru le-teh glasbeniki in preostali glasbeni profesionalci, ki so bili zaradi krize kar ob 90 % prihodkov glede na prejšnje leto, namenske pomoči pa je bilo izredno malo ali pa nič, in še zamujala je. Malo po tem so v javnost s pretresljivim videom o neizplačanih pogodbah prišli filmski ustvarjalci. Številni od njih so že mesece čakali na plačila s strani države za že zdavnaj opravljeno delo. Začelo je postajati jasno, da se je državna oblast odločila zavestno izčrpavati tiste dele družbe, ki so do nje  kritični. Oktobra je to postalo še očitneje. Da bi nastavili svoje ljudi po strokovnih komisijah in v vodstvenih kadrih kulturnih institucij (JAK, Moderna galerija, Narodna galerija …), so začeli spreminjati pravilnike in ustanovne akte. Vendar to še ni bilo dovolj. Sredi oktobra je Ministrstvo za kulturo poslalo na Metelkovo 6 poziv, naj se nevladne kulturne organizacije, ki imajo tam svoj sedež, do konca januarja 2021 izselijo iz teh prostorov. Ne samo, da imajo v tej stavbi že desetletja svoj dom najpomembnejše domače kulturne organizacije (Laibach, IRWIN, Mesto žensk, Maska, ŠKUC, Plesni teater Ljubljana, Kino Otok …), ki so za prostor vestno skrbele in ga obnavljale, poziv je prišel še v skrajno neprimernem času korona krize in brez jasno razdelane alternative, za kaj misli ta prostor Ministrstvo v bodoče uporabljati.

Ne, ni še konec. Za zaključek leta je izbruhnila še afera Zlatko. Ta je sredi novembra v psevdonovinarskem nastopu sredi ulice z vprašanji o korona krizi grdo in povsem nepotrebno napadel direktorja NIJZ Milana Kreka. Vsekakor je šlo za dejanje, ki bi bilo potrebno policijske obravnave, a Ministrstvo za kulturo se je odločilo, da bo kar samo v roke vzelo pravico in Zlatka za zgornje dejanje in njegovo siceršnje protestniško delovanje kaznovalo z izbrisom iz evidenc samozaposlenih v kulturi sredi trajanja njegovega statusa. Seveda je sedaj že jasno, da je odvzem protipraven in da je šlo za način poskusa discipliniranja kritičnega državljana. Ob tem bodo šle v anale zgodovine tudi izjave ministra Vaska Simonitija na odboru za kulturo, ko so razpravljali o primeru Zlatko: »A grem lahko domov? A grem lahko domov? Ne bom več poslušal tega. Ne ljub’ se mi več.« In je odkorakal domov. Še pomnite, ko sem na začetku pregleda govoril o anemičnem in nedialoškem Ministrstvu? Verjetno bi tem oznakam moral dodati vsaj še pojem aroganca. 


Nova Gorica – Evropska prestolnica kulture 2025

Nekaj dobrih novic smo ob koncu leta le dočakali. Filmarji so prav na zadnji dan leta končno prejeli izplačila za opravljeno delo izpred pol leta ali več (in jim sedaj ne bo treba tožiti državo, kar je še mesec dni nazaj cinično sugeriral kar minister Vasko Simoniti sam), Nova Gorica pa je postala Evropska prestolnica kulture za leto 2025. Prav ta naziv in predstavljanje Slovenije kot osrednje gostje na knjižnih sejmih leta 2022 v Bologni in 2023 v Frankfurtu veljajo poleg številnih drugih notranjih strukturnih za velik mednarodni izziv domače kulturne politike v naslednjih petih letih. In četudi bi po nekem čudežu trenutna politična oblast odlično opravila s pripravami na te dogodke, domača kulturna scena ne bo nikoli pozabila na pozabo, mačehovski odnos trenutne oblasti in načrtno uničevanje, ki se ji je dogajalo v letu 2020, ko slovenske kulturne krajine ni toliko ogrozila korona kriza, kolikor jo je s svojimi (ne)dejanji radikalno zaostrila vladna kulturna politika, ki je epidemijo izkoristila za kulturni boj.

Ali kot je dejal v začetku decembra v nastopu pred Ministrstvom za kulturo legendarni slovenski filmski režiser Karpo Godina: »Sramota. Sramota ostane.«

Kolaž - Kulturna politika