• Datum objave: petek, 6. maj 2016
  • Steve Jobs: dirigent v epicentru digitalne revolucije

    »Na norce, upornike, tiste, ki delajo težave! Tiste, ki stvari vidijo drugače. Medtem ko nekateri nanje gledajo kot na norce, mi vidimo genije. Kajti ljudje, ki so dovolj nori, da mislijo, da lahko spremenijo svet, so tisti, ki ga,« je citat, ki si ga je Apple Inc. med letoma 1997 in 1998 za svoje promocijske plakate sposodil od pisatelja Jacka Kerouaca.

     

    Te besede so na plakatih spremljali obrazi zgodovinskih osebnosti, kot so Alfred Hitchcock, Mahatma Gandhi, Bob Dylan in Charlie Chaplin. Ne bi se čudili, če bi danes s takšnega oglasa izza svojih lenonk gledal Steve Jobs, računalniški frik, ki je svoje življenje posvetil digitalni revoluciji. Steve Jobs (2015), film Aarona Sorkina (Socialno omrežje (2010), Zmagovalec (2011), Zahodno krilo (1999–2006)) in Dannyja Boyla (127 ur (2010), Revni milijonar (2008)), soustanovitelja Appla, ki ga je odigral Michael Fassbender, predstavlja natančno tako. Kot genija, ki je s svojim unikatnim, čeprav pogosto skoraj nečloveškim razmišljanjem, spremenil svet. Tega, da je vplival na življenja milijonov ljudi, ni mogoče zanikati. Naprave, ki nam jih je prodal, uresničujejo vizijo, ki si jo je Jobs zadal že v zgodnjih sedemdesetih letih, ko so navadni smrtniki na računalnik še vedno gledali s strahom v očeh. Njegove naprave olajšujejo življenja, so estetsko privlačne, postale so naši prijatelji.

     

    Michael Fassbender kot Steve Jobs.

    Michael Fassbender kot Steve Jobs.

     

    Applove računalniške prelomnice

    Film je postavljen v zakulisje treh dogodkov ob lansiranju prelomnih Applovih produktov. Začne se s predstavitvijo širokega in živahnega Macintosha leta 1984, ki je v osemdesetih deloval kot maskota podjetja. Nato preskoči v leto 1988, ko so se Jobsove in Applove poti razšle, v zaodrje prezentacije NeXT-a, drage monolitske kocke, ki je bila obsojena na propad. Zadnji del se odvija deset let kasneje. Steve Jobs leta 1998 predstavi iMaca, ki opere njegovo ime in sproži začetek njegove dominacije trga. Dogajanje, ki je postavljeno v realni čas in beleži napete trenutke tik pred predstavitvami, mestoma popestrijo tudi spominski prebliski, ki prikažejo relevantne trenutke v življenju računalniškega pionirja.

     

    Če se dotaknemo filmskega traku, lahko občutimo različne atmosfere v vsakem od treh časovnih obdobij, ki jih pokriva film. Direktor fotografije Alwin Küchler je inovacije in tok časa ponazoril z uporabo ostrega 16-milimetrskega filmskega traku, bleščečega 35-milimetrskega traku in končno hladne digitalne tehnike. Glasba, ki jo je izbral Daniel Pemberton, potuje od digitalnih piskov in utripanja preko orkestrskih koračnic do sodobne elektronike. Filma si zaradi njegove teatralnosti in prostorskega minimalizma ni težko predstavljati tudi kot gledališke predstave.

     

    Prizor iz filma Steve Jobs.

    Prizor iz filma Steve Jobs.

     

    Fikcija, pisana po biografiji

    24. oktobra 2011, le nekaj tednov po tem, ko je zaradi raka na trebušni slinavki Jobs preminil, je Walter Isaacson izdal njegovo biografijo, ki jo sestavlja več kot štirideset intervjujev z nekdanjim direktorjem Appla. Knjiga poda globok, introspektiven vpogled v življenje moža, ki je odgovoren za to, da je Apple danes najvrednejše podjetje na svetu. Še preden je bila knjiga objavljena, je Sony zakupil pravice za produkcijo filma, ki bi temeljil na biografiji. To je bila podlaga za nastanek Steva Jobsa. Zanimivo je, da je na tiskovni konferenci newyorškega filmskega festivala scenarist Aaron Sorkin občinstvo opozoril, da ne gre za biografski film. Mnogi, ki so podjetnika osebno poznali, ga v filmu ne prepoznajo.

     

    Kate Winslet, Michael Stuhlbarg in Michael Fassbender.

    Kate Winslet, Michael Stuhlbarg in Michael Fassbender.

     

    Brezčuten in genialen kralj Silicijeve doline

    Pa ne zato, ker bila Fassbenderjeva igra slaba. Lik, ki ga uprizarja, sicer v veliki meri spominja na podobo Sorkinovega Marka Zuckerberga; ne dela kompromisov, je zoprn, hladen, aroganten in šokantno brezčuten, a nam daje občutek, da mu moramo vse to oprostiti, ker je nedvomen genij. Fassbenderju so težavni liki pisani na kožo, spomnimo se recimo filmov Sramota (2011) in 12 let suženj (2013). Kot Steve Jobs je aroganten, odbijajoč, direkten, ne samo prepričljiv, ampak gospodovalen. Ni mu mar, ali nam je všeč ali ne in to odlično pokaže. Kate Winslet, ki kvalitetno uprizori njegovo (na pol fiktivno) desno roko Joanno Hoffman, je njegovo igro opisala kot potenciranega Hamleta. Primerjava s Shakespearjem je na mestu, saj filmski Jobs na nek način predstavlja kralja Leara Silicijeve doline. Winsletova skozi nekaj svojih zapletenih, a dobro odigranih govorov, predstavlja glas razuma, ki ga celotna zgodba nujno potrebuje.

     

    Film se vrti okoli Jobsovega zavračanja lastne hčerke Lise. Opazujemo lahko njeno preobrazbo iz nezaželene motnje v očetovi karieri v njegovo muzo, kar neprijetnemu računalničarju doda nepričakovano čustveno komponento. V trenutku, ko lik začne kazati svoje dobre plati, se film konča. Jobsova hči Lisa je sodelovala pri produkciji filma, prav tako njegov stari prijatelj in sodelavec Steve Wozniak. Upodobil ga je Seth Rogen, za katerega se zdi, da se tudi tokrat ni trudil biti nihče drug kot samo Seth Rogen. Wozniakova želja po tem, da bi Jobs javno izpostavil ekipo Apple II in s tem priznal, da za velikim delom njegovih inovacij stojijo od njega bolj podkovani ljudje, ki jih skuša potisniti v ozadje, je element, ki se poleg zgodbe z Liso ponavlja skozi vsa tri časovna obdobja. Jobs na Wozniakove obtožbe, da v resnici  ni niti oblikovalec niti računalničar, odgovori: »Glasbeniki igrajo na inštrumente, jaz dirigiram orkestru.« Kakorkoli, Rogen proti koncu filma vseeno izreče opazko, ki zaokroži bistvo filma: »Ni izključujoče. Lahko si nadarjen in prijeten hkrati!«

     

    Michael Fassbender in Seth Rogen.

    Michael Fassbender in Seth Rogen.

     

    Izkrivljen profil genija

    Kdor pred ogledom filma ne ve veliko o Stevu Jobsu, tudi po ogledu ne bo vedel veliko več. Kdor ne pozna zgodbe o garaži v Los Altosu, kjer se je vse začelo, ali ne ve za dolgo in prepleteno prijateljstvo med Jobsom in Wozniakom, bo verjetno težko raziskoval kompleksnost njegove osebnosti, ki je glavna tema Boylovega filma. Verjetno bi bil nedavni dokumentarec Steve Jobs: The Man in the Machine (2015) primerna spremljava najnovejši različici zgodbe, ki so jo pred dvema letoma pokrili tudi v filmu Jobs z Ashtonom Kutcherjem v glavni vlogi. Oba filma ponujata odgovore na vprašanja, ki jih Steve Jobs ignorira. Kje so iPodi in iPhoni, ki so Apple iz navadnega proizvajalca računalnikov spremenili v najdražje podjetje na svetu? Kje je bizarno zanikanje njegove usodne bolezni? Kje je omemba njegove žene Laurene in njunih treh otrok? Kako se je otrok, ki ga je bilo sram, da je posvojen, iz zgube prelevil v svetovno znanega milijarderja?

     

    Apple in mnogi privrženci Steva Jobsa, še posebej njegova vdova Laurene, so izrazili neodobravanje do filma in ga označili za fikcijo. Ustvarjalci filma, kot omenjeno, priznavajo, da so priredili nekatera dejstva, da bi dosegli “višjo resnico”. Walt Mossberg, ki je Jobsa osebno poznal, v svojem prispevku za The Verge trdi, da glavni lik v filmu ni Steve Jobs. Po njegovih besedah naj bi Sorkin izbral le dele zgodbe, ki jih je želel in jih nato napihnil tako, da so izpostavili najhujše aspekte Jobsove osebnosti. Poudarjal je obdobje njegove kariere, ko je bil mlad in nezrel. Film se v veliki večini osredotoča na najbolj sramoten del njegovega življenja, obdobje, ko je zanikal očetovstvo svoje hčere. Sorkinovo in Boylovo delo Mossberg primerja s filmom Državljan Kane (1941), kjer je glavni lik fiktivna verzija Williama Randolpha Hearsta in ne njegov realni prikaz. Razlika je samo v tem, da je Hearst ustvarjalce filma lahko tožil, Jobs pa je mrtev in se glede krivične upodobitve ne more zagovarjati.

     

    Prizor iz filma Steve Jobs.

    Prizor iz filma Steve Jobs.

     

    Steve Jobs je več kot ta film

    Nekdo, ki si mnenje o računalniškem pionirju ustvarja na podlagi filma Steve Jobs, ne more vedeti, da je bil srečno poročen, da je imel svoje otroke rad. Ne ve, da je bil NeXT pomemben člen nastanka svetovnega spleta in ne zgolj polomija. Ne pozna njegove strasti, ki je preplavila dvorano, ko se je iz zaodrja premaknil na oder. Ne razume, da so njegovi svet spreminjajoči produkti rezultat skupinskega dela, poslušanja idej drugih in nenehnih uporov Wall Streetu. »Steve Jobs ni bil popoln. Bil je naporen. Bil je nepotrebno nesramen in osoren. Lagal je. Vendar se je s časom tudi omehčal in zrasel kot oseba. Prijeten je postal v najbolj rožnatih časih svoje kariere. Steve, kakršnega sem poznal, se začne razvijati šele, ko se Steve Jobs konča,« je zapisal Mossberg.

     

    Človeku, kot je bil Steve Jobs, je težko narisati portret, ki bi pravilno in resnično zajel vse njegove dimenzije. Čeprav mu tehnično kvaliteten najnovejši poskus po mnenju nekaterih ni naredil usluge, to gotovo ni zadnji umetniški prikaz genija, ki je zaslužen za digitaliziran življenjski slog in moderno komuniciranje kot ju poznamo danes. Steve Jobs je zgodba o človeku, ki je moral revolucionirati svet, da je lahko spremenil sebe.

     

    Napovednik za film:

    Sorodni članki: