6. 2. 2021 / Film/TV / Recenzija

Our Friend

Režija: Gabriela Cowperthwaite
Igralska zasedba: Casey Affleck, Dakota Johnson, Jason Segel
Datum izida: 22. januar 2021 (ZDA)
Ocena:7/10

Our Friend je film svetu nekoliko manj znane režiserke Gabriele Cowperthwaite, ki deluje večinoma v sferi dokumentarnih filmov, zanimajo pa jo tudi biografske zgodbe, predvsem take, s katerimi lahko svetu nekaj sporoči. Film je posnet po resnični zgodbi, po literarni predlogi, ki jo je Matthew Teauge napisal ob težki izgubi svoje žene, ki je izgubila boj z rakom.

Matt in Nicole sta poročen par v srednjih tridesetih letih, s hišo, dvema hčerkicama in psom. Skupen jima je prijatelj iz študentskih let Dane, ki mu večkrat priskočita na pomoč z nasveti ali dodatnim ležiščem. Dane si želi postati komik, v resnici pa je melanholičen in neprepričan vase. Ker še vedno živi pri starših in se nikakor ne more osamosvojiti, to načenja tudi njegovo psihično zdravje. V nekem trenutku spakira stvari in se odpelje v neznano. V puščavah Arizone sreča pohodnico, ki se mu pridruži. Ob njunem večernem pogovoru izvemo, da si je sama pred leti na neki poti hotela vzeti življenje, sedaj pa je srečna. S tem namigne, zakaj se mu je pridružila na poti. Ob telefonskem sporočilu Dane dojame, koliko pomeni prijateljem in koliko oni pomenijo njemu. To izkazuje tudi od trenutka, ko je potrjena Nicolina diagnoza. Dane igra vlogo prijatelja, podpornika, pomaga pri hišnih opravilih, ki so zaradi situacije v družini postala obstranski problem, igra vlogo starša deklicama, ki vseh okoliščin še ne razumeta povsem, sam sebe okliče za babico Dane ali strica Dana in poskrbi, da je njun dan vsaj približno normalen. Film nas večkrat sooča tudi z vprašanji, kdaj o bolezni in diagnozi govoriti z otroki in koliko bodo o situaciji sploh razumeli.

Vsekakor ne gre za lahkoten film, vendar pa protagonisti skušajo najti kanček humorja, ki morbidnosti situacije vsaj za trenutek vrne nasmeh. V glavnih vlogah vidimo Dakoto Johnson, Caseyja Afflecka, ki ga poznamo tudi po z oskarjem nagrajenem filmu Manchester by the Sea (2016) ter Jasona Segela, ki ga večinoma srečamo v komičnih filmih, vendar pa se je odlično zlil z vlogo duhovitega prijatelja, ki mu ni vseeno za svoje bližnje in jim je kljub lastnim težavam pripravljen podariti svoj čas, pomoč in predanost.

Dogajanje se ne odvija kronološko, ampak izpostavlja različne dogodke v različnih časovnih okvirjih. Gledalec mora biti zato bolj pozoren na to, kaj se je dogajalo prej in kaj kasneje. Glavni mejnik filma predstavlja postavitev Nicoline zdravstvene diagnoze.

Film je posnet s tako naravnim ritmom, da ima gledalec občutek skoraj osebne in neposredne vpetosti v dogajanje. Snemalni slog in glasbena spremljava (ki je sicer ni prav veliko) pa sta zasnovana tako, da ne stopnjujeta čustvene napetosti, pač pa ustvarjata predvsem realistično in morda nekoliko melanholično vzdušje.  

Film gledalca ne zavaja s tem, da težko in usodno bolezen, kot je rak, prikazuje z optimizmom, ampak v prvi vrsti prikaže, kakšen pomen imata soočanje z boleznijo in podpora bližnjih. Pomoč in čustvena vzpodbuda ob bolezni bližnjega je za marsikoga prevelik zalogaj in se raje umakne v zanikanje oziroma zavračanje resničnega stanja. Čeprav se film v večji meri vrti okrog boja z boleznijo, pa je resnično sporočilo prav pomen podpore in ljubezni bližnjih v težkem obdobju. Prav to bistvo je podano z upodobitvijo prijatelja, ki je pripravljen delno prevzeti breme in težo vsaj za trenutek narediti bolj znosno, za to pa ničesar pričakovati v zameno. Vsekakor bi bilo lepo, če bi vsi imeli prijatelja, kot je Dane, še bolj lepo pa, da bi znali biti taki prijatelji.

Film je poln čustev, tako lepih kot malo manj lepih, mešajo se jeza, strah, nemoč pa tudi želja po izpolnitvi in redki trenutki, ko je lahko v taki situaciji življenje lepo. Kljub temu da gre za tematiko, o kateri je bilo posneto že marsikaj, pa je film zagotovo vreden ogleda. Ponuja nove aspekte sprejemanja in spopadanja s tragedijo ter življenjem tukaj in zdaj.

Our Friend naslovna 2