25. 3. 2020 / Film/TV / Recenzija

Nevidni človek (The Invisible Man)

Režija: Leigh Whannell
Igralska zasedba: Elisabeth Moss, Aldis Hodge, Harriet Dyer, Oliver Jackson-Cohen
Datum izida: 24. februar 2020 (ZDA), 27.februar 2020 (Slovenija)
Ocena: 7/10

Načrti studijskega velikana Universal, da bi svoje brezčasne filmske monstrume, kot sta Frankensteinova pošast in grof Drakula, združil v skupnem univerzumu po vzorcu Marvela in njihovih stripovskih superjunakov, so se po katastrofalni Mumiji (The Mummy, 2017) izkazali za prenagljene. Omenjeni studio je bil posledično prisiljen ubrati bolj ekonomičen pristop: najel je dokaj neuveljavljenega, a sposobnega režiserja in scenarista Leigha Whannella (njegov Upgrade je bil pred dvema letoma za B-film prijetno presenečenje) in mu dal na razpolago za hollywoodske standarde skromen proračun sedmih milijonov dolarjev.

Elisabeth Moss v svoji ekspresivni vlogi zanesljivo nastopi kot zlorabljena in travmatizirana Cecilia Kass, katere partner je vodilni svetovni strokovnjak za optiko, narcisoiden manipulator Adrian Griffin (Oliver Jackson-Cohen). Cecilia v uvodu filma pobegne iz njunega sodobnega, a hladnega domovanja, ter se nastani pri sestrinemu bivšemu možu Jamesu (Aldis Hodge) in njuni hčeri (Storm Reid). Po Adrianovem domnevnem samomoru si niti ne dodobra oddahne, ko jo začne preganjati nevidna sila, ki z majhnimi posegi v njeno življenje najprej poruši njene odnose z najbližjimi, nato pa stvari pripelje tako daleč, da jo začne okolica obravnavati kot histerično in neuravnovešeno, kar vodi v njeno hospitalizacijo.

Film se kot hibrid grozljivke in znanstvenofantastičnega trilerja na trenutke preveč zanaša na določene žanrske stalnice, ob predvidljivosti pa mu lahko očitamo tudi enodimenzionalnost zlobneža. Najzgodnejše Universalove grozljivke, med katerimi je tudi izvirni Nevidni človek (James Whale, 1933), so se v kolektivnem spominu med drugim ohranile zaradi globine in tragičnosti antagonistov, izvor njihove zlobe pa je bil v okoliščinah, ki so jih prizadele, in ne zgolj v njih samih.

Whannell je znanstvenofantastično klasiko H. G. Wellsa vseeno uspešno posodobil za 21. stoletje – film ne izgublja časa s pojasnjevanjem znanosti za izvorom nevidnosti in se raje posveti dejanskim implikacijam, ki bi jih lahko prinesla zloraba napredne tehnologije. Nevidni človek še konkretneje ni samo prispodoba za spregledano fizično nasilje med partnerji, temveč tudi za širše razsežnosti psihološkega nasilja, ki je zaradi potencialne skepse do žrtev še težje zaznavno. Med ogledom smo primorani biti pozorni na tisti del kadra, kjer sicer ne vidimo ničesar, kar učinkuje kot odlična metafora. V tem kontekstu je Nevidni človek eden bolj prepričljivih filmov, ustvarjenih v ozračju kampanje #MeToo, saj resno problematiko obravnava brez nepotrebnih pretenzij, v prvi vrsti pa je predvsem kratkočasen in napet triler, ki ne podcenjuje svojih gledalcev.