13. maj, 2019 / Film/TV / Recenzija

Mi (Us)

Ana
Jarc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Režija: Jordan Peele
Igralska zasedba: Lupita Nyong'o, Winston Duke, Elisabeth Moss
Datum izida: 22. marec 2019 (ZDA)
Ocena: 8/10

Režiser Jordan Peele se je kot izvedenec za žanr grozljivke izkazal že s svojim režiserskim prvencem Zbeži! (Get out, 2017), osvežujočo grozljivko za holywoodske razmere. S svojim najnovešjim projektom nikakor ni razočaral – Mi je kvalitetna grozljivka z odlično igralsko zasedbo in z veliko prostora za interpretacijo – ne pusti nas ravnodušnih. Tako kot Peelov prvi film je tudi njegov drugi poskus poln simbolizma, moralnih vprašanj in globin, ki jih v žanru (po krivici) nismo vajeni.

Začne se z dogodkom iz preteklosti, ki nas takoj povleče v zgodbo; mlada Adelaide Wilson (Lupita Nyong’o, Črni panter, 2018) naleti na svojo dvojnico, kar na njej pusti hude posledice; iz dekleta z enakim obrazom veje sovražnost. Sledi preskok v sedanjost, ko odrasla Adelaide preživlja poletje s svojo družino v priljubljenem počitniškem kraju. Indici, da se dekle iz preteklosti vrača ponjo, se vrstijo drug za drugim; podvojene številke, zrcalne podobe, motiv maske. Dvojnica se res prikaže – in z njo celotna zrcalna Adelaidina družina; kopija njenega moža Gabea Wilsona (Winston Duke, Črni panter [Black Panther, 2018]), njenih otrok in družinske prijateljice Kitty Tyler (Elisabeth Moss, Deklina zgodba [The Handmaid’s Tale, 2017–]). Sledi bitka za preživetje s številnimi preobrati in skrivnostnimi namigi.

Režiser (ki je hkrati tudi pisec in producent omenjene žanrske poslastice) po klišejih ne posega prepogosto – ogiba se t. i. jumpscare-om, nesmiselnemu nasilju in vpleta dobro staro psihološko motiviranost osrednjih likov. Zgodba je začinjena s humorjem (včasih za ščepec preveč, denimo ko tipični flegmatični oče poskuša malce razsvetliti zelo mračno situacijo) in kot vsako dobro grozljivko je obravnavano moč interpretirati kot dramo: podlaga zgodbe je namreč tragična, dramatična, zagonetna in težko razložljiva (Peele ne gre pregloboko v razlago in nam pusti ogromno prostora za refleksijo). Nenavadni, skrivnosti in celo grozljivi elementi samo poudarjajo tragiko človeške eksistence, jo potencirajo in na ekscesen način prikazujejo v preobleki grozljivke. Je film alegorija stanja v Združenih državah? Stanja na splošno? Kdo je pošast? Mi ali oni?

Napovednik: