5. april, 2019 / Film/TV / Recenzija

Lepi fant (Beautiful Boy)

Ana
Jarc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Režija: Felix van Groeningen  
Igralska zasedba:  Steve Carell, Timothée Chalamet, Amy Ryan, Maura Tierney  
Datum izida:  7. september 2018 (Toronto International Film Festival), 13. februar 2019 (Slovenija)
Ocena: 6

Lepi fant je družinska drama, ki temelji na resnični zgodbi: v svojih best sellerjih sta jo opisala sin, odvisen od drog, in njegov oče (Tweak: Growing Up on Methamphetamines, 2008, Nic Sheff in Beautiful Boy: A Father’s Journey Through His Son’s Addiction, 2008, David Sheff). Očeta in sina sta uspešno upodobila Steve Carell (ki bi ga po krivici pričakovali v nekoliko drugačnih vlogah) in Timothée Chalamet (Pokliči me po svojem imenu [Call Me by Your Name, 2017]).

Nic (Timothée Chalamet) je bister fant s svetlo prihodnostjo, vsaj v očeh njegovega očeta Davida (Steve Carell). Slednji nekega dne pride do spoznanja, da je Nic zabredel globoko v svet drog. Priča smo navidez neskončnemu krogu vzponov in padcev: Nica poskušajo rehabilitirati, a ta vedno znova podleže odvisnosti. Prikazane so laži, s katerimi se Nic ohranja na površju in skrb njegove razbite, a zavoljo njega znova združene družine – kljub napetemu odnosu med Nicovim očetom in mamo (Amy Ryan), o katerem ne izvemo veliko (a v njem slutimo ozadje Nicovih težav), starša sprejmeta sporazum. Izjemno podporo v še posebej močnem prizoru izkaže tudi Davidova nova žena (Maura Tierney). Igralska zasedba izvrstno izrazi neatrikulirana čustva, primerno pa jih povzamejo tudi glasbeni vložki – življenje narkomana Nirvana s slovitim komadom Territorial Pissings, nostalgična očetova čustva pa John Lennon s pesmijo Beautiful Boy.

V ospredju sta gledišči očeta in sina, ki se skozi film uspešno prepletata s pomočjo retrospektiv in sočasnih prizorov. David se ob Nicovih najbolj problematičnih trenutkih spominja preteklosti, pri čemer film včasih zdrsne v klišeje (nekoliko patetični izlivi čustev ter Nicovo in Davidovo geslo ljubezni: ‘vse’). V ospredju je očetova brezpogojna ljubezen: sinu namreč odreče pomoč enkrat samkrat in takrat se stvari čudežno obrnejo na boljše. Lepega fanta si vsekakor lahko ogleda kdorkoli. Osvežujoče je, da nikoli ne moralizira in da je hote ali nehote zabrisana motivacija Nicovega drogiranja; indici so prisotni (ločitev, občutljivost, odtujenost), a so ravno prav neočitni in ne preveč relevantni za zgodbo. V ospredju slednje se znajde uspešno in neuspešno spopadanje s posledicami zlorabe drog. Vanj je vpet tako Nic kot njegova družina, predvsem oče, ki odgovorov ne išče samo v sinovi psihi, ampak tudi v biologiji (tudi ko se Nic mentalno stabilizira, telo še vedno hlepi po drogi). 

Film je vreden ogleda, med drugim zaradi prepričljivih igralcev ter zanimivih pristopov (biološki vidik uživanja drog, zamolčana oziroma že kar nepomembna motivacija). Hude čustvene krize in razsvetljenja kljub temu ne pričakujte.

Napovednik: