30. 3. 2020 / Film/TV / Recenzija

Izzivalca (Ford v Ferrari)

Režija: James Mangold
Igralska zasedba: Christian Bale, Matt Damon, Jon Bernthal, Caitriona Balfe
Datum izida: 30. avgust 2019 (Telluride Film Festival, ZDA), 14. november 2019 (Slovenija)
Ocena: 8/10

Povzetek: Izzivalca je film, ki se bo v filmografijo Jamesa Mangolda po vsej verjetnosti zapisal s srebrnimi in ne z zlatimi črkami; je zelo prepričljiv, a ne odličen.

»Včasih besede niso uporabne,« po sklepnem tragičnem dogodku filma Izzivalca izusti ameriški dirkač in avtomobilski inženir Carroll Shelby (Matt Damon). Tega načela se je držal tudi režiser James Mangold: njegov najnovejši celovečerec več kot dostojnemu scenariju navkljub ne temelji na dialogih, temveč na kinetiki, gibanju. Hrumenje motorja ga začne in konča.

Kot nakazuje že naslov, ki v nerodnem, komajda smiselnem slovenskem prevodu izgubi vso ostrino, gre pri tej zgledni športni drami, ki se začne leta 1963 in konča leta 1966, za borbo dveh avtomobilskih magnatov: Enza Ferrarija (Remo Girone) in Henryja Forda II (Tracy Letts). Slednji poslovne zavrnitve v kombinaciji z osebno žalitvijo ni pripravljen požreti: njegovo podjetje namerava v Le Mansu vreči s prestola na videz nepremagljivo italijansko moštvo. Bo Shelbyju kot inženirju ter zahajajoči dirkaški zvezdi Kenu Milesu (Christian Bale) kot vozniku uspelo ubraniti ime svojega delodajalca?

Izzivalca je film, ki pomanjkanje kompleksnosti izkoristi v svoj prid: tako zaplet kot razplet sta vidna na sto korakov, toda pot med njima je tista, ki šteje. Klišejske zgodbe o velikem podvigu požrtvovalne skupine nadarjenih posameznikov ne plemenitita le odlična igra in tehnična dovršenost, temveč tudi večplastnost dvojice protagonistov. Zaradi vzkipljivosti, ki ju naredi človeška, njuno prizadevanje še zdaleč ni zreducirano na »boj med dobrim in zlim.« Domala neprestana zaverovanost vase, ki jo v ozadju izžarevata g. Ford in g. Ferrari, je po vsej verjetnosti avtentična, le karikiran negativec, ki prihaja iz Fordovih vrst, karakterizaciji ne dela uslug.

Kot že rečeno pa slednja v drugi polovici filma skoraj povsem odstopi prostor sapo jemajočim akcijskim prizorom. Vzdušni prvoosebni pogled je zgolj eden izmed režiserjevih prijemov. Čeprav kamera dirke prikazuje tudi v čudovitih širokih posnetkih, najbolj uživa v bližnjih: drveči avtomobili so snemani s tako rekoč vsake perspektive, seveda pa ne manjka tudi učinkovitih, bliskovitih rezov v kabino. Izkušnja se zdi kot zmes odlične simulacijske videoigre, avtentičnih posnetkov dejanskih dirk in dodelanega akcijskega filma.

Mangold, ki je v svoji karieri redko razočaral, se je izkazal tudi s svojim najnovejšim filmom, treba pa je priznati, da se bo v njegovo filmografijo kljub dvema oskarjema za montažo ter številnim nominacijam za omenjeno nagrado po vsej verjetnosti zapisal s srebrnimi in ne zlatimi črkami. Res je sicer, da je z dobro odmerjeno kombinacijo drame in avtomobilizma, ki ob izjemno specifičnem žargonu seveda vključuje že omenjeno akcijo, ugaja marsikomu, ne le dirkaškim entuziastom in ljubiteljem filma. Toda če se je Logan (2017) lahko kosal z Vitezom teme (The Dark Knight, 2008) in postavil nov mejnik svojega žanra, sta Izzivalca »zgolj« odličen način za krajšanje deževnega popoldneva.