2. 11. 2020 / Film/TV / Recenzija
Študent primerjalne književnosti na filofaksu, kitarist, ljubitelj osladnih pop komadov iz sedemdesetih, Wagnerjevih glasbenih dram in nizkoproračunskih B filmov.

I’m Thinking of Ending Things

Režija: Charlie Kaufman
Igralska zasedba: Jesse Plemons, Jessie Buckley, Toni Collete, David Thewlis    
Datum izida: 4. september 2020 (Netflix)
Ocena: 8/10

Za trenutek si predstavljajmo idealno razmerje, po katerem hrepenimo vsi. Dva posameznika, ki se dopolnjujeta v celoto, problemi enega se končajo pri krepostih drugega in obratno, recipročen sistem, kjer imajo celo hibe svoje odmerjeno mesto, točka absolutne blaženosti in sreče; le kdo si ne bi želel občutka zaželenosti in varnosti? A od kje prihaja in kaj od nas zahteva? Tako bi v grobem strnili prevladujoče teme psihodrame I’m Thinking of Ending Things, ki v svoj žanrski bazen vmeša še prvine grozljivke. Ljubezenska zgodba tako postane grozljivka, a ne v povsem plastičnem smislu, odvede se namreč kot strah pred izgubo lastne identitete, ki jo kot goba vsrka nam najpomembnejša oseba – partner.

Na začetku filma spoznamo neimenovano protagonistko (kar že nakazuje na krizo identitete), ki se skupaj s fantom Jakom (Jesse Plemons) odpravi na obisk k njegovim staršem. Jake je uglajen in izobražen, ima posluh za njene stiske, je uvideven, senzibilen, smešen in nasploh “dober fant”. Še nikoli se ni počutila tako dobro in z nikomer delila tako močne povezave. Mogoče gre tokrat zares in je končno našla tisto, kar je iskala celo življenje? Ali pa je morda vse skupaj ena velika napaka? Pod navidezno idilo se namreč skriva neka komaj zaznavna slutnja, da nekaj ni čisto prav, nekaj slabega, celo odurnega se pripravlja, in Jake, celo Jake mogoče na prvi pogled ni tisto, za kar se izdaja.

Od leve proti desni: Jake (Jesse Plemons), protagonistka (Jessie Buckley), mama (Toni Colette) in oče (David Thewlis)

Sumi postanejo upravičeni, ko par prispe do Jakovega doma, stare prepišne hiše, kjer iz vseh kotov gomazijo vsi oglodani klišeji grozljivk. Na spisku so: škripajoča vrata in pod, pes, ki nenapovedano prihaja in izginja neznano kam, naravnost psihotični starši (Toni Colette, David Thewlis), strašljiva klet in krona vsega: pobesnel snežni vihar, ki odhod precej otežuje. Na prvi pogled bi si mislili, da gledamo Carpenterjevo body horror klasiko Stvor (The Thing, 1982), a v tem primeru kljub scenografiji, ki nas napeljuje na fantazmagoričen prizor, ne dobimo tistega, kar bi nujno pričakovali. Še huje, pekel, ki pričaka protagonistko (Jessie Buckley), je mnogo hujši.

Dekle spozna svoje življenjsko poslanstvo. Jaku mora dajati nenehno brezpogojno odobravanje, on pa nasprotno tega ni zmožen. Tak je kot parazit. Počasi in vztrajno jo spreminja v samega sebe, da kmalu ne ve več, kje se začne eden in konča drugi. Parček, ki tvori zaključeno celoto, v tem primeru postaja najhujše breme izmed vseh. Ali je zares pripravljena izgubiti svojo avtonomijo? Ali takšna stvar sploh obstaja? Navsezadnje je avtonomni akt pri ljudeh prav redek. Naše misli so v glavnem prežvečena mnenja drugih, naša velika hrepenenja pa le obrabljene fraze na platnicah knjig za samopomoč, a vendar je misel najbližje resnici. Ta vznikne brez našega odobravanja, lahko jo potlačimo se je sramujemo, ne moremo pa je preprosto odgnati. Pojavi se in tiči tam, potrpežljivo se razrašča, nemogoče se je skriti ali pred njo zbežati. Pri dejanjih se lahko pretvarjamo, si nadenemo masko in se izdajamo za nekoga drugega, a ne pri misli, ta je neokrnjena, necenzurirana in s tem najbolj pristna podoba našega pravega jaza.

Glavni ženski lik se v vsem prilagaja, ne zmore lastne identitete, je pravzaprav podaljšek osebnosti drugih, na zanimiv način pa izkuša tudi čas. Medtem ko vsi ostali obstajajo na neki linearni časovni premici, ona skače iz ene časovnosti v drugo. Če se drugi liki premikajo s tokom reke časa, je protagonistka venomer stacionarna, čas pa teče skoznjo. To ji omogoča, da v zgolj enem večeru izkusi svojo prihodnost, v kateri ostane ujeta v stari hiši in to brez možnosti odhoda. Zave se neizbežnosti lastne usode, z mislijo na nesrečno prihodnost pa ne more zaživeti tukaj in zdaj, zato se oprime edinega, kar ji preostane – upanja.

“Medtem ko vsi ostali obstajajo na neki linearni časovni premici, ona skače iz ene časovnosti v drugo.”

Ob začetku tretjega akta pa njena zgodba nekako obvisi v zraku. Zdi se nezaključena, saj kar naenkrat presedlamo na Jaka in njegove probleme, tudi dialog, ki ga je v standardnem kaufmanovskem stilu v preobilju, postane nadvse skop. Vsaj do zadnjih desetih minut postane glavno pripovedno sredstvo gib, s tem pa se potencira ambivalenca sporočila samega. Lahko bi rekli, da film s tem pristopom odpira širše interpretativno polje, a to ne spodbija dejstva, da zgodba v zaključku napravi obrat, ki ga je težko pogoltniti. Jake iz nikoder postane glavni akter filma, medtem ko protagonistka neupravičeno zbledi v ozadje.

Temu problemu navkljub sem mnenja, da bo film nagovoril vse bolj osamljeno in deziluzirano generacijo milenijcev. Navsezadnje so grozljivke sredstvo, s katerim se lahko v kontroliranem okolju spopademo z lastnimi strahovi, pa čeprav v tem primeru ne gre za pravo grozljivko, bolj za ljubezensko zgodbo, a vendar se slednji v marsičem prekrivata. Od duhov, ki nas preganjajo kot neuresničena hrepenenja do takšnih ali drugačnih bolečin in srčnih zlomov. Strah je tisti, ki nas v ljubezni spremlja bolj kot vse drugo, najsi bo pred izgubo ljubljenega ali kot ideja večne turobne osamljenosti, nikoli zares ne izgine, udari na plano sredi noči, krati spanec, samozavest in dobro počutje. Oglejte si ta film, pomiril vas bo, navsezadnje niste edini, ki se bojite. Ljubezen je strah, ki si ga delimo vsi.