9. 8. 2020 / Film/TV / Recenzija

Dark

Čas predvajanja: 1. december 2017 – 27. junij 2020 (Netflix) 
Režija: Baran bo Odar
Igralska zasedba: Louis Hofmann, Lisa Vicari, Gina Alice Stiebiz,
Oliver Masucci, Maja Schöne, Andreas Pietschmann, Julika Jenkins
Ocena: 10/10

»O, hudiča«, je bil v kombinaciji z nejevernim bolščanjem verjetno moj najpogosteje uporabljen stavek med spremljanjem nemške Netflixove serije Dark, ki se je začela predvajati konec leta 2017, junija letos pa se je zaključila s tretjo in zadnjo sezono. Gre za prvo Netflixovo originalno serijo v nemškem jeziku. Ogledati si jo je mogoče v nemščini z angleškimi podnapisi ali sinhronizirano v angleščino (z vsem srcem priporočam izvirno verzijo v nemščini). Ker se je zaradi kompleksnosti nadaljevanke zelo težko izogniti vsebinskim podrobnostim, se vnaprej opravičujem za morebitne kvarnike (oz. spoilerje).

Serijo Dark je skoraj nemogoče natančno opredeliti, ker gre za povsem svojevrstno zmešnjavo različnih zvrsti in žanrov. Wikipedia kot površno klasifikacijo sicer ponuja znanstvenofantastično srhljivko, vendar ta oznaka deluje preveč poenostavljeno. V svoji absolutni osnovi je Dark telenovelasta meddružinska  drama v majhnem kraju, ki pa je zavita v genialen znanstvenofantastični zaplet s primesmi srhljivke, tragedije in romantične drame ter prepletena s poglobljenimi znanstvenimi, filozofskimi in eksistencialnimi vprašanji. Vse skupaj ustvarja nepojasnjljivo zasvojljivo televizijsko pustolovščino, ki je prav toliko temačna, kot namiguje njen naslov.

Dogajanje je postavljeno v majhno, izmišljeno nemško mestece Winden, kjer spremljamo življenja  štirih družin, ki so med seboj skrivnostno povezane. Osrednji lik serije je srednješolec Jonas, ki se mu življenje po očetovem nenadnem samomoru obrne na glavo. Ko dva mladostnika v Windnu brez sledu izgineta, začne Jonas s skupino prijateljev raziskovati podzemne rove blizu mesta, ki razkrijejo presenetljivo in temačno resnico o njihovem majhnem kraju. Razvijati se začne zaplet, ki na začetku v določenih potezah bežno spominja na morbidno evropsko različico serije Stranger Things (2016– ). Zelo kmalu postane jasno, da gre za bistveno kompleksnejšo in mrakobnejšo zgodbo, ki se skozi tri sezone nadaljevanke vse tesneje in globlje zapleta. Vsakič, ko se gledalcu zazdi, da je doumel najvznemirljivejši konceptualni zasuk dogajanja, se pojavi naslednji, še zagonetnejši od prejšnjega.

Kaj torej je Dark? Na kratko, gre za nadaljevanko o potovanju skozi čas, ki deluje le v skladu z zelo specifično vzpostavljenimi fizikalnimi zakonitostmi. To pa še zdaleč ni vse. Ko se navadimo na to, da glavni liki ves čas srečujejo mlajše in starejše različice samih sebe (in ob tem dvomijo v lastno prisebnost), moramo prebaviti tudi bliskovite preskoke med časovnicami in absurdno vsebinsko situacijo, ki jo s potovanjem v času ustvarjajo pripovedne osebe.  

Dark vizualno odlikujejo estetsko izjemno dovršen snemalni slog, počasni posnetki čudovitih temačnih gozdov in nenazadnje izvrstna izbira igralske zasedbe. Glavni liki so ljudje različnih generacij, od otrok do starostnikov, prav vsi pa so upodobljeni brezhibno. Predvsem dobro so igralci prikazali nenehen notranji boj posameznikov, spopadanje z resnično travmatičnimi dogodki, pa tudi ganljivo medsebojno podporo in razumevanje.

Vsesplošna mrakobnost nadaljevanke ni le atmosferična, ampak tudi fizična. Temni prostori, podzemni rovi, nočni čas, pridušena svetloba ter odsotnost živih barv – to so elementi, ki dajejo povsem vsakdanjim dogodkom pridih komaj zaznavne, a vseprisotne prežeče nevarnosti, v gledalcu pa vzbujajo občutek tesnobe. Celo v lahkotnejših prizorih je v središču pozornosti običajno lik, ki mu je v dani situaciji najmanj prijetno. Zdi se skoraj, kot da bi se nadaljevanka namerno izogibala vsakršnemu veselju, udobju in sproščenosti. Prikladna je tudi melanholična glasbena podlaga – skladbe  izvajalcev, kot so Agnes Obel, Fever Ray in Apparat tako melodično kot vsebinsko soustvarjajo vzdušje serije. Kljub temačnosti in tesnobnosti pa je serija Dark ustvarjena s svojevrstno prefinjenostjo in eleganco, kar pripomore k nepričakovani očarljivosti gledalske izkušnje.

Dogajanje se skozi tri sezone strmo stopnjuje in neustavljivo zapleta; od gledalca zahteva izjemno zbranost, kljub temu pa se odvija na način, ki (ob ustrezni koncentraciji) omogoča dobro razumevanje in sprotno sledenje dogodkom. Ob tem je v veliko pomoč dejstvo, da je dogajanje tako napeto, zanimivo in šokantno, da nas dobesedno prikuje pred ekran, hkrati pa nas očara z estetskostjo in spretnostjo umetelnega filmskega pripovedništva.

Serija je premišljena in zasnovana z veliko mero preciznosti. Vse večja množica zapletov in težav, ki se kopičijo z vsako epizodo, je kaotična, nenadna in na videz vseobsegajoča, v resnici pa deluje po natančnem kolesju vselej ponavljajoče se časovne zanke. Like omejuje usodna ustaljenost, vnaprej določen potek dogodkov, ki mu, kljub trudu, ne morejo ubežati. Ambivalentnost kaotičnosti, ki se dogaja znotraj »predvidljive neskončnosti«, načrtno ustvarja zmedo, pri gledalcih pa zbuja dvom, da se lahko karkoli normalno razplete in razumljivo konča.

Dark v tem kontekstu pozitivno preseneti. Jasno postane, da imajo ustvarjalci dogajanje pod nadzorom in podrobno sledijo vsakemu vlaknu pripovedi, vse do presenetljivega, a pomirjujočega (čeprav melanholičnega) konca zadnje sezone, ki nas ne pusti praznih in razočaranih, pač pa s prijetnim občutkom katarzične celosti in zaokroženosti. To še zdaleč ni zanemarljivo – dandanes se veliko sprva izvrstnih televizijskih nadaljevank sčasoma izgubi v lastni turbulentni zapletenosti, nato pa se končajo prehitro in brez celostnega zaključka, ki bi gledalcu pustil prijeten vtis. Dark nas v tem smislu vsekakor ne pusti na cedilu in to izpelje fantastično, kljub temu pa čisto na koncu pusti nekaj izzivalne odprtosti in prostora za interpretacijo.

Dark je vsestransko kvalitetna, celo izjemna nadaljevanka, ki se s svojevrstnim slogom in značajem razlikuje od ostalih ter ustvarja kontrast popularni, a pogosto agresivni hollywoodskosti televizijske industrije. Kljub resnosti in mračnosti je osvežujoča, izjemno zanimiva, intelektualno stimulativna in preprosto drugačna.

Napovednik za 1. sezono: