16. 2. 2020 / Film/TV / Recenzija

Čas deklištva (Little Women)

Režija: Greta Gerwig
Igralska zasedba: Saoirse Ronan, Emma Watson, Florence Pugh,
Eliza Scanlen, Laura Dern, Meryl Streep, Timothée Chalamet
Datum izida: 25. 12. 2019 (ZDA),
23. 1. 2020 (Slovenija)
Ocena: 9/10

Že osma filmska adaptacija romaneskne klasike Louise May Alcott, Čas deklištva (1868-1869), je v režiji in scenariju Grete Gerwig zares bleščeče zasijala s platen kinematografov in segla naravnost v srce. Tako globoko, da je bil ta film skoraj povsem ženske produkcije nominiran za kar 6 oskarjev (nagrajen je bil za najboljšo kostumografijo) in 2 zlata globusa.

V času ameriške državljanske vojne v prepletu spominov in sedanjosti Jo March (Saoirse Ronan), še neuveljavljena newyorška pisateljica, pripoveduje zgodbo o sebi in svojih treh sestrah (Emma Watson, Josephine Pugh, Eliza Scanlen), ki v zavetju matriarhinje Marmee (Laura Dern) kljubujejo patriarhalnemu svetu, ki jih obkroža, a ga hkrati skušajo razumeti. Spominja se njihovih življenjskih poti, želja in ljubezni, predvsem pa svetlega otroštva.

Zgodba poteka v dveh časovnicah – v prvi opazujemo sestre March kot nadobudna in umetniško nadarjena odraščajoča dekleta, v drugi pa jim sledimo kot mladim ženskam, ki si utirajo vsaka svojo pot. Čustveno močni, tragični elementi se dinamično prepletajo s toplino in domačnostjo otroških krajev. Kontraste med njimi in obema potekoma zgodbe je začutiti z menjavo hladnejših barv ostre sedanjosti in zlatih odtenkov njihovega deklištva, zato se preskakovanje časovnih okvirjev ne zdi moteče.

V dobi gibanja #MeToo se za predviktorijansko austenovsko zgodbo sprva zdi kaj malo prostora. Pa vendar temu ni tako. Greta Gerwig spretno zakrije stare korenine, ko iz Alcottinega dela potegne aktualno bistvo – zgodbo o malih ženskah spremeni v iskrivo pripoved o slehernici, ki nasprotuje finančni odvisnosti in neenakopravnem položaju.

Režiserka z vzneseno zvestobo sledi viru, dodaja pa tudi lastne osebnoizpovedne elemente – tako kot mlada in ambiciozna Jo, se je tudi sama srečevala z zavrnitvami na svoji poti do uspeha. Poleg tega lahkotno povleče paralele med avtorico in njenim romanom ter jih vključi v film – glavna junakinja Jo dobi enak finančni delež, kot ga je prejela avtorica ob izidu romana Čas deklištva.

Režiserka upošteva tudi željo avtorice romana o koncu filmske adaptacije. Znano je, da se je bila romanopiska prisiljena ukloniti teži svojega časa in roman zaključiti s poroko glavne junakinje, kar pa režiserka spremeni in s tem oriše bistvo in cilj zgodbe. »Srečno do konca dni« tako ni poroka in zagotovljen finančni položaj, pač pa izid Joinega romana kot simbol njene neodvisnosti. 

Greta Gerwig ob boku z blestečo igralsko zasedbo nove generacije v Času deklištva poje odo sestrstvu, deklištvu in neustavljivim ženskam ter dokazuje, da so nekatere zgodbe enostavno brezčasne.