27. 1. 2021 / Film/TV / Recenzija

Acasa, My Home

Režija: Radu Ciorniciuc
Igralska zasedba: Gica Enache, Vali Enache, Rica Enache
Datum izida: 15. 1. 2021
Ocena: 8

Acasa, My home je dokumentarni film o družini z devetimi otroki, ki v hišici, komaj večji od šotora, biva na področju bukareške delte. V prvem kadru je gledalec nemudoma vržen v čoln sredi močvirja, v sredino bratskega ribolova. Pljuskanje nas takoj pričvrsti k ekranu. Mlad fant, ki plava z ribo v ustih, pa napoveduje prihod nečesa zanimivega.

Občutek dokumentarnega filma nam dajejo neenakomerni občasni tresljaji kamere. Ko otroci tečejo, da bi se poskrili pred socialno službo, jim navidezno sledimo: tečemo med ločjem in visoko travo, skrivamo se skupaj z njimi. Odsekani prizori vsakdana – golobi in kokoši, ki se mirno sprehajajo po tleh barake – so prekinjeni s povečini kratkimi dialogi. Govori oče, primerek odklonskega starša, ki se je svoje otroke zavestno odločil vzgajati v naravi, ne pa v hrupnem mestnem okolju. Zato ga ponavljajoči se prihodi socialne službe in policije vznemirjajo. S cigareto v roki paradira po svoji divji zemlji in med kadilskim kašljem benti, da mu nihče ne bo vzel otrok.

Pokrajina, ki se razprostira v obilici flore in favne, je prikazana kakor raj za otroško igro. Skozi trave, ki valovijo v vetru, opazujemo otroke, ki se kobacajo drug po drugem in plavajo v mlaki. Ta »divjina«, ki se razprostira le lučaj stran od Bukarešte, skozi kamero odseva določen idealizem. Sama po sebi ponazarja otroštvo ali pa vizijo od civilizacije odmaknjenega in avtonomnega življenja. Kljub temu ne moremo reči, da družina živi docela v sožitju z naravo. Na področju, kjer bivajo, se na primer nabirajo smeti, ki jih nato sežigajo. Prav tako so precej odvisni od ribolova, ki ga opravlja najstarejši sin, Vali.

Seveda se pravljica ne more v nedogled nadaljevati, zgodi se namreč preobrat. Socialni službi (s sicer prijazno delavko) uspe kljub glasnemu nasprotovanju staršev družino izseliti in jo namestiti v mesto. Starša se nikoli zares v celoti ne prilagodita novi situaciji, v kateri sta se znašla. Otroci pa ob prihodu v mesto začnejo odkrivati čare urbanega načina življenja. Sprva se sicer dozdeva, da se ne znajdejo najbolje, kar je razumljivo. Vsi se morajo namreč naučiti pisati in brati. To je tudi eden od očitkov, ki jih sin Vali na neki točki vrže očetu v obraz, ko se že stiskajo v najetem mestnem stanovanju. Da bi, živeč sredi delte, za vedno ostali nepismeni. Kako naj bi to bilo nekaj dobrega? »Prav tako pa nisi kot oče storil ničesar za svoje otroke«, pribije Vali. V tem se kaže razkol med dvema vidikoma življenja v »sožitju« z naravo. Nekateri otroci in predvsem oče bi se z veseljem vrnili v svoje prvotno domovanje, ki je marsikomu pomenilo veliko prostosti. Medtem pa je dejstvo, da bi družina tako ostala popolnoma neizobražena, in da bi se otroci še z večjo težavo socializirali v mestnem okolju, položeno pred nas kot logičen antipod liričnim posnetkom prvega dela filma. Odgovor na to, kaj bi bilo za družino, upoštevajoč vse možne faktorje, znosnejše, obvisi v zraku. Zdi se, da ti dve resničnosti soobstajata, obenem pa do njiju pa ne moremo biti do potankosti opredeljeni. Vsak življenjski slog očitno vodi do vsaj enega primanjkljaja, ki se ga lahko zavedamo ali pa tudi ne. Res pa je, da je strpati velikansko družino dveh staršev upadlih obrazov in kopice razposajenih otrok v majhno stanovanje nekoliko grobo dejanje.

Ko dogajanje lokacijsko preide v urbano okolje, se hkrati spremeni snemalni slog. V prizorih se izgubi občutek vseprisotnega snemalca, na trenutke film deluje režiran. Prav to pa odpira stalno porajajoče se vprašanje neizpodbitne realističnosti, ki jo pogosto zahtevamo ob gledanju dokumentarnih filmov. Gledalec si želi videti znoj, solze, trenutke nemoči, ki v svoji intimnosti odstirajo skrite želje ‘malih’ ljudi. Čustveno nabite situacije so tu prekinjene, preden bi dosegle vrhunec. Film je niz prizorov vsakdanjosti družine – oče, ki leži na kavču in objestno puha cigaretni dim, otroci, ki se igrajo, predstavnica socialne službe, ki kara odrasle, ker ne znajo očistiti stanovanja, ki so jim ga priskrbeli.

Konec je v svoji odprtosti nepričakovano pričakovan. Zgodbe ni moč zaključiti, ko pa se še vedno dogaja. Vali v čolnu, zdaj kot oskrbovalec narodnega parka, v katerega se je spremenilo območje bukareške delte, iz vode pobira smeti. Za hip se usede in zazre v pokrajino naokrog. Sedaj je izvlečen iz okolja, v katerem je odraščal. To, da v njem svoje delo opravlja vsak dan, bo pač ostal le bled približek tisti popolni predanosti kraju, ki so jo s sorojenci čutili, ko so še veselo lovili ribe. Romunski dokumentarec je zadovoljiv ravno v smislu svoje nedorečenosti, saj uspe predočiti več plati življenja dotične družine, a ob tem ostane nepristranski. Vse so pred nas postavljene na ogled, kakor eksponati vsakdana. Družino poskušamo razumeti v njeni kompleksnosti, pluralnosti mnenj in odnosov. Nepovezano in nekoliko odvečno pa je na samem zaključku nanizan prizor z Valijevim novorojenčkom, ki sta ga spočela z njegovim mladoletnim dekletom. Težko ga je umestiti v kontekst celotne zgodbe. Je dodan kot metafora možnosti drugačne prihodnosti? Bosta onadva kot starša bolj ljubeča in odgovorna? Za kakšen način življenja se bosta odločila?

Acasa, My Home je v celoti zelo gledljiv filmski izdelek, ki uspe prikazati mnogotere plati dveh načinov življenja, med katerima je družina primorana preskočiti iz danes na jutri. Pri tem ni predpostavljeno, da prestop v ‘naprednejše’ okolje avtomatično pomeni korak naprej ali lažje preživetvene možnosti.

Acasa, My Home – Still 1