6. festival žanrskega filma Kurja polt: 1. sklop kratkic

Aljaž
Vogrin

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Ilsa, čuvajka haremov naftnih šejkov (Ilsa, Harem Keeper of the Oil Sheiks, 1976, rež. Don Edmonds)

Piše: Aljaž Vogrin

Ocena: o

Ilsa, čuvajka haremov naftnih šejkov je bila, podobno kot večina ostalih predstavnikov eksploitacijskega žanra, posneta bliskovito, s pičlim proračunom ter z večinoma neznanimi igralci, s preprostim in razumljivim namenom hitrega zaslužka. Zgodba je temu primerno plitka: okrutna Ilsa in arabski šejk El Šarif ugrabljata dekleta in jih prisilita v spolno suženjstvo. Kako se bo končal obisk dvojice ameriških vohunov?

To, da je na koncu po svoje kultnega, a mnogim nepoznanega naci-eksploitacijskega predhodnika Ilsa, She-Wolf of the SS, 1975 moralno sporna protagonistka umrla, ustvarjalcev pri snovanju nadaljevanja (drugega od treh) očitno ni motilo. Tolikšna brezbrižnost zgolj doprinese k čaru, značilnem za tovrstne filme. V njih so bili golota, spolnost in nasilje velikokrat sami sebi namen: zaradi vseprisotnega polovičarstva je kontroverzne elemente težko jemati resno, kaj šele obsojati. Namesto tega se zdi veliko bolj smiselno prepustiti toku, spregledati kakšno nelogičnost ter uživati v minulem, a nikakor ne pozabljenem poglavju filmske zgodovine, ki so ga pisali eksploitacijski filmi. Čuvajka haremov naftnih šejkov pomeni, v dobrem in slabem, njihovega tipičnega predstavnika.

Kiborg (Vendetta dal futuro, 1986, rež. Sergio Martino)

Piše: Aljaž Vogrin

Ocena: +

Nizkoproračunske imitacije hollywoodskih akcijskih filmov so zelo pogoste, tu in tam pa v fleksibilnem in izredno obsežnem svetu sedme umetnosti pride celo do obratne situacije. Kiborgu (Vendetta dal futuro, 1986), ki je za zgled vzel Terminatorja (The Terminator, 1984), je pičlo leto kasneje namreč sledil film Na vrhu (Over the Top, 1987), ki izpade kot imitacija imitacije. Kiborg svojega vzora nikakor ne doseže, v nasprotju z večino tovrstnih izdelkov pa vsaj zabava in kratkočasi. »Ne vem več, kaj sem,« dahne Paco Querac (Daniel Greene), kiborg, ki mu je po okrutnem urjenju in programiranju za poskus atentata ostalo dovolj človečnosti, da ga ni izpeljal do konca. Film Sergia Martina (sicer bolj znanega po žanru giallo), v nasprotju s svojim glavnim junakom z omenjenim vprašanjem nima nikakršnih težav. Med neznansko pretirane akcijske prizore, podpovprečne dialoge ter pogosto leseno igro je občasno vrženo še kakšno površinsko prevpraševanje protagonistove identitete. Poskus problematizacije nakazuje, da je bil Martino v svojih prizadevanjih iskren in ni meril na parodijo, toda tovrstna razmišljanja so vendarle sama sebi namen – Kiborg nudi 94 minut nepretenciozne zabave. Nič več, a tudi nič manj.

Spake (Freaks, 1932 rež. Tod Browning)

Piše: Aljaž Vogrin

Ocena: +

Čeprav so se stvari takrat že obračale na bolje, so bili ljudje s skrajnimi telesnimi deformacijami v času snemanja Spak (Freaks, 1932) Toda Browninga še zmeraj obravnavani kot cirkuške atrakcije. Da svet na film preprosto ni bil pripravljen, dokazuje njegovih 26 za zmeraj izgubljenih minut – kljub obsežnemu prikrajanju je bila javnost še zmeraj zgrožena. Sodobnega gledalca utegne pomanjkanje nazornih prizorov presenetiti: čeprav je vpliv Spak na žanr grozljivke neznanski, gre vendarle za dramo z elementi srhljivega.

V razmerje dvojice pritlikavcev, Hansa in Fride, se vmeša manipulativna Kleopatra, ki jo zanima Hansovo ogromno premoženje, njega samega pa prezira. Skupina cirkusantov, ki jo družijo telesne anomalije, Kleopatro najprej sprejme medse, po njeni ostri zavrnitvi pa prične načrtovati svojevrstno, skoraj poetično maščevanje…

Film nastopajoče obravnava kot navadne ljudji, kar seveda tudi so: naslov se veliko bolj navezuje na ostale, »normalne« like. Kljub temu ne smemo pozabiti, da je zgodba potisnjena na stranski tir in da glavni razlog za začetno kontroverzo in kasnejši legendarni status Spak tiči prav v “spakah.” Pričujoča filmska klasika se je postarala odlično: ne le, da jo tehnična dovršenost še danes dela gledljivo, 87 let kasneje jo smatramo kot odo izobčencem, ne pa kot izkoriščanje slednjih z namenom spektakla. Radi pozabljamo, da bi se lahko primerilo drugače.

Torzo (I corpi presentano tracce di violenza carnale,
1973, rež. Sergio Martino)

Piše: Ana Jarc

Ocena: +

Mojster giallo filmov Sergio Martino nam je postregel s smetano omenjenega žanra – Torzo (1973) je skrivnostna grozljivka z detektivskimi, psihološkimi in slasher elementi, obvezno začinjena z obilico golote. Zgodba spremlja skupinico študentk, ki se zaradi strahu pred morilcem zatečejo v osamljeno podeželsko vilo – morilec pa jim kajpak sledi. Ženski liki so pasivni in ljubki, moški pa aktivni in možati, kar je skozi današnje oči na trenutke boleče; izjema je Jane (Suzy Kendall), katere prizori so najbolj dodelani in prepričljivi – tudi brez golote. Še posebej v drugi polovici filma z Jane na čelu pride do izraza to, s čimer se je na intervjuju pohvalil maestro Martino sam: avtentičnost, prepričljivost brezizhodne situacije. K verodostojnosti vsekakor prispeva tudi uporaba morilčeve perspektive, komičnih elementov (protagonisti se pogosto odzivajo okorno in nespretno, kar je vsekakor realistično početje v takšni situaciji) in psihološke motivacije – slednja je odlično prikazana z indici iz preteklosti, simboli, ki nam od samega začetka sporočajo, da ima travmatizirani morilec dober razlog za svoje početje. Če ga bomo imeli za prepričljivega, je drugo vprašanje.

Ženska opica (La donna scimmia, 1964, rež. Marco Ferreri)

Piše: Ana Jarc

Ocena: +

Ženska opica (1964) v režiji Marca Ferrerija je ob svojem izidu dvignila veliko prahu , a takrat škandalozen film se nam danes (tako kot večina kultnih filmov) zdi popolnoma običajen: zgodba spremlja simpatičnega nepridiprava Antonia (Ugo Tognazzi), ki naleti na žensko z genetsko napako – celotno telo prelepe Marie (Annie Girardot) je na gosto prekrito z dolgimi dlakami. Antonio zavoha priložnost in z obljubami zvabi pogumno, samostojno in osamljeno Mario v šovbiznis, da bi z njenimi ‘atrubuti’ lahko zaslužil, jo predstavil svetu kot cirkuško spako – žensko opico. Med protagonistoma se splete celo ljubezen, a v imenu kapitala se je Antonio pripravljen odreči marsičemu, tudi zadnji priložnosti, da bi ohranil njeno in svoje dostojanstvo. Satira je komična, tragična in provokativna, kajti za najbolj človeško se izkaže prav ‘opičja’ Maria, za najbolj primitivne pa bolj ali manj vsi drugi; kritiška ost je najostrejša na pretresljivem koncu, ki so ga bili zaradi svoje provokativnosti primorani za francoski trg posneti znova.