21. Festival dokumentarnega filma: 2. sklop kratkic

Evelin
Bizjak

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Duh Bauhausa (rež. Niels Bolbrinker, Thomas Tielsch)

Duh Bauhausa (2018) ni še eden v vrsti dokumentarcev, katerih ogrodje je retrospektivno nizanje arhitekturnih mojstrovin velikih imen te umetniške šole, kombiniranih s težje dostopnimi posnetki Schlemmerjevega Triadnega baleta, pač pa je, v tem, kar ponuja, povsem zvest breztežnosti svojega naslova. Prikaže namreč, kako se dediščina ideje celostne umetnine, ki je porušila zidove med znanostjo, umetniškim in utilitarnim, navkljub razdiralnosti druge svetovne vojne uspela ohraniti in se danes odraža v kreativnih rešitvah tehnoloških inovacij, minimalistične gradnje in urbanega dizajna po vsem svetu. Na primer v izgradnji gondol, ki prebivalcem favel v Južni Ameriki omogoča, da v sprejemljivem času pridejo do mestnega središča in zdravstvene oskrbe. Ali pa v funkcionalnih, le nekaj kvadratnih metrov velikih hišicah, v katerih lahko tudi socialno ogroženi v Berlinu prebivajo le za 100 evrov na mesec. Film prikaže tudi, kako se na eksperimentiranju in interisciplinarnosti utemeljen šolski sistem te znamenite avantgardne šole danes odraža v gradnji prostorov, ki z ukinitvijo predavalnic in inovativno notranjo opremo postajajo skelet sodobnejšim izobraževalnim praksam. Režiserja Niels Bolbrinker in Thomas Tielsch sta ob 100-letnici Bauhausa posnela film, ki navdihuje s svojo vsebino, nekoliko manj pa s konvencionalno strukturo in neenotno dramaturgijo.

Ocena: +
Piše: Evelin Bizjak

Bauhaus

Nori dnevi (rež. Damian Nenadić, 2018)

Normabel. Seroquel. Leponex. Fluzepam. Haldol. Lorsilan. Prazine. Misar SR. Calixta. Sanval. Prozac. Z zadnjim je Maja med snemanjem filma hotela storiti samomor in bila že trinajstič hospitalizirana. Vsakič si je prisegla, da bo zadnjič in lahko je razumeti zakaj: preživljanje občutka krivde in ujetosti v neurejeni pritlični zgradbi, ki bolj kot na kar koli drugega spominja na zapuščeno šolo, v katero so stlačili bolniške postelje, zagotovo ne vpliva najbolj blagodejno na njeno že tako razrušeno duševnost. A ji tokrat zares uspe, proti koncu filma, sestavljenega iz posnetkov njunega vsakdanjega življenja, ki sta jih protagonista zbirala tri leta in pol, začne reševati svojo odvisnost od antidepresivov in ponovno vstopati v družbo, ki jo je prej zaradi njenega »stanja« izključila.

Podobno se godi z Mladenom, drugim protagonistom dokumentarca hrvaškega režiserja Damiana Nenadića. Sam se proti koncu sooči z vaškim župnikom, ki mu je nekoč rekel, da psihiatrija ne more rešiti njegove duše, da naj se raje spokori, saj je greh tisti, ki omogoča satanu vstopiti v njegovo telo, ter tako še dodatno zapletel njegove težave z nespečnostjo in depresijo. Vseeno pa spodbudna koraka naprej obeh protagonistov, s katerima se film konča, ne zakrijeta obširnosti problematike, v katero učinkovito podreza. Postane namreč jasno, kako težka je lahko situacija duševno drugačnih, ki jim država ne pomaga drugače kot z absurdno količino antidepresivov in 15-minutno mesečno terapijo.

Ocena: +
Piše: Martin Justin

Dnevinorosti

Pariz je praznik (rež. Sylvain George)

Subtilno referenčna in simbolična poetika francoskega filmskega ustvarjalca Sylvaina Georga ni nekaj posebnega samo po svoji formalni, vizualni in vsebinski plati, ki vključuje eksperimentalno uporabo zvoka, kinematografske podobe, barve, ritme in montaže, temveč tudi po načinu pridobivanja dokumentarnega gradiva. Podobno kot v filmih Naj počivajo v uporu (2010), Okruški (2011) ter K Madriduskeleča svetloba (2012) je tudi v svojem najnovejšem filmu, Pariz je praznik (2017), George podobe na filmski trak zajel čisto sam. Leta 2016, ko je državna pobuda za delovno reformo dvignila veliko prahu, je s kamero in mikrofonom v rokah zakorakal v samo žarišče protestnega dogajanja, pomudil pa se je tudi na mestnem obrobju, kjer se je seznanil z osebnimi zgodbami pribežnikov. Izrazito estetske kadre je nato med seboj povezal na način, ki politične tematike ne posreduje le na idejni, temveč tudi na emotivni in senzorični ravni. Film deluje kot kalejdoskop raznoterih podob: nasilne demonstracije v Parizu, vznesena reklamna gesla na plakatih, migranti na ulicah, kipi in literarni citati: vsi skupaj prevprašujejo, kako politične odločitve zaznamujejo posameznika in okolje. Georgev filmski jezik tudi problematizira medijsko reprezentacijo dogajanja, denimo z razkrivanjem nasilja, ki je prisotno tako v poskusih zatrtja državljanske vstaje, pa tudi v brezbrižnosti do migrantov, za katere ni prostora niti na ulicah. Na formalni ravni problematiko še podkrepi z dekonstrukcijo podobe in zvoka ter z uporabo črno-bele tehnike, ki je s svojim arhivskim vtisom pravzaprav kritika političnih floskul izboljšav in napredka.

Ocena: +
Piše: Evelin Bizjak

Parizjepraznik

Putinove priče (rež. Vitalij Manskij)

Kot vodja dokumentarnih filmov za glavni državni televizijski kanal Rusija 1 je imel Vitalij Manskij v času Putinove predvolilne kampanije dostop do zaodrja politične scene v Moskovskem Kremlju. Dokumentarno gradivo, prvotno namenjeno propagandi ruske državne oblasti, je danes, devetnajst let po prvi izvolitvi, svojevrsten zgodovinski dokument, ki se iz neposrednega zornega kota osredotoča predvsem na tiste dogodke z začetka Putinove politične kariere, ki osvetljujejo trenutno politično situacijo, hkrati pa ponujajo drobce odgovorov na vprašanje o tem, kako je lahko centralizacija moči tako hitro iztirila poskus demokratične transformacije države. Vitalij pogumno dovoli, da kamera – ne glede na posledice – teče, dokler se ne razkrijejo globlje resnice. Tako uspe razgaliti, kako se v Jelcinovem izboru novega naslednika zrcalijo ostanki carskega sistema nekdanjega Ruskega imperija. Prikaže tudi, kako je naraščajoča histerija ob teroristični grožnji zaradi čečenske vojne Putinu, bivšemu polkovniku KGB, omogočila, da je premišljeno zasnoval svojo politično kampanjo: ta se ni utemeljevala v soočenjih z nasprotniki, ampak v dejanjih, s čimer ga je ustoličila kot najprimernejšega za zaščito ruskega ljudstva. Ukrajinski režiser, ki trenutno živi v prostovoljnem izgnanstvu v Latviji, v film osebno posega s posnetki družinskih prizorov, pa tudi z narativno-komentatorskim vložkom, ki najbolj zaživi v trenutku Putinove zmage: takrat Manskij spregovori o usodi tistih, ki takrat (še) stojijo za novim predsednikom.

Ocena: +
Piše: Evelin Bizjak

Putinoveprice

Razglednice (rež. Igor Bezinović, 2019)

Razglednice so simpatičen projekt Igorja Bezinovića in skupine njegovih prijateljev, večina katerih se s filmom ukvarja zgolj ljubiteljsko. Vsak je posnel dve ali tri okoli 5-minutne »razglednice« iz najrazličnejših hrvaških vasi, ki so jih izbrali po kriteriju odstopanja njihovega dialekta od zborne hrvaščine. Tako lahko slišimo govorico, ki mnogo bolj kot na hrvaščino spominja na madžarščino ali zanimiv dialekt romunščine, ki ga govorijo v nekaj istrskih vaseh in ga seveda ne razumejo niti Hrvati niti Romuni.

Poleg melodije, ki se kot uvodna in končna skladba ponovi 24-krat, je najbolj prepoznaven element vseh dvanajstih filmčkov zagotovo humor. Avtorji vasi ne poskušajo prikazati dokumentarno, temveč anekdotično, osredotočajo se na podrobnosti in posebnosti, ki bi verjetno nasmejale vsakega naključnega obiskovalca in bi jih ta lahko zapisal na razglednico, s katero bi želel zabavati svoje bližnje. Sicer se pod plastjo humorja precej jasno vidi mizerno stanje krajev, ki jih prikazujejo – odseljevanje, zasipanost z industrijo, nizek življenjski standard – a film s svojim lahkotnim prikazom nikakor ni nespoštljiv. Mislim, da bi lahko Razglednice s svojim konceptom kratkih, lahkotnih predstavitev pravo mesto povsem legitimno našle na kateri koli nacionalni televiziji med risankami in dnevnikom ob 19 h. Ravno prav neresne, sproščene in mimobežne so.

Ocena: +
Piše: Martin Justin

Razglednice

Razglednice (rež. Igor Bezinović, 2019)
Putinove priče (rež. Vitalij Manskij)
Pariz je praznik (rež. Sylvain George)
Nori dnevi (rež. Damian Nenadić, 2018)
Duh Bauhausa (rež. Niels Bolbrinker, Thomas Tielsch)