Prostornina krhkega peciva
Prostorska postavitev Razstava: Medpoteza Avtorici: Nina Goropečnik, Rea Vogrinčič Kje: Galerija Simulaker, Novo mesto Kdaj: 16. julij–7. avgust 2021
V drugi polovici julija je bila v novomeški Galeriji Simulaker na ogled razstava dveh mladih umetnic, Ree Vogrinčič in Nine Goropečnik. Prostorska postavitev z naslovom Medpoteza je nekoliko improviziran rezultat lanske prijave na Simulakrov letni poziv Prva priložnost, ki se zaradi izrednih pandemskih razmer ni mogla uresničiti na način, kot je bilo sprva predvideno. Avtorici sta namreč na razpis prijavili skupno delo Pita Projekt, ki naj bi med drugim zaobjemal številne delavnice v obliki tedenskih pogovorov, katerih tematika bi bili umetniški prostori. Razmišljanja in debate naj bi se dotikale tako umetniškega sistema kot prostora, pa tudi fizičnih prostorov in našega pozicioniranja v njih. Na dogodkih naj bi v skladu z imenom projekta in njegovo idejno zasnovo iz leta 2019 uživali pecivo iz krhkega testa. Zaradi nepredvidljivih razmer in varnosti potencialnih udeležencev je bil projekt izveden v obliki razstave, ki se takisto ukvarja s tematiko prostora, umeščanjem v njem in iskanjem inovativnih rešitev za upravljavce in uporabnike.
Razstava je bila sestavljena iz štirih elementov. Ob vstopu v galerijo se je po celotni vzhodni steni raztezalo delo Nine Goropečnik, na nasprotni steni pa se je na podoben način razprostiralo delo Ree Vogrinčič. Na sredini prostora je bila njuna sopostavitev; skupno delo, ki se navezuje na prej omenjeni Pita Projekt. Del postavitve je predstavljal tudi zvok, dvourni glasovni posnetek, na katerem umetnici deloma pojasnjujeta skupni projekt, svojo združeno prakso, pomisleke in ambicije. Ker se obe ukvarjata z zelo nematerialnimi stvarmi, je bil eden od znatnih izzivov prirediti galerijski prostor na inovativen način, da bo tudi ob postavitvi bolj minimalističnih del učinkoval zapolnjeno in povedno. Na razstavi so bili predstavljeni fragmenti njunih poprejšnjih samostojnih projektov, del in praks, pri skupnemu delu pa sta iskali svoje vzporednice in presečišča, ki se na tak ali drugačen način dotikajo prostora.
Nina Goropečnik se v svojem delu vrača k mediju folije, ki jo je v preteklosti uporabljala za pregrajevanje prostorov. Ker je tedaj za delo na akademiji želela svoj miren, umaknjen kot, se je z uporabo cenene pleskarske folije zagradila in tako ustvarila nov, lasten prostor. Gre za prakso nekakšnega markiranja prostora za potrebe produktivnega dela, pomembno vlogo pa nosi tudi sam material, saj je poceni, lahko dostopen, neinvaziven in lahko premičen. V Galeriji Simulaker je to vajo predrugačila tako, da je svojo stran stene v celoti prekrila z več plastmi taiste folije.
Na drugi strani Rea Vogrinčič izhaja iz svojega diplomskega dela in je svojo steno prekrila z belimi papirji formata A4. Preprost bel papir osnovnega formata ostaja njeno izhodišče, h kateremu se vedno znova vrača. Na razstavi so papirji z vrhnjim robom pokončno prilepljeni eden zraven drugega. Zelo pomemben dejavnik predstavlja sam proces; njena dela namreč nikoli niso popolnoma končana, nenehno se nadaljujejo, so v nastajanju ali pa se vzorčno ponavljajo. Viseči papirji na steni nenehno valovijo, se odzivajo na zunanje dejavnike in vsakič znova zahtevajo novo branje.
Obe deli sta bili v prostor umeščeni tako, da se prilagajata galerijskemu prostoru in imata kljub svoji preprostosti in nežnosti močno fizično prezenco. In prav izbor materiala, ki je pogosto odvisen od produkcijskih zmožnosti umetnika, omogoča to monumentalnost in vzpostavitev večjih, praviloma bolj priljubljenih del, kar želita umetnici do neke mere tudi nasloviti. Uporabljena folija in papir sta namreč nežen, svetel in poceni potrošni material, ki učinkuje neoprijemljivo in neobstojno. Obešen na steno malo valovi, se plasti, je prosojen, nekaj zakriva, včasih odkriva in se ponavlja. Videti je negotov in netrpežen, nanj lahko apliciramo ideje umetnostnega sistema in umetnikove negotovosti v določeni poziciji ter njegovo (ne)vključevanje v sistem. Dela, iz katerih sta izhajali, so še vedno v procesu nastajanja, material jima služi kot izhodišče za novo delo in razmišljanje o njem.
Podobno refleksijo zaobjema tudi njun skupni projekt, predstavljen na sredini prostora. Z lepilnim trakom sta na sredino galerije prenesli mere tlorisa svoje galerije, ki sta jo sprva zgradili za lastne potrebe in jo umestili na kiparski oddelek Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Platformo, ki je namenjena razstavljanju in raziskovanju lastnih praks, sta pred dvema letoma poimenovali Pita Projekt, njen fizični del pa predstavlja zgrajeno formo dveh belih ploskev, ki, postavljeni v kot kiparskega ateljeja na akademiji, formirata majhen razstavni prostor. Tloris tega majhnega razstavnega prostora je bil markiran in na razstavi umeščen na tla, med njuni samostojni deli. Ideja o markiranju tal izhaja iz enega od prejšnjih projektov Ree Vogrinčič, pri katerem so njeno konceptualno izhodišče predstavljali koreogrami, povezani z zvokom in gibom, Nina Goropečnik pa je, kot že omenjeno, svoj prostor na akademiji tako ali tako označevala in zamejevala s folijo. Ukvarjanje s prostorom in njegovo novo vzpostavljanje sta ju navsezadnje tudi pripeljala do uspešnega sodelovanja. Prakso označevanja tal sta na razstavi reciklirali in galerijo kiparskega oddelka Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani v predrugačenem pomenu približali tudi tistim, ki ne bodo vanjo nikoli zašli.
Pita Projekt v obliki fizične galerije predstavlja zgolj delček večjega istoimenskega idejnega projekta, ki zaobjema aktivno raziskovanje lastnih umetniških praks, premagovanje sproti nastajajočih ovir ter konceptualno razmišljanje o prostoru in njegovo gradnjo. Pita Projekt kot platforma, s katero razmišljata o svojem delovnem prostoru, razstavnem kontekstu, umetniških delih in ostalih aktualnih vsebinah, uteleša njuno sodelovanje in željo po prehajanju med različnimi vlogami v umetniškem sistemu. Ker predstavlja projekt srčiko njunega skupnega dela, raziskovanja in zanimanja, je logično, da v oziru na njuno ponavljanje in nenehno vračanje k preteklim delom deluje kot izhodišče za upodobitev njunega tandema. V iskanju različnih strategij za doseganje uspeha v umetniškem sistemu sta se umetnici odločili raziskati delo v slogi in ustvarili lastno galerijo. Premišljevali sta taktiziranje znotraj sistema in iskali načine, kako svoje skupne prakse izkoristiti sebi v prid, kako si pomagati in ponuditi pomoč še komu drugemu. Pita Projekt sami konceptualno opredeljujeta kot umetniški projekt, četudi je hkrati uporabna zgrajena forma, virtualna platforma in paviljonska institucija v nastajanju.
Vzpostavitev Pita Projekta in prenašanje galerijskega tlorisa v Galerijo Simulaker v kombinaciji s samostojnima deloma eksponirata številna vprašanja in dvome o trenutnem stanju v umetniškem sistemu, statusu umetnikov in njihovi vpetosti v prekarstvo. Po besedah avtoric problematizirata nezadovoljive pogoje, v katerih poteka ustvarjanje, saj pogosto primanjkuje prostorov, finančnih sredstev ali kolegialnosti. Četudi sta avtorici do omenjene problematike zelo kritični, se pri aktualni razstavi bolj kot kritiki sistema posvečata svojim projektom in skupnemu delu. Ob raziskovanju lastne vpetosti v taisti sistem sta se enako intenzivno posvečali svojemu sodelovanju, skupnemu delu in taktiziranju, kako lažje skupaj premagati omenjene ovire in poiskati nove rešitve za svoje skupno delo.
Razstava je na prvi pogled zelo minimalistična, prostor se zdi prazen, skorajda nedokončan. Ozirajoč se po razstavljenih umetniških delih, je obiskovalec zlahka zmeden in negotov, kaj so objekti, ki si jih ogleduje. V tem oziru je razstava nekoliko zahtevnejša in od obiskovalca terja več pozornosti, zbranosti in samoiniciative. Kljub temu je gledalčeva morebitnazmedenost ali negotovost popolnoma ustrezna ter na nek način sovpada s porajajočimi se dvomi avtoric in poprej omenjeno trhlostjo materiala. Vseeno je zaželeno prebrati obrazstavno besedilo, opremljeno s krajšim intervjujem z umetnicama, saj obiskovalca opremi z osnovnimi informacijami o njunih interesih in praksah, ki se na tak ali drugačen način odražajo v razstavi. Ta učinkuje iskreno, saj prikazuje nek proces ustvarjanja in razmišljanja z vsemi pomisleki in dvomi. Dela niso dokončna ne v vsebinskem ne v materialnem smislu, ampak se nenehno razvijajo naprej. Ne glede na specifičnost razstave je ta pozitivno naravnana, in čeprav je po eni strani kompleksna, se gledalcu ne roga, niti ne napada sistema, pač pa s svojo negotovostjo in neoprijemljivostjo zgolj postavlja neskončno mnogo vprašanj. Če ne drugega, Medpoteza podreza v nonšalantno in dojemanje različnih prostorov in njihovega pomena, izpolnjevanja vloge in raznolike uporabnosti, kot da je vse to samoumevno.
Zanimiva je tudi izbira naslova razstave – termin spada v šahovsko izrazoslovje. Medpoteza je poteza, ki je vrinjena v sicer pričakovano zaporedje potez ter preseneti nasprotnika, ga zmede in igralcu prinese možnost, da si pridobi prednost. Lahko bi rekli, da je sama razstava neke vrste medpoteza, saj je bila v program galerije vključena naknadno in po hitrem postopku. Prav tako se je Pita Projekt v obliki male galerije vrinil v prostore kiparskih ateljejev na akademiji. Po drugi strani se nam medpoteza šele obeta, saj bosta umetnici v bližnji prihodnosti primorani izvesti prenos galerije in Pita Projekt predrugačiti zunaj trenutnega prostora. Razmišljanje o prostoru se tako nadaljuje, njuno povezovanje v tandem, ki navsezadnje koristi tudi njunima samostojnima praksama, pa ostaja eden izmed načinov spopadanja z umetniško-razstavnim sistemom in vztrajanja v njem.
– več o Pita Projektu: https://pita-project.com/
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Nataša Martina Pintarič