Večnost na naših ustnicah in v naših očeh
Vesna Milek: Kleopatra: Naj se zgodi Založba: Beletrina Leto izida: 2024
Roman Kleopatra: Naj se zgodi je prvi del načrtovanega diptiha Vesne Milek, v katerem se avtorica loteva ene najbolj mitskih žensk svetovne zgodovine – Kleopatre VII. Milek je znana slovenska novinarka, ki je javnemu bralstvu v preteklosti ponudila pestro plejado intervjujev in kolumn pri časopisni hiši Delo, znana pa je tudi po romanih, kot so Cavazza, Kalipso in najnovejši Pariz, ljubezni iz drugih časov. Tokrat se avtorica podaja v svetove zgodovinske fikcije, ki so plod dvajsetletnih raziskav, potovanj v Egipt in brskanja po antičnih virih.
Pripoved je zasnovana v prvi osebi: Kleopatra sama nagovarja bralca in razkriva svoje misli, strahove ter politične ambicije. Takšna intimna perspektiva bralcu omogoča, da se Kleopatri približa na intimni ravni, ter jo ne obravnava kot zgodovinsko figuro, temveč kot žensko iz mesa in krvi. Žensko, ki je ranljiva, a hkrati odločna vladarica. Avtorica v roman vpleta dogajanje od Kleopatrinega vstopa na oblast ob boku brata Ptolemaja XIII., razmerja z Julijem Cezarjem, njegove smrti in posledice za Egipt, pa vse do vprašanj o preživetju civilizacije med Rimom in Vzhodom.
Knjiga nas vodi skozi življenje Kleopatre od njenega vzpona, političnih in osebnih odločitev, prepletov z Rimom, do vprašanj identitete, moči in izgube. Uporabljeni so fragmenti, sanjski utrinki, časovni skoki – vse to z namenom, da Kleopatra ne ostane zgolj mit ali simbol, temveč živa osebnost. Avtorica pa tudi raziskuje, kako so to močno osebnost predstavljali tekom različnih zgodovinskih obdobij. Od fatalne ženske, ljubezenske figure, simbola ženstvenosti pa vse do »neprijazne vladarice«.
Avtoričin slog je zgoščen, poetičen in sugestiven, roman pa je zato poln kratkih poglavij, asociacij in premikov med časom. Prežet je z refleksivnimi vložki, s katerimi antični svet poveže s sedanjostjo in namiguje na cikličnost zgodovine. Gre za avtobiografske drobce, prek katerih se vzpostavlja intimna vez med samo pisko in Kleopatro, kar roman obogati z resonanco sodobnosti.
Milek je ob izidu knjige odkrito govorila o tem, kako je literatura zanjo »edini varen prostor« v času vsesplošnega ekshibicionizma – torej obdobja, v katerem se od ljudi mnogokrat pričakuje, da razkrijejo vse, pogosto brez diskriminacije med javnim in intimnim. Roman torej ni razgaljanje same (za)vesti. Tudi kadar pisateljica vključuje osebne vložke, je to po njenem mnenju dejanje literature in ne izložba zasebnosti.
Posebej zanimiva je struktura, kjer opisu rojstva Kleopatrinega sina, Cezariona, sledi moderni opis rojstva otroka – skozi to vzporednico Milek poudarja, da so osnovna človeška doživetja večna, ne glede na čas, kostumografijo ali tehnologijo. Prav tako pa prek tovrstnih vložkov poudarja, da je »literatura edini varen prostor« v času, ko družba od posameznika zahteva vsesplošno razgaljanje. Prav v tem prepletu osebne in univerzalne izkušnje je tudi moč romana, saj bralca spominja, da se človeške temeljne izkušnje skozi tisočletja ne spreminjajo.
Ena izmed največjih kvalitet romana je njegova historična podstat. Avtorica se naslanja na strokovne vire in osebno izkušnjo krajev, zato zgodba kljub literarnim domišljijskim razsežnostim ostaja prepričljiva. Obenem razširi pogled na Kleopatro kot politično voditeljico in ne le kot fatalno žensko, razpeto med Rimom in Egiptom. Pisateljica pa pri pisanju ne ostaja zgolj pri dejstvih – zanima jo tudi politični kontekst. Nenazadnje Kleopatra ni le ljubimka rimskih mogotcev, temveč tudi premišljena vladarica, ki skuša ohraniti suverenost Egipta.
Pisateljica Kleopatro tako pokaže kot strateginjo, diplomatko, žensko, ki je razumela pomen kulture in jezika ter vlogo, ki jo ima Vzhod v soočenju z Zahodom. V tem smislu roman presega zgodovinsko pripoved in se zrcali tudi v sodobnem svetu, kjer se kulturni in politični spopadi neprenehoma ponavljajo.
Kot razloži v enem izmed intervjujev, za pisateljico pisanje ni zgolj ustvarjalni proces, ampak tudi način odpora. Roman Kleopatra s tem postane tudi refleksija pisateljičinega odnosa do družbe: v njem se brani pred površnostjo in hitrimi sodbami, ki danes prežijo na vsakogar. Kleopatra, ki se bori proti manipulacijam in političnim intrigam, je hkrati metafora za avtorico, ki v literaturi išče zavetje in resnico. Ta plast romana je sicer subtilna, a jo pozorni bralec vendarle prepozna kot iskren dialog med avtorico in njenim likom.
Roman je zahteven in s svojim nasičenim jezikom ter nejasno mejo med dejstvi in fikcijo za bralca predstavlja izziv. Ker pa gre za prvi del diptiha, pripoved ostaja odprta in šele nadaljevanje bo pokazalo, kako zaokrožen bo celotno delo.
Kleopatra: Naj se zgodi je ambiciozen, poglobljen in estetsko dodelan roman, ki preseže klišeje o Kleopatri ter jo prikaže kot kompleksno osebnost. Bralcu predstavlja izziv, zalogaj in bogato jezikovno izkušnjo z močnim razmislekom o ženski moči, politiki in zgodovini. Gre za delo, ki že zdaj odmeva med bralci in bo s pričakovanim nadaljevanjem prav gotovo še pridobilo na pomenu.
Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič
