Nejc Horvat: Tista senca
In Brodnik se po uspešnem skoku z balkona znajde v dolgem medlem hodniku, kjer dobi ponovno priložnost. Namesto da bi jo uporabila in nadoknadila zamujeno, rajši po svetu išče tistega, čigar ime ji je v hodniku odmevalo po glavi. Tistega, ki je na torkovo jutro prebral časopis in s tem uresničil novico o strašni nesreči na ulici Blatnik. Ko je na mesto dogodka prispel inšpektor, je tam manjkalo nekaj ključnega – od In Brodnik je ostala le senca na asfaltu.
I.
Gospodična Vratnik, za katero se je takrat izdajala, je stala med vrati in razmišljala, kako naj Lukasa zaduši s pernico. Svetloba iz hodnika je vdirala v sobo, s tem pa na rjuhe spečega gospodiča metala tudi dolgo senco v obliki črnolase ženske. Seveda je zdaj nosila lasuljo, ker se sicer ne bi nikoli prikradla v dom, vendar je njena senca še vseeno prepuščala priokus nečesa temnega nad čelom. Kakorkoli, lažna gospodična Vratnik se je v tem trenutku igrala s senco svoje roke, ki je plesala točno nad spečo glavo. Zvijala je svoje dolge prste, da so kot kremplji praskali sem ter tja in jih potem oblikovala v pest. Večkrat je šavsnila čez bolnikov vrat, potem pa se je umaknila v sence, iz katerih je prišla. Čakala je, da se sestra Dvojnik končno zateče k počitku.
Saja Dvojnik je bila lastnica tistih prav posebno svetlečih svetlih las, ob katerih se nisi mogel braniti, da jih ne bi večkrat in dolgotrajno pocukal. Bila je nadležna in neuporabna, in najhuje: pokonci pozno v noč, v skrbeh za paciente. Lažna gospodična Vratnik se je zavedala pomembnosti tega specifičnega bolnika, kar pa je ni ustavilo, da bi ga prišla ubit sredi noči. Na to se je namreč že zelo dolgo pripravljala.
»Ugasniva že to kodrlajsasto razkrivajočo luč, Dvojnik – tako bo bolnik lažje zaspal,« je zopet poskusila lažna Vratnik s svojim razdraženo spoštljivim glasom.
»Ne, nikakor ne,« je veselo zapela Saja. »Prav vsakega srčka moram pred spanjem še vestno pregledati in popisati. Taka so pravila.« Poškilila je proti kolegici, ki je še vedno stala med vrati in se nasmehnila. »Brez vsakega problema greš lahko spat, khm … Kako vam je že ime, gospodična Vratnik?«
»Imena ti nisem povedala,« je ošabno rekla. »Mogoče ti ga bom jutri, če se zgodaj zbudiš. In ne. Pridno in prijazno bom seveda počakala, da tudi ti končaš z delom, da ne boš tod okoli sopihala sama in se mučila, medtem ko jaz mirno spim na udobni dvoslojni pernici.« Spet ta pernica. Kako rada bi nekoga zadušila s pernico. V tem trenutku ji je bilo vseeno, ali bo to oseba, ki leži na postelji, ali pa mogoče tista, ki ji meri pritisk.
»Kaj si že rekla, da delaš tu?« je nekoliko tišje vprašala sestra Saja.
»Koordinatorica delovanja ali nekaj podobnega,« je hitro bleknila Lažna. »Urejam papirje. Take reči. Zato je čisto možno, da je moja naloga tudi skrb za ugašanje luči pod večer. Ura bo kmalu enajst, bi lahko malce pohitela?«
Saja je zaključila in vse potrebščine pospravila v ličen kvadraten paket.
»Kdaj jih boš jutri budila?« je vprašala lažno gospodično Vratnik.
»Kdaj prinašajo zjutraj časopis?« jo je nazaj vprašala ta gospodična.
»Je to pomembno?« Sestri Saji se je zdela ta nova deklina nekoliko čudna.
»Izredno pomembno. Časopis, draga. Zmeraj je časopis. Prva stvar zjutraj je časopis. Tako vem, da se mi ne bo zgodilo kaj hudega.« Prebodla jo je s pogledom. »Kdaj prinašajo časopis?«
»Najpozneje ob sedmih. Po tej uri otroci odhajajo v šolo, odhoda ne sme nihče motiti.«
»Torej bom ostala do takrat,« je rekla lažna Vratnik.
»Ostala?«
»Seveda sem mislila vstala. Do takrat se bom prebudila in prebrala časopis.«
»Naj jaz zbudim otroke ali jih boste vi?« jo je vprašala lahko podredljiva Saja.
»Oh, do takrat bodo že davno zbujeni, ne skrbi. Za to bom poskrbela osebno.« Lažna Vratnik si je v mislih napravila manjši opomnik, da si naj pozneje pripravi budilko, da ne bo jutra prespala. Še kar ni verjela v zapiranje oči, pa kaj ko je vedno mežiknila, ne glede na to, kako močno se je trudila, da bi jih pustila odprte. »Ste pregledali gospodiča?«
»Da, sem, gospodična Vratnik.«
Naslednjič si bo izbrala manj čudaško ime. »Odlično. Prosim pojdite spat in zaklenite vrata spalnice dvakrat. Rada bi slišala, če se v naslednjih urah po kakšni možnosti odprejo.«
Sestra Saja je za trenutek izbuljila oči, pogoltnila to zadnjo izjavo in se z mislijo o odpovedi sprehodila do spalnice. Ko je še luč v zadnjem hodniku končno pogasnila, je senca nazadnje le prestopila bolnikova vrata.
Spodmaknila je stol ob pisalni mizi in se nanj neslišno usedla. Soba se je še njej, ki se je samooklicano bala samo daljših utesnjenih prostorov, zdela zadušljiva in nekoliko brezosebnostna. Kakor večina dvoposteljnih sob je bila tudi ta prebarvana na nevzdržen odtenek metino zelene.
Malo je postala, ga opazovala med spanjem in se sama pri sebi repenčila nad sovraštvom do otroka, ki ga je komaj poznala, potem pa prešla v akcijo.
»Zbudi se,« je zavreščala brez vsakega pomisleka, da bi jo lahko kdorkoli slišal. »Pri tej priči se zbudi!« V bok ga je zbodla s peto.
Fant je odprl oči, da so se zasvetlikale v temi, vendar se ni prestrašil. Niti trznil ni, le zagledal se je v podobo, ki je sedela pred njim.
»Kaj hočeš od mene?« jo je naravnost vprašal, pri čemer se je dodatno zabubil v pikčasto odejo.
»Zdi se mi, da natančno veš, kaj hočem!« je zacvilila. Nadzor nad jezo ni bila njena največja spretnost. »Kaj počneš tukaj? V tem razpadlem domu? Povej mi vse, kar veš, pa bova z vsem hitro končala in ne boš me več videl. Častna beseda. Tako ali tako nimam veliko časa.«
Vrnil ji ni nič kaj več kot smehljaj, podoben skrivnostnemu režanju progaste mačke. »Vso srečo pri pobegu torej. Kar poskusi priti ven sredi noči, izzivam te. Tale kraj je huje zastražen, kot si misliš.«
»In ti si mogoče ne misliš, da sem nekako morala vanj tudi vstopiti. Torej bo pot ven manjši zalogaj. Poleg tega pa vem točno, kje sestra Dvojnik skriva svoja rezila in skalpele.«
Fant, ki je preslišal grožnjo z orožjem, je dejal: »Ven je veliko težje priti kot vstopiti noter.«
»Ampak nekomu je gotovo že uspelo.«
Senci v obliki temnolase ženske so se zabliskale oči, saj je takrat vedela, da sta oba pomislila na isto osebo. Alias. Ali kako mu je že bilo ime. Razbito okno brez najmanjše sledi ob pobegu, človeka pa nikjer. Šele pred nekaj dnevi, iz prav tega doma. Ta podatek je mirnega fanta končno predramil in vzbudil njegovo pozornost.
»No, no, zdaj me bo pa poslušal,« se je nasmehnila lažna gospodična Vratnik in se ponosno nagnila nazaj na naslonjalo.
»Kdo sploh si?« jo je vprašal fant.
»To trenutno ni pomembno. Mogoče ti bo uspelo razvozlati, ko pride čas. Vse, kar vem, je, da si ti Lukas in da sem šla čez vse te hibe in ovire, da bi te le dosegla, in zdaj sem končno tu. Tako da začni govoriti ali pa …«
»Ali pa kaj?« Na njegovem obrazu je spet lebdel tisti blagi nasmeh. »Nič ne boš naredila, ker si ne upaš. Veliko bolje bo, če ničesar ne veš, kot pa da se prebiješ do podatkov in te dobijo. Oba to veva, tako da me niti ne poskušaj prelisičiti.«
Žilice v čelu so ji začele pokati, njena vedno hladna siva lica pa so porumenela. Hipoma je vstala. Skoraj komično je prevrnila stol.
»Ne igraj se velemojstra, fant. Verjetno si dobro predstavljaš, kaj vse bom storila, da le naredim, kar sem si zadala. In kaj sem že.«
»Nič ne rečem. Oba veva, da je moj umor točka v moj prid in ne v tvoj. Stisnjena si v kot. Prostovoljno si prišla v mišnico, ki je zame varna. Še hujša si kot miš. Nič več kot mrtva riba.«
»Smrkavec!« je zatulila lažna gospodična Vratnik. Z ostrimi nohti je že šavsnila proti bolniku in se nato nemudoma ustavila. Dramatično se je obrnila proti črnemu obrisu vrat in zašepetala: »Torej bom ostala. Še dolgo boš tukaj, tudi toveva oba. Ostala bom in odurna nadloga bom postala. Malo pa malo arzenika v čaj, bi lahko rekli. Predvidevam, da še nisi imun na bolečino. Gledala te bom, kako bruhaš po tej sobi, in se za hrbtom smejala, ko ti bo Saja nevedno pregledovala aparate in neumno razmišljala, kaj se ti lahko dogaja. To bom naredila. Kaj pa si misliš o tem? Ha?«
Ampak Lukas jo je spet stisnil v kot. »Ne boš ostala. Odkrili te bodo, še preden bo jutri ura kosila. Dobrodušni gospodični Saji si pač natrobila nekaj laži, ki jim je kar takoj verjela, ampak drugim ne boš. Upravnica te bo zalotila takoj, ko naslednjič pride na pregled. Kako si se že poimenovala tokrat? Gospodična Vratnik? Kako bebasto.«
Počilo ji je. Zaripla in rdeča v obraz ga je popadla in se z rokami zaletela v njegov vzglavnik. Premetavala ga je, prijela za ramena in stresala sem ter tja.
»Ne upaj si mi groziti!« je tulila skoraj obsedena in pri tem mečkala svoje skrbno urejene strogo vijolične obleke z emblemom ribe. »Ne veš, kaj bom naredila, če izvem, kako ti je mogoče škodovati! Bila sem že na drugi strani dolgega hodnika. Ne vem kolikokrat pametnejši si lahko, pa ne boš poznal tega občutka! KAKO LAHKO NAPOVEŠ, KAR SE DOGAJA V ČASOPISIH? Umrla sem zate, Lukas! Vsaj pomagaj mi, pomagaj mi že!«
Kakor iznenada se je umirila in obstala med stolom in posteljo. Obupano se je zazrla v lažne luči, ki so svetile onkraj okenskega stekla. Takšne si je predstavljala tiste v knjigah o nekem Panu, ki ji jih je brala mama. Tudi te so očitno lažne.
»Si se končno pomirila?« je zahteval fant. »Si končno ugotovila, da je bilo imitiranje zdravniške sestre popolnoma brezpredmetno? Nepomembno?« Naredil je predah. »Vrni se, od koder si prišla, tukaj si namreč končala.« Potem se je fant preprosto obrnil na bok in neomajen zaspal.
Kotički oči lažne gospodične Vratnik so se za trenutek orosili. Lažna gospodična Vratnik je pomislila, da bi Lukasu razbila očala. Lažna gospodična Vratnik je obupana zapustila sobo in v svoji miniaturni spalnici sede počakala na jutro.
II.
Neka oddaljena budilka je ob šestih in tri minute za manjšo sekundo zamrmrala skozi zrak in prav tako hitro ugasnila. Tihi koraki obteženih čevljev so odmevali po glavnem hodniku, čeprav skozi debela vrata neprodornih spalnic ni priplaval niti šum. Časopis je nekajkrat zašelestel, ko je prebirala strani. Skoraj neopazno je med knjižnimi policami iskala top podolgovat predmet in ga z nekaj truda zataknila med kljuko in podboj enih modrih vrat. Znebila se je škrlatne obleke, v kateri bi bila preveč opazna, in si počasi snela rdečo lasuljo. Oboje je vtaknila pod dno spodnjega predala nekega predalnika, tja, kamor skorajda nihče zares ne gleda. Značko, ki jo je sunila Saji Dvojnik, je primerno skrila pod oblekami. V trenutku, ko je ura odzvonila sedem, je klečala pred vrati in potem planila.
III.
Upravnica je namrščena sedela za mizo, zazrta v majhno ročno ogledalce, ko si je gladila kodraste sive lase s temno, vranje črno progo. Bila je jezna, ampak ne tako, kot je bila jezna sestra Vratnik noč poprej. Razočarana, a potrpežljiva je skušala zgladiti zadevo z gospodično Sajo Dvojnik.
»Ali so Marka že našli?«
»Najverjetneje se spet potika po kakšni zakotni mestni ulici,« ga je prizanesljivo branila Saja. »Prej je že večkrat pobegnil. Enkrat je zašel v neko buržoazno galerijo, kjer so bili razstavljeni kipi iz predelanih žametnih sedežnih garnitur.«
»Ampak ponoči!« so Sajo predrle majhne kačje oči. »Nihče nam ne uide ponoči … In razbito okno? Brez sledi kakršnega koli plezanja? Niti v najgostejši megli ti ni be verjela, da je iz tega nadstropja moč pobegniti skozi okno.«
»Mogoče pa ni pobegnil skozi okno,« je preprosto odvrnila Saja in poudarila očitno. »Lahko bi razbil okno in s povzročeno zmedo zamotil našega vratarja. Lahko bi smuknil skozi vhodna vrata.«
»Tako tiho, da se ga ne bi slišalo? Čez celo polžasto stopnišče? In še skozi tako zatesnjena vrata … Temu preprosto ne verjamem.« To je še dodatno potrdila, ko je navzgor zavila svoje goste obrvi, čez katere se je vlekla nemarna podolžna brazgotina. »Bi bilo mogoče, da je bilo okno razbito od zunaj?«
»Kaj mislite s tem, gospa upravnica?«
»Mogoče je imel pomoč. Kontakt iz mesta. Čeprav mi še vedno ni jasno, zakaj je sploh zbežal sredi noči. Brez težave bi jo popihal čez dan, saj nismo v zaporu! To je vzgojni dom, zaboga.« Laž.
»Prav zares je čudno, gospa upravnica.«
Spili sta vsaka požirek ostre jutranje kave iz kovinskega lončka z vrisanim emblemom ribe.
»Kdaj pa je sploh izginil? Koliko časa nazaj?«
»Pred dvema dnevoma, gospa.« Kljub mirnem tonu upravnice se je Saji Dvojnik še vseeno zdelo, kot da jo zaslišuje, tako da je odgovarjala v brezizraznem uradnem tonu. »Če dobro pomislim, je izginil ravno okoli časa, ko je prišla tista nova sestra. Gospodična Vratnik.«
»Khm,« se je namrdnila sivolaska in z železnim ugrizom predrla žemljino skorjo.
»Kakorkoli, zdaj bom zbudila še zadnje otroke. Kmalu morajo oditi. Lukasa bom pustila še malce spati. Zdi se nespočit. Kakor da bi ponoči bedel. Njegov prehlad pa je vse bolje, temperaturo ima komaj še povišano.«
»Njegov cimer je tisti, ki je izginil. Imam prav?« je odsotno siknila upravnica.
»Da, gospa,« je odgovorila Saja, ne da bi dojela, kaj to v resnici pomeni, potem pa s poskočnim korakom odšla po hodniku do sob z modrimi vrati.
Kako pripravno, je pomislila upravnica.
Otroci in mladostniki, vsi v temno vijoličnih puloverjih ali srajcah, z broškami ali naprsniki, so se kmalu valili skozi glavni prostor. Majhni kovinski kontejnerji z ribjimi emblemi na vrhu so eden za drugim izginjali s pulta, ko so se za njimi zapirala vrata. Zadnjega je previdno vzela čokata, nekoliko nedružabna punčara po imenu Vanda. Bila je že med vhodnimi vrati, ko je za sabo zaslišala rezek glas.
»Gospodična Prodnik?« Bila je upravnica. »Upam, da se je vaše obnašanje v zadnjem času popravilo. Nočemo še več zamujanja na prve šolske ure.«
»Da, gospa. Od zadnjič sem vedno točna,« je šepnil tih prestrašen glas.
»Dobro. Lahko greš.«
Dekle v vijolični uniformi se je tako nekoliko bolj pogumno zvalilo mimo vrat in pri tem ponosno zavihtelo svoje dolge črne lase. Pobeg je naposled uspel.
Nevedna upravnica doma pa je sama obsedela pri mizi in pregledovala papirje. »Kje je tista nova sestra, ko potrebuješ pomoč? Saja!« je zakričala dovolj na glas, da so jo slišali čez cel dom. »Kje je to jutro gospodična karkoli že?«
»Res ne vem, gospa upravnica,« se je zaslišal oddaljen glas iz ene od modrih sob. »Včeraj mi je rekla, da se bo danes zgodaj zbudila. Še pred časopisom. Zdela se je izjemno prisebna in delavna.«
Za trenutek sta potihnili, potem pa je skozi upravničino glavo švignila strela.
»Nova sestra … Ampak saj nismo nastavili nobenega novinca …« Takrat je Saja zakričala, ko je v eni od sob našla nezavestno temnolaso dekle.
Pa vendar ne tako temnolaso.
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
