Lukas Debeljak: Poznati kot voda
Lukas Debeljak (1999) je nova slovenska poetična internacionala. Po številnih nastopih in objavah v Sloveniji (Idiot, Dialogi, Literatura, Zamenjave) in tujini (Slavicum Press, Enklava, Microfest) lahko njegovo poezijo končno beremo tudi v zbirki z naslovom Poznati kot voda, ki jo je izdala založba Centra za slovensko književnost (zbirka Aleph). Njegova poezija je bila prevedena v srbščino, češčino, španščino in druge jezike, tudi sam pa se ukvarja s prevajanjem sodobne slovenske poezije ter teoretskih in muzejskih besedil. Leta 2017 je objavil chapbook Krožna/obodna hitrost (Mala Ignorirana Knjižica), ki je doživel tudi ponatis.
O Lukasovem prvencu želim pisati že leta, že odkar sem v e-poštni nabiralnik prvič prejela snopič njegovih pesmi in v njem prepoznala nepričakovano: namesto vpogleda v nasledstvo velikana slovenske književnosti, Aleša Debeljaka, esejista, pesnika in teoretika, Lukasovega očeta, me je pričakalo nekaj drugega: zrela, izdelana, samostojna in samosvoja pesniška govorica, ki bi jo kakršnakoli tovrstna primerjava zgolj žalila. »ʻ– gre za neko liminalno stanje, ki se udejstvuje samo v prostoru / med izrečenim, tj. udejstvovanim, in neizrečenim, tj. neudejstvovanim,« zapiše Lukas Debeljak v pesmi Black box in s tem nehote ubesedi eno od številnih plati lastne poezije. »Vzameš vsa moja strmenja v sončno / svetlobo, kaj dobiš? Na kaj pokažeš s prstom? Kaj rečeš? Kaj maš?« beremo v pesmi Junij 2020, rekoč si, najbrž – pričujočo zbirko.
Zbirka Poznati kot voda spretno prehaja preko meje poezije v prozi in nazaj proti verzifikaciji, ki pa nikakor ni klasična ali utečena. Dolge proznopoetične meditacije uravnovešajo kratke kitične pesmi, vrstičnice, v katerih se pesnikova misel eksplicira, izraz pa nato proti koncu zbirke, v pesmi Sam govort, postane enciklopedičen. Zadnja pesem z naslovom Testament vključuje in uravnoveša vse našteto. Čeprav zbirka formalno ni razdeljena, ima organizirano strukturo, ki nakazuje delitev na posamezna gibanja glede na naravo in sosledje besedil. Knjižica je kratka (kazalo šteje zgolj dobrih deset naslovov), toda nikakor ne pomanjkljiva, naključna, kvečjemu po svoje minimalistična, primerno teži svoje vsebine. Dolžina predvsem ustreza kompleksnosti in intenzivni sporočilnosti zbirke, nabite s pomenom, globokimi refleksijami ter poetičnimi vrlinami. Ivan Antić v spremni besedi k zbirki odlično opiše naravo tako Debeljakove poetike same kot pričujoče zbirke: »Ker je avtor v enaki meri pesnik eksperimentalnih poem in kratkih perforiranih, reduciranih pesmi, je zbirka Poznati kot voda tudi v tem smislu velik praznik babilonske heterogenosti, ki presega vsakršen purizem.«
Besedila v zbirki povezuje motiv vode, ki ga Debeljak razvija že leta in obravnava na svež, nov način, eksperimentalnoin hkrati ekspertno, organsko in originalno, daleč stran od kakršnekoli klišejske ali že videne rabe. Voda zanj ni zgolj motiv ali simbol, temveč vseobsegajoče poetično sredstvo, snov, element, ki se mu Debeljakova poetika približuje in ga posnema. Dvojice pesmi, združenih pod naslovom Beri te., voda tako na primer ne povezuje zgolj leksikalno, temveč tudi oblikovno, s čimer Lukas Debeljak ponovno dokazuje, s kakšno lahkoto in eleganco se umešča med izstopajoča, neponovljiva imena slovenske književnosti. Beremo: »1. Mirni znaki na vodi,« in nato vzporedno, na naslednji strani: »1. Irnim ikanz an idov,« pesem sama pa obstaja v elegantnem ravnotežju med filozofskim in poetičnim, saj pesnik pravi tudi: »2. Subjekti pišejo pisma, izumljajo koledarje, beležijo kolobarska / obdobja, davčne dajatve, tajitve / vsako muho na vsaki bali žita, steklene / vzorce na njenem krilu. / Subjekti čutijo strah s črkami. Prvo telo na / svetu prejme tatu izpod rok vetra, prva žival prejme podobo izpod / rok odsotnosti, prvi zapis o davčnih dajatvah postane metafikcija. / To se potem prepozna ex post facto. Subjekti postajajo genealogije / in se spreminjajo. Nastajajo in pogorevajo Aleksandrijske knjižnice, / zgodovine pač, druge zgodovine, nek zvok, to se vse pozabi. Ampak glej: / tudi zdaj se povsod v zraku odvijajo čudeži.« In tako dalje, in tako dalje.
Slogovno in jezikovno je zbirka izredno bogata, in to ne samo v okviru slovenskega jezika, saj v svoji babilonski heterogenosti, kot jo imenuje Antić, prehaja tudi v angleščino, nemščino, celo grščino. Debeljakova poetika izstopa zahvaljujoč unikatnemu ravnovesju med diskurzivnostjo in melodičnostjo, poetičnostjo par excellence, pri čemer pesnik kombinira sproščeno pogovoren, slengovski izraz z žanrskim žargonom ter leksiko s področja sociologije in filozofije. Svojo misel razvija z natančnostjo filozofskega misleca, ki jo med drugim odlikuje nesporno razumevanje kompleksnih humanističnih konceptov, napetost in resnost pa Debeljak spretno rahlja z umerjenim vračanjem h kolokvialnosti ter kolegialnosti. V pesmi Junij 2020 tako na primer beremo: »Evo, to sem jaz, kdo si ti, a me ne prepoznaš? Ti nimaš pojma. Ta totalno klasična ljubljanska scena, al pa od kjerkoli, prepoznaš obraz v obhodu, pa nisi prepričan, kdo ima več socialnega kapitala, ti ali jaz, pa kdo je komu vreden cajta, pa veš, da tam nekje na dnu leži odgovor, samo tvoj […]« ter nato: »Še enkrat: a me ne prepoznaš? Tisti ljubljanski neonaci ali pa tiste podobe nabreklih dojenčkov na panojih pod logom Unicefa. Problem ni niti v prekomerni demonizaciji ali viktimizaciji ali poljubni drugi simbolni kanibalizaciji človeka. To so skrajni primeri. Problem je bolj v nezmožnosti česa drugega, tudi med mano in tabo.«
Originalna, osvežujoča je tudi grafična podoba zbirke, ki je razgibana in kompleksna. Debeljak uspešno uporablja vsa tipografska sredstva, ki so mu na voljo, s čimer je nastajajoča poezija hkrati diskurzivna in prostorska. Spretno in premišljeno rabi vse od ležečega tiska do alinej, giba se od mnogovezij proti brezvezjem, valovanju smisla sledi tudi oblikovno. V dolgih refleksivnih poemah pomensko nabite monologe razbija s kratkimi vprašanji, kakor da bi preverjal, ali mu še sledimo, s tem pa vsebina njegovih poglobljenih bivanjskih refleksij postane bralcu mnogo bolj dosegljiva, bližnja. Oblikovno so najbolj posrečeni svojevrstni viseči citati, ki zbirki dajejo občutek zaokroženosti, uravnovešenosti in katerih kontinuirana fragmentarnost ter hkrati učinkovitost dokazujeta, da Debeljak ni zgolj mojster dolgih premišljevanj, temveč tudi kratkih pesniških interpelacij.
Poznati kot voda je obenem socialnokritična in filozofska refleksija, ki raziskuje temeljna bivanjska vprašanja ter hkrati opominja na aktualno svetovno družbeno problematiko, pri tem pa ostaja oprijemljiva, dosegljiva in otipljiva, mestoma celo erotična. In celo vse to naenkrat: »Tista punca na balkonu, a se ti to dogaja? Poglej njen obraz, a se ti to / zdaj dogaja? Kdo bo skrbel za njo, ko bomo kot družba nehali verjeti v literarne dokumente in privatne arhive in samizdate in govorice svojih / krogov in v t. i. kulturno produkcijo? Ti, si prepričan? Ko bomo opustili / opisovanje nasploh? Boš ti pričal gibom njenih prstov, kako ovijajo / brisačo okoli obešalnika? Kako njene žile potujejo po njenem telesu, / kako smoter strun za inštrument, kako vzniknejo na zapestju, kako / smoter inštrumenta za telo, kako izginejo v dlani spet, kako smoter teles / za druga telesa, kako se to tebi dogaja zdaj? Jaz nisem prepričan,« kot beremo v pesmi Junij 2020.Ivan Antić v spremni besedi poudari, da »[t]a poezija teži h goloti in k posebni obliki ranljive provokacije, hkrati pa je to poezija, katere prezir do razdrobljenosti pesniške scene in fetišizacije njenih reificiranih partikularnosti je pravzaprav žalosten. Negacija v teh pesmih je daleč od indolence in brutalnosti, izvira tudi iz melanholije nesprejemanja in upora, hevristične nostalgije po nečem drugem.«
Lukas Debeljak še nikoli ni napisal ničesar že videnega. Njegova poezija izstopa s svojo neverjetno, neprimerljivo kvaliteto, v kateri je konsistenten, dosleden, pri tem pa neusahljivo izviren. Prav zato se spodobi, da zaključim kar z besedami avtorja samega, in sicer ne z odlomkom iz prej omenjene pesmi Junij 2020: »[…] tako kot vsi ostali, en v tvoji t. i. socialni mreži, tako rečeno, en sij v omrežju mesta, človek, evo. Evo, si me že pozabil,« temveč: »– So amazing and wonderful, really made me question the meaning of / existence and also other stuff!!!«, kot beremo v pesmi Black box. Pa še kako res je.
______________________________________________
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
