Klemen Uršnik: ***
Veš,
sem malce razmišljal,
o tebi, o naju, o sebi
in kako mi je dovolj tvojega jebanja v glavo,
sem malce razmišljal,
kako se ne moreš nikoli odločiti,
kam bi šla jest in kaj bi jedla,
kaj bi oblekla,
kakšen nakit nadela,
kakšne bi imela nohte
in mejkap,
sem razmišljal,
medtem ko si kuhala mulo,
kako mi greš na kurac,
ko mi ne poveš, zakaj si jezna,
kaj sem naredil narobe,
kaj odurnega ti je rekla sodelavka, ki je ne maraš,
da bi se lahko v gnusu ogorčeno zgražal nad tem…
Veš, draga,
včasih ko sem sfukan
od tvojega pritoževanja,
razmišljam,
zakaj moraš enkrat na teden
po trgovinah
in k frizerju
stilistu,
s tisoč prijateljicami, ki ti gredo na jetra, na kavo
na manikuro,
na pedikuro,
na shujševalno kuro
in kurjo obaro ob poldnevu.
Razmišljam, da mi resnično najedaš živce
in bi te najraje brcnil iz hiše,
pa te imajo moji domači preveč radi,
ne bi razumeli,
kako nemogoča si,
na koncu pa bi krivili mene,
da sem vse zajebal jaz.
Pač ne bi razumeli,
ker si se jim usrala na dušo.
Zmeraj pogosteje razmišljam,
da se mi jebe,
zate, za naju, zase,
pa se mi v bistvu ne,
čeprav si postala grozna v postelji,
tistikrat enkrat na mesec,
ko te ne boli glava,
ali trebuh
ali ni prava luna,
ali pa je postelja narobe obrnjena in ni prave energije
in ležiš tam,
kot hlod, dokler ne opravim svoje,
si kot toplo truplo,
le da te ne smem v rit,
tisto pa tvoj bog prepoveduje.
Pojebem še tvojega boga.
Veš draga,
tudi danes sem razmišljal –
na kurac mi greš,
pa ti tega ne upam povedat,
saj ne maram tvojih solz,
razmazane šminke,
razmetane sobe…
in
naj bo to poslovilno pismo,
ne išči me,
saj sem nekje jebeno mrtev
v svojih solzah
in s heroinom v krvi.
in
Kriva si ti,
Psica!
In jaz,
Prasec na kvadrat.
