Julija Lukovnjak: Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa

Založba: Sanje
Leto izida: 2021

Boj dobrega proti zlu je v fantazijskem žanru zakoreninjen že od samega začetka (torej od Tolkiena naprej) in v očeh mnogih, tako ljubiteljev žanra kot njegovih najbolj strogih kritikov, je to ena od ključnih (in v veliki meri izčrpanih) tem, ki jo najdemo v slehernem delu fantazijskih pisateljev in pisateljic. Vprašanje o dobrem in zlu pa se v resnici pojavlja skoraj v vsakem romanu, tudi v nefantazijskih in nežanrskih delih, pa četudi se izrazi le posredno, bodisi v obliki dvoma protagonista bodisi v obliki njegovega ravnanja, odločitev in okoliščin. Spopad dobrega in zla v kontekstu fantazijskega žanra tako ni nekaj, kar bi morali vnaprej obsojati, lahko pa se vprašamo (in se morda celo moramo vprašati), kako učinkovita je sama obravnava teme.

Boj dobrega proti zlu igra veliko vlogo tudi v romanesknem prvencu Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa mlade avtorice Julije Lukovnjak. Pravzaprav je vloga tega boja v romanu takšnega pomena, da kritike ne morem pisati, ne da bi se vprašal, kako prepričljiv je njegov prikaz. Kmalu se bo izkazalo, da so tudi vsi drugi elementi romana nerazdružljivo povezani s tem. 

Zgodba romana se odvija v izmišljenem svetu in čeprav spremljamo dogajanje s perspektive različnih likov, je osrednja oseba naslovni lik Edgar Kaos. Edgar je mlad fant, ki se v svetu zbudi brez spominov ali kakršnega koli znanja o tem, kdo je, od kod prihaja in kaj je ta družba vilincev in čarovnikov, v kateri se je znašel. To družbo in v resnici življenje celotnega sveta ogroža skupina zlih magov, imenovanih Razduševalci, ki imenu primerno želijo odvzeti duše vsemu bivajočemu. Svet zunaj zidov družbe, v kateri se je znašel, je nevaren in tako nima druge izbire, kot da ostane med ljudmi, ki jih ne pozna in jim ne more zaupati. Avtorica v romanu upodobi klasični arhetip Izbranca (the chosen one), ki pa mu Edgar ne ustreza povsem – ne želi biti rešitelj, želi le izvedeti, kdo v resnici je, kar ga že v prvih poglavjih romana privede v še večje težave. Iz zmajevega jajca se zaradi njegove neučakanosti namesto belega zmaja varuha izleže temen zmaj, ki se nanj naveže, in tudi v Edgarja se zaradi iste neučakanosti naseli temna magija. 

Vprašanje, ali je Edgar dober ali slab, je ena od zanimivih prvin Imaginarnih svetov – to vprašanje se pojavi na začetku romana, se naseli nekje v mislih bralke oz. bralca in čaka na odgovor vse do konca. Vsi pričakujejo, da bo Edgar postal varuh, njihov rešitelj, hkrati pa imajo glede tega vedno večje dvome, ko temna magija v njem postane vedno bolj očitna. Kot izvemo pozneje, se ta odraža v njegovi osebnosti, odločitvah, napadih jeze in agresiji, pa tudi v njegovem čaranju. 

Magija v literarnem svetu deluje po principu dobrih oziroma lepih misli. Kadar čarovnija nastane kot produkt negativnih misli (v Edgarjevem primeru dvomov, strahov in jeze), postane ta magija »črna« in sprevržena. Močno verjamem, da mojstrstvo v fantazijskem pisanju tiči prav v uspešnem prepričevanju bralcev, da je vse, kar berejo, čista resnica, da lahko magija in vse, kar »v resnici ne obstaja«, nastopi kot konkreten in prepričljiv del tega literarnega sveta in družbe v vsej njeni kompleksnosti. Ideja čaranja na podlagi lepih in grdih misli je sicer res pravljično preprosta, a se izkaže za nekoliko kompleksnejšo v odnosih in stališčih, ki jih posamezniki privzamejo do nje – Edgar se denimo pogosto sprašuje, ali ne bi mogel človek črne (slabe) magije uporabiti za dobre namene, odgovori pa so pogosto zaznamovani z enoznačnim deljenjem na absolutno dobro in absolutno zlo, torej na deljenje, ki se ga je družba priučila. In četudi ta definicija magije ni posebej poglobljena, učinkovito služi pri razrešitvi osrednjega vprašanja o dobrem in zlu ter o tem, kakšen je Edgar, in posredno tudi o tem, kakšna je družba.

O družbi, ki vse to predpostavlja, nikoli ne izvemo kaj dosti več od tega, kar ve naš protagonist – torej prav nič. Vprašanje bi se tako v Edgarjevem odnosu do družbe lahko glasilo: »Ali je glede na okoliščine njegovo ravnanje lahko upravičeno?« Edgar je v svojem delovanju pogosto zaznamovan z dvomi in strahovi, nezaupanjem in nepotrpežljivostjo, večkrat koga celo napade in poškoduje, hkrati pa se v drugih trenutkih pokaže kot otrok, ki ni slab in čigar dvome in strahove lahko razumemo.

Ker Edgar ne ve ničesar, se ničesar ne spomni in ker mu vsi nekaj prikrivajo, ne ve, komu lahko zaupa – ne ve, kdo je njegov prijatelj in kdo njegov sovražnik. V tem smislu je protagonistov najbolj uspešen antagonist (tisti, ki ga ni moč zaznati) prav njegov dvom. Kdo je tu sovražnik? Je sploh kdo zares njegov sovražnik? Je sploh kdo zares njegov prijatelj? 

Ta vprašanja nosijo veliko večjo napetost in grozo, kadar zlo nima obraza (oziroma ko se zlo lahko skriva za katerim koli od omenjenih obrazov ali pa za nobenim). Avtorica to grozo negotovosti v romanu uspe doseči, vendar pa se od tega tudi kmalu oddalji. Takoj ko izvemo za Razduševalce, povsem šablonske pokvarjence, ki stojijo za vsakršnim zlim načrtom, zlo dobi obraz in postane manj strašno. Celo potencialni notranji sovražnik, ki je nekaj časa še neznan, preneha biti potencialen, ko izvemo, da je konkreten del načrta Razduševalcev (pri tem izgine možnost, da notranjega sovražnika sploh ni), ter postane manj strašen, ker je v vsakem primeru le njihov podložnik oz. njihovo orodje. 

Razduševalci sami pa, vsaj v tem prvem romanu, ki naj bi mu sledili še štirje, žal nastopijo kot povsem nemotivirani enostranski pokvarjenci, ki želijo razdušiti vse. Zakaj? Tega nikoli zares ne izvemo, povsem verjetno pa je, da ima avtorica zanje in za njihove motive pripravljene še kakšne načrte, ki se bodo pokazali v nadaljevanjih. Kljub temu je Imaginarne svetovev okviru te kritike treba dojemati kot samostojno enoto – ko si Razduševalce ogledamo skozi to perspektivo, se zdi, da jim gre za zlo zavoljo zla samega, njihovo prizadevanje ni motivirano, posledično pa tudi kot liki v zgodbi niso prepričljivi. Lahko bi sicer pomislili, da so zaradi odsotnosti kakršnega koli motiva za zla dejanja nečloveški, nam tuji in nerazumljivi (in kot taki strašnejši) – vendar pa se tudi ta možnost izniči zaradi jezika, ki jih ne naredi le človeške, pač pa tudi neresne. 

Zgodba Imaginarnih svetov na trenutke preide na zelo pogovorno raven, ki bi jo morda prej pričakoval v kakšnem Štoparskem vodniku po galaksiji. Razlika pa je sledeča: pri Štoparskem vodniku ima takšna raven globlji pomen, je celo zelo na mestu, saj ustvarja komičnost, banalizira in s tem smeši velike dogodke – kot je popolno uničenje Zemlje. V Imaginarnih svetovih raba takšnega jezika prav tako banalizira dogajanje, ki pa naj bi ga bralci jemali resno. Uničenje oz. razdušenje celotnega sveta je zla usoda, ki preti vsem, če Edgar ne postane junak, ki ga potrebujejo – tveganje je veliko, situacija nevarna in tragična in vse prej kot smešna. Raba fraz, kot so »mulo«, »debil« in »patetične obupane magične riti«, dogajanje ne le banalizira, pač pa tudi demistificira in mu odvzame napetost. Takšno besedišče sicer uporablja več oseb v romanu, a nihče v tolikšni meri kot Razduševalci. 

Kakšen pomen lahko torej pripišemo Imaginarnim svetovom Edgarja Kaosa kot fantazijskemu romanu in kakšno vlogo ima v procesu prebujanja žanrskega pisanja v slovenskem literarnem prostoru?

Klasični boj med dobrim in zlom je v romanu v primeru Edgarja, njegovih dvomov in družbe, v kateri se znajde, predstavljen na žanrsko neklasičen način, hkrati pa v primeru antagonistov zaide v klišejskost in nepoglobljenost. Jezik, ki dogajanje pogosto banalizira in mu na trenutke vnaša občutek neresnosti, odvrne pozornost od zares zanimivih premislekov o relativnosti dobrega in zla, o družbi in posamezniku v njej. Juliji Lukovnjak v Imaginarnih svetovih Edgarja Kaosa ne uspe povsem preseči žanrskega okvira, vendar pa njen roman predstavlja korak v pravo smer.