Biti dekle frajer
Radmila Petrović: Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih
Prevod: Natalija Milovanović
Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2025
Jugozahodni del Srbije je morda ena najslikovitejših pokrajin nekdanje republike, skupne države Jugoslavije. Med tisočletja starimi naravnimi bogastvi pa se v številnih majhnih, nemalokrat sistemsko pozabljenih vasicah skriva nekaj, kar se zdi skorajda starodavno, globlje zakoreninjeno in prepleteno s to bujno pokrajino. Družbena pričakovanja, norme, pravila patriarhata in globoko ponotranjena hotenja ter želje so se globoko zasidrale v prebivalce tamkajšnjih krajev, še danes pa so prav te tiste, ki pomembno vplivajo na življenja vseh, ki so ostali, in tudi tistih, ki so že davno odšli.
Leta 2020 je Radmila Petrović izdala pesniško zbirko z naslovom Moja mama ve, kaj se dogaja v mestih, ki je letos v prevodu Natalije Milovanović izšla pri Cankarjevi založbi. Pesniška zbirka prodorne pesnice, sicer univerzitetno izobražene ekonomistke in kritične opazovalke družbenih dinamik, je kmalu požela veliko pozornost in radovednost celotne srbske družbe. Gre za pesniško zbirko, ki s svojo univerzalnostjo nagovarja prav vse družbene strukture, čeprav velik del svojega imaginarija namenja ruralnemu, vaškemu okolju in vprašanju, kaj v tem okolju pomeni biti hči, dekle in ženska. Kaj temu okolju pomeni ženstvenost in kako presegati zastavljene okvirje in pričakovanja. V intervjuju, ki ga je pesnica podala po nastopu na Dnevih poezije in vina, je povedala, da ob pesniških gostovanjih in predstavljanju pesniške zbirke pogosto naleti na presenečenje, kako je možno, da se je vse, kar opisuje v pesmih, resnično zgodilo, in kje takšno življenje, ki spominja na neke daljne, stare čase, resnično še vedno obstaja.
Pesniška zbirka ima namreč izrazito avtobiografsko noto. Pesnica slikovite prizore, ki jih lirska subjektinja pogosto podaja v prvi osebi ednine, niza iz lastnega življenja. Poudarja, da je takšno življenje, ki je močno prežeto s patriarhalnimi vzorci, ljudskimi običaji, pa tudi verovanja v magijo in nadnaravno, nekaj močno arhetipskega, še vedno povsem živega in aktualnega. Pesniška zbirka tako svoj idejni lok gradi od začetne premise, da se družbena dinamika življenja neke osebe določi že v trenutku, ko je družba seznanjena z njenim biološkim spolom. To namreč ne vpliva zgolj na odnos, ki ga družina goji do nje, ampak to vedenje vpliva tudi na obnašanje vseh, ki so od rojstva v življenje te osebe vpleteni. Radmila Petrović tako pove, da so starši, ko so izvedeli, da se jim je rodila še tretja hči, nehali širiti svojo kmetijo in se v ekonomskem smislu začeli obnašati povsem drugače, kot bi se, če bi bil zadnji naslednik sin.
Ton in ritem zbirke pesničin glas napove že v uvodnih, nenaslovljenih verzih, ko zapiše: »Gospa, kaj imate doma? / Dve hčerki. / Čestitam, dobili ste še tretjo.« Postati ženska v svetu tako postane osrednja vsebinska točka, okrog katere se nizajo različne slikovite podobe, ki jih lirska subjektinja v tej stvarnosti doživlja. Kot eno osrednjih vprašanj zbirke se tako ponuja vprašanje, kaj sploh pomeni presegati vprašanja družbenega okolja in v kolikšni meri je tudi sama odločitev, da se jih preseže, avtonomna. Dekle, ki se rodi v okolje z jasno definiranimi pričakovanji, osredotočenimi na vlogo neke globoko zasidrane identitete, najprej poskuša to, da se ni rodila kot moški, nadomestiti tako, da skuša zapolniti praznino, ki jo povzroči odsotnost moškega lika, to iluzijo pa ustvarja prav okolica. Eden od verzov, ki so praviloma kratki, svobodni, pretrgani in mestoma delujejo kot asociativni tok, v katerem se nizajo številne podobe ruralnega okolja, lirska subjektinja tako neki drugi vaščanki povzame: »od vsega, kar bi lahko na svetu bila, sem bila ženska«.
Toda pričakovanja in kljubovanja, ki jim sledijo, v neki točki preloma ne poraja več le okolica, ampak jih posameznica čuti tudi sama. Družbeni nadzor in reprodukcija vrednostnega sistema sta namreč najbolj učinkovita takrat, ko se dogajajo na podzavestni ravni, zavestne odločitve pa zato hromijo strahovi, dvomi in nezaupanje vase. Takšna negotovost se začne zajedati v prav vse pore življenja posameznice – od ljubezni do finančne samostojnosti – pa tudi v življenja drugih. V eni od pesmi tako zapiše: »končal si fakulteto / imaš dobro plačano službo / in razmišljaš, kaj boš postal v življenju / imaš tudi njo, a ne veš, s kom boš / dočakal starost«. Pri vsem tem je najbolj ironično morda celo dejstvo, da se posameznica, tudi v stanju kljubovanja, nezavedno ozira k uveljavljenim vzorcem (samo)potrjevanja, kar je še posebej razvidno v pesmi z naslovom Govorili so mi, da je Beograd mesto, v katerem nikomur ne smeš pogledati v oči, v kateri zapiše: »kjer sem odraščala / se nežnosti ne izkazuje ljudem / prihraniš jo / za mucke, skotene v hlevu / tam se naučiš nekih for / potem odideš daleč / in iščeš moškega, ki nanje pada«.
Življenjski smisel tako zaokroža idejo, da si želimo biti videni, prepoznani, razumljeni, slišani in sprejeti takšni, kakršni resnično smo. Kar resnično smo in želja po spremembah, pa so lahko del neke višje, kolektivne identitete, ki nas zaznamuje še pred rojstvom. Vprašanje identitete je močno povezano z vprašanjem prednikov in preteklosti, še težje pa je od vzorcev odstopiti takrat, ko ta občutja spremlja tudi globoko zakoreninjena človeška želja po pripadnosti, naklonjenosti, bližini in pomiritvi s preteklostjo lastnega rodu. Odpirajo se vprašanja kompleksnosti najožjih, družinskih odnosov in hkrati neustavljiva in nujna potreba, da se močno obsodi dejanja nasilja, da se prekine krute vzorce ponavljanja in da se sodobna družba vzpostavi na temeljih, kjer za nasilje ni prostora. Kljub temu se lirska subjektinja zaveda, da se ji: »po žilah /…/ včasih požene kri prednikov, tistih, ki so ubijali svoje žene / s puško preganjali sosedske otroke s češnje«, nato pa nadaljuje z nagovorom: »oče, v tej hčerki imaš malo sina / ki se ni rodil«. Dekletom, ki so odraščala na takšen način se, kot pravi lirski glas, »približaj /…/ samo če zmoreš / vzljubiti moškega v njih.
Pesniška zbirka s svojim neposrednim, jasnim in izbrušenim jezikom ostro obsodi nasilje, tako da prikaže vse njegove kompleksne pojavne oblike. Včasih so vzorci tako globoki, da se dejanje nasilja prikaže celo kot dejanje ljubezni, nemalokrat pa je tudi ljubezen sama pogojena in obremenjena z družbenimi pričakovanji. V izčiščenem slogu pesnica tako nagovori različna področja, pri tem pa pri izbiri motivov ne prehaja v metaforičnost ali pretirano simbolnost. Vse, kar nas obdaja, je v pesniškem svetu Radmile Petrović že svojstven simbol in nobeno dejanje ni osamljen proces. V svetu, ki ga z enako močjo obvladujejo tako zunanje kot notranje sile, sta ostra pisava in glasna beseda pravzaprav pogoj za vzpostavljanje razmer, v katerih se lahko svet resnično pomakne naprej. Svobodna volja je pogosto namreč še vedno pogojena s številnimi dejavniki družbenega okolja. Hkrati pa si pesniški glas dovoli naklonjenost izkazati prav pesniški besedi, katere pojavnost spretno vtke v ruralno okolje. Kruta in trda stvarnost podeželja se tako prepleta z umetniško besedo v verzih v pesmi Prašič na Wall Streetu, v kateri zapiše: »kot verzi / so se nizali prašički / z ričkov smo jim snemali membrane / kurili ogenj in jih preštevali,« v nadaljevanju opiše: »gnali so se po kotih / ugotovili, kje je najtopleje / in se vračali k materi«, nato pa krutost družbenega sistema, v katerem s(m)o se znašli vsi, povzame v poslednjih verzih: »prašički so bili hrustljavi / jedli smo in si mislili / krut je ta kapitalizem«.
Pesniški jezik Radmile Petrović je družbena kritika širših razsežnosti, hkrati pa nagovarja kar najširši krog bralcev. Nagovarja tako generacijsko kot ekološko in ekonomsko-gospodarsko problematiko, hkrati pa pozornost namenja tudi najbolj vsakdanjim temam osamljenosti, zaljubljenosti. Njen izraz odlikuje prav dejstvo, da najkompleksnejše ubesedi z najpreprostejšimi podobami. Tako v pesmi Njena obleka zapiše: »sama je / to vidim po zadrgi njene obleke / po hrbtu nezapeti do konca«. Pesniška zbirka je tako zagotovo vredna branja, hkrati pa se lahko bralstvo veseli nadaljnjega ustvarjanja mlade pesnice, ekonomistke in založnice. Vsekakor gre za pesniški glas, ki si upa globoko zazreti v vse pore družbene resničnosti, hkrati pa pogleda ne umakne tudi od lastnih šibkosti, pri čemer ves čas išče notranjo moč za boj za boljši jutri.
Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
