Anja Grmovšek: Neznanec

si rekel da bi rad ljubil pa ti sonce ni dovolilo

in ti morje ni dalo dovolj svobode da bi skozi

nevidno ogledalo gladine videl svoj pravi obraz

naglušen si postal za moje besede in slep za

moje zaskrbljene poglede ko nisem vedela če

še pripadaš mojemu objemu in če mi je še vedno

dovoljeno dajati nežne poljube za lahko noč

občutljiv si postal na moje dotike ko sem ti

preden si zaspal s blaznicami prstov na razdražen

hrbet pisala Eneidine heksametre ki sem jih

neuspešno kombinirala s svojimi vznesenimi

besedami o ljubezni in o tem kako sva lahko

absolutna v vsem najinem bistvu če si to dovoliva

a zakaj bi si če interakcija med dvema lahko peče

in naju to žgoče doživljanje zapolnjuje in nama povsem

zadostuje – s tem pa sva, si rekel, večja od vseh in vsega

ljubila bi tvoje brezbrižne in odsotne poglede

ljubila bi tvoje nesmiselne stavke z nepravilno

uporabo dvojine in napačno intonacijo ob zaključkih povedi

ljubila bi tvoje dotike četudi bi za seboj puščali

sled osamljenosti ker ljubezni ne moreš dokazati

le s stiskom rok in z objemom od zadaj okoli ramen

ljubila bi tvoje brezperspektivne sanje in se

pretvarjala da so največje sanje ki jih lahko doživi

sproducira in uresniči človeštvo če je dovolj vztrajno

in ljubila bi vse tvoje stvarstvo z vsemi napakami

čeprav se mi zdi da je tvoja edina napaka nesimetrična

razporeditev materinih znamenj pod popkom

ljubila bi te če bi mi to dovolilo sonce in če bi

mi morje dalo dovolj svobode da bi skozi nevidno

ogledalo gladine videla tvoj pravi obraz