Vse, le človek ne
Roman Rozina:Tujintuj
Založba: Mladinska knjiga
Leto izida:2023
Roman Rozina v svojem romanu Tujintuj (2023) problematizira priseljensko tematiko, bolj kot občutja beguncev pa ga zanima, kaj si o njih mislijo Slovenci. Rozina je sicer v domačem literarnem prostoru že uveljavljen pisatelj, med drugim je leta 2022 za roman Sto let slepote prejel kresnika. Zaradi aktualno politične teme pa Tujintuj bolj kot na omenjena romana spominja na avtorjeva zgodnejša dela, na primer na Županskega kandidata gamsa.
Tujintuj se odvije v eni noči – skupino migrantov, ki je ravnokar prečkala mejo, usmerjata Mira in Miha, mlada borca za človekove pravice, ki delujeta v sklopu zavoda Selivka. Zatečejo se v lovsko kočo, kjer jih pričakajo vodja lovske družine Branko ter kandidata za članstvo Marijan in Bernard. Humanitarca sta do beguncev zaščitniška, do lovcev, ki očitno ne odobravajo njune dobrodelnosti in se ji celo posmehujejo, pa nezaupljiva. Njun sum ni neutemeljen, glavni vir zaslužka lovske družine je namreč tajno kupčevanje z migranti – v zavetju gozda prežijo na begunce, jih zajamejo in nato na milost in nemilost prepustijo policiji.
Rozina s književnimi liki z diametralno nasprotnimi mnenji in pogledi vzpostavi dialog o priseljenstvu, ki se vije skozi celoten roman. Pogovor nikakor ni produktiven, prej spominja na brezciljno prerekanje v komentarjih pod spletnim člankom s polemično vsebino. Tako humanitarca kot lovska trojica namreč trmasto vztrajajo pri svojem; namesto da bi si prisluhnili, si skačejo v besedo in se grobo prekinjajo, prepiri pa se najpogosteje končajo z odhodom enega od sogovorcev ali pa s preskokom personalnega pripovedovalca k enemu od likov. Vseeno pa dialoškost, ki je nekakšna rdeča nit romana, služi predvsem za oris raznolikih pogledov na aktualnopolitično problematiko. Vsem je skupna skrajnost – humanitarca kljub sočutnim in izredno človeškim pogledom na situacijo delujeta nekoliko ozkogleda in nestrpna, saj lovcem vsiljujeta svoje prepričanje, hkrati pa se v dialog ne trudita vključiti glavnega subjekta svojega govoričenja. Stik z begunci bi jima recimo lahko omogočil prevajalec Saad, ki je tudi sam nekoč migriral v Slovenijo.
Saad omogoči, da končno spregovori tudi naslovni lik romana. Tujintuj izstopa v vseh pogledih – s svojo dolgo sivo brado spominja na antičnega filozofa, poleg tega pa vseskozi deluje nenavadno mirno in zbrano. Zaradi večkratnih poskusov prečkanja meje se na morebitno nasilje in zmedo ne odziva več . Od sotrpinov se ne razlikuje le po videzu in vedenju, Tujintuj je med begunci edini, ki je poimenovan, pa čeprav z vzdevkom, ki so mu ga nadeli Slovenci. Nadimek mu daje človeškost, pri ljudeh pa vzbuja sočutje in željo, da bi prisluhnili njegovi zgodbi. Gradijo ga govorice, njegov portret slikajo drugi – v njegovih dolgotrajnih poskusih prečkanja meje je zaradi videza postal prepoznaven, dobil ime in zgodbo. Kljub vsemu pa je še vedno tujec, ki mu eksotičnost prej kot korist predstavlja breme.
Begunci so v romanu sicer prikazani kot živina, kot čreda ovac, ki je po prestopu meje prepuščena tistim, ki jo prvi odkrijejo – članom humanitarnega društva oz. koaliciji policistov in lovske družine, ki v njih vidijo le priložnost za zaslužek. Nič bolj človeške jih ne dela jezikovna pregrada, prevajalci pa pomagajo le toliko, kolikor so Slovenci pripravljeni prisluhniti. Migrante tako spoznamo le skozi razmisleke in prepričanja drugih likov, skozi zgodbe, ki o njih krožijo in ki so pogosto preoblikovane na podlagi stereotipov. Z izjemo Tujintuja, ki s pomočjo prevajalca spregovori posredno, ostanejo nemi in brezosebni. O njih na dolgo in široko razpravljajo humanitarci na eni in pripadniki lovske družine na drugi strani, ki se čutijo dolžni deliti svoje mnenje glede situacije in ga vsiliti sogovorniku, pri tem pa pozabijo na tiste, o usodi katerih teče beseda.
Jabolko spora pa v romanu niso samo begunci – pred prihodom skupine s humanitarcema na čelu v koči poteka dramatično, skoraj filmsko preizkušanje kandidatov za članstvo v lovski družini. Vodja Branko skuša pod krinko, da išče nove lovce, ugotoviti, ali sta Marijan in Bernard primerna za sodelovanje v nekakšni tajni paravojaški skupini, ki kupčuje z migranti. Ker je Bernard težje vodljiv, kot je Branko upal, in ker tudi njega žene zaslužek, se pogovor razvije v grožnje, ki se končajo z davljenjem in udarci. S pretiravanjem avtor že na začetku onemogoči kredibilnost poznejših argumentov, s katerimi lovci opravičujejo svoje sovraštvo do migrantov. Počnejo namreč točno to, kar očitajo beguncem. Poleg omenjenega nasilja se jim zdi sporno, da migranti mejo prečkajo ilegalno, teptanje zakonov zamerijo tudi humanitarcem, svoje lastne ilegalne posle, ki jih brez pomisleka opravljajo tudi s pomočjo nasilja, pa opravičujejo s skrajnim domoljubjem, prepričani so, da s kupčevanjem migrantov pomagajo bratom Slovencem. Lovska družina, samooklicana domoljubna milica, se s kriminalom in nasiljem bori proti morebitnemu kriminalu in nasilju, mimogrede pa izkoristijo priložnost in nekaj denarja pospravijo še v svoj žep. Skrajneži, ki se jih tako bojijo, so v resnici oni sami. Rozina s tem izvirno in s pomočjo spretno zasnovane pripovedi skuša razvrednotiti stereotipe o priseljencih kot ležernih generatorjih nasilja in obsoja ozkogledo prepričanje, da vzrok agresije tiči v rasi oz. kulturi.
Čeprav avtor lovce za namene kritike nestrpnosti prikaže kot pretirano agresivne brezsrčne spletkarje, se trudi razumeti, zakaj so takšni, kar počne predvsem z retrospektivnimi prizori iz otroštva, ki naj bi opravičevala njihovo nagnjenost k nasilju. Predvsem Marijanova retrospekcija pa se zdi nekoliko klišejska – zaradi nasilja v družini je odrasel v sovražnega ksenofoba, ki mu svoje agresije ne uspe obvladovati in čigar edini cilj je popolno uničenje migrantov. Ko Marijan v zadnjem delu romana prevzame vlogo vodje, se zdi, da se roman ne more končati drugače kot s popolnim razdejanjem, ki pod sabo pokoplje vse. Čeprav Rozina s tem izpostavi uničujočo moč sovraštva in ozkogledosti, konec deluje nekoliko patetično, pa tudi nerealistično. Marijan kljub očitno prirojeni nagnjenosti k nasilju zblazni brez pravega razloga, drugi liki pa med njegovim rohnenjem ne storijo ničesar – begunci, ki so ujeti v sobi, se ne trudijo pobegniti, onemela in okamenela ostaneta tudi Branko in Bernard.
K večplastnosti likov prispeva slog romana; s pomočjo tretjeosebnega personalnega pripovedovalca, ki spretno preskakuje med njimi (kajpada samo med slovenskimi liki, zaradi česar se roman zdi bolj enoplasten, kot bi se, če bi Rozina podaril glas še kateremu od migrantov), bralec dobi vpogled v notranji svet pripovednih oseb, zato nekoliko lažje razume njihova dejanja in prepričanja. Precej bolj kompleksno od Marijanove predzgodbe delujeta ozadji humanitarnih delavcev, zanimiva je predvsem Mirina; sprva je ni gnala želja pomagati beguncem, ampak predvsem želja pomagati sebi, odhod na mejo pa ji je omogočil pobeg od doma, njene mame alkoholičarke in očetovega ljubimkanja.
Na prvi pogled se zdi, da je priseljenska tematika le ozadje, na katerem je zgrajena napeta, že skoraj detektivska zgodba, polna manipulacij in izdaj. Težko bi namreč trdili, da je je Rozina napisal roman, v katerem je skušal spregovoriti v imenu marginalizirane skupine, saj je v ospredju predvsem spletkarjenje Branka, Marijana in Bernarda, ki begunce vidijo kot sredstvo za doseganje svojih ciljev, še več, bralec lahko dobi občutek, da je priseljensko vprašanje krivično potisnjeno v zakulisje zavoljo detektivske plati romana. Vendar pa s perspektivo romana, ki je na strani slovenskih likov, avtor izpostavi, da je pozornost pri obravnavi priseljenske problematike pogosto usmerjena v napačno stvar – namesto da bi pomagali tistim, ki pomoč potrebujejo, se ukvarjamo s samimi sabo, skrbi, nestrpnost in strah pa so pogosto posledica nevednosti in razširjenih predsodkov. Takšna ozkogledost in skrajnost pa lahko vodita v popolno (samo)uničenje, kot je nakazano ob koncu romana.
Rozina se že z naslovom medbesedilno nanaša na novelo Cirila Kosmača v Tantadruju (1959), poleg tega pa se zgodba začne in konča s Kosmačevim odlomkom. Deli povezuje predvsem naslovni lik, ki v obeh primerih zaradi svoje drugačnosti ne more sobivati z drugimi ljudmi in je zato potisnjen na družbeni rob. Vendar pa Tantadrujeva drugačnost izvira iz njegovega značaja, načina razmišljanja, govora in želj, medtem ko je Tujintujeva zgrajena na podlagi stereotipov o migrantih. Poleg tega v Rozinovem delu naslovni lik neposredno ne spregovori, zaradi česar roman spominja na Smoletovo Antigono – ker je Tujintuj opisan le na podlagi ljudskih čenč, je verjetno, da je njegova legendarna zgodba močno prirejena in preoblikovana v korist mitizacije enega od beguncev. Roman Rozina v Tujintuju ne le načenja, ampak na široko spregovori o večno aktualni tematiki. Tako humanitarca kot lovci v sobi, polni premraženih in prestrašenih migrantov, strastno zagovarjajo svoja prepričanja, pri tem pa pozabijo na mnenja in občutke tistih, o katerih teče beseda. Avtor skuša s kritiko pretiranega razpravljanja o tematiki pri bralcu vzbuditi strpnost in širokogledost ter opozarja, da se pod prevleko predsodkov skrivajo ljudje kot vsi drugi, bralca pa s tem težko pusti ravnodušnega – zagotovo ga vsaj spodbudi, da do mnogih mnenj o dotični problematiki, predvsem do tistih na robu ene in druge skrajnosti, pristopa kritično.
Uredila: Lara Gobec
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
