Nimamo več časa za nepozornost in neaktivnost

Katarina Morano je ena najprepoznavnejših slovenskih sodobnih dramatičark
in scenaristk, ki v svojem ustvarjanju prepleta občutljivo družbeno analizo z
izrazito estetsko izčiščenostjo. Magistrirala je iz filmske režije na Akademiji za
gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Njeno gledališko pot najbolj
zaznamuje tesno ustvarjalno zavezništvo z režiserjem Žigo Divjakom, s katerim
skupaj oblikujeta prepoznavno poetiko sodobnega angažiranega gledališča. Za
svoje delo je prejela več priznanj, med drugim Borštnikovo nagrado za
dramaturgijo predstave Gejm ter nagrado Slavka Gruma za besedilo Usedline
(2022).

1. Dramatika je specifična literarna zvrst, saj hkrati predstavlja literarno besedilo
in potencialno uprizoritev. To verjetno zahteva poseben pristop k jeziku, ritmu
in strukturi. Ko pišeš, kako razmišljaš o samem procesu – najprej oblikuješ like
in njihove odnose ali začneš z določenim prizorom, atmosfero, celo določenim
stavkom?
Jaz si štejem za veliko olajševalno okoliščino, da pišem za točno določeno uprizoritev
– da že, ko začnem pisati, vem, kdo bo to režiral in kdo bo to igral. Potem pa je lahko
vse od naštetega. Ponavadi je tema prva, saj vem, oziroma z Žigo veva, o čem želiva
govoriti in se odločiva, koliko in katere igralce potrebujeva.
Se je pa tudi že zgodilo, da sva se dogovorila, kdo bo igral, z mislijo na neko
določeno temo, potem pa sva, ko sem začela pisati, prešla na nekaj tematsko čisto
drugega – ampak me je pri tem v mislih vodila izbrana igralska zasedba. Kar tudi ima
svoj poseben čar, saj te na nek način omeji. Imaš točno določene igralce, zdaj pa
pišeš nekaj prav za njih in te ta omejitev lahko zelo osvobodi, osredotoči.
Sicer imam v življenju precejšnje težave z odločanjem in mi kakšna tovrstna omejitev
pride zelo prav, da mi zoži polje možnosti. In bolj ko se z igralci poznamo, več se v
mislih z njimi lahko pogovarjam in mi včasih kar sami v glavi prišepnejo kakšno
repliko. To je lepo.

2. V preteklih intervjujih si večkrat dejala, da si bolj intuitivna piska, ki besedila
pogosto piše tik pred rokom za oddajo. Kako pa veš, da je besedilo končano?
Glede na to, da so vsa tvoja besedila nastala za konkretne uprizoritve, pri
katerih si sama sodelovala tudi kot dramaturginja, je morda na mestu
vprašanje, kako pogosto se besedilo še spremeni, ko ga v roke dobi gledališka
skupina.
Prva taka pika je zame, ko ga prebere Žiga, s katerim sodelujeva že od akademije. Z
njim sva tako rekoč »skupaj gor zrasla«, v ustvarjalnem smislu, no pa tudi tako … in
se mi zdi, da nosiva s sabo nekaj iz projekta v projekt, nekaj, kar se počasi nalaga in
plasti v vsaki predstavi.

Žigov odziv in usmeritve so zame zelo pomembne, in ko on reče, da je njemu »to to«,
me s tem zelo pomiri … Potem pa mi veliko pomenijo bralne vaje. Mislim, da ima
Žiga tu kot režiser zelo dober ritem, da zna dati stvarem svoj čas, da dozorijo. Na
vajah se veliko razreši. Ko besedilo tolikokrat slišiš iz ust dobrih igralcev, postane bolj
jasno, kje je kaj odveč in kaj morda še manjka. S tem tudi dobiš dober občutek za
celoto, sama predstava pa začne dobivati svojo podobo.

3. Bralec tvojih besedil verjetno najprej opazi jezik, ki ga uporabljaš. Ta se zdi
povsem domač in vsakdanji. Ko si prejela Grumovo nagrado 2022 za dramsko
besedilo Usedline, je tvoj slog komisija označila celo za (hiper)naturalističen.
Kako se uriš v tem? Pisanje takšnega jezika verjetno zahteva poglobljenega
opazovalca človeške retorike.
Zmožnost opazovanja, zmožnost poslušanja in iskreno zanimanje za svet okoli nas,
zanimanje za naš notranji svet – zame so to najpomembnejše lastnosti ustvarjalca.

4. Ravno to zanimanje za notranji svet je verjetno krivo, da se v tvojih besedilih
monolog in dialog pogosto enakovredno prepletata. Se ti zdi, da lahko
posameznika bolje spoznamo skozi njegovo introspekcijo kot skozi dialog z
drugimi?
Zdi se mi, da so monologi zelo zanimivo okno v notranji svet ne samo lika na odru,
ampak tudi širše, saj lahko delujejo kot vpogled v slehernika. Monologi so zame
sestavni del življenja, ne samo tisti v glavi, ki jih imamo kot pogovor sami s sabo,
ampak tudi tisti v resničnem življenju. Monologi so sestavni del medsebojne
komunikacije, ko nekaj kar privre iz nas, v navalu jeze, sreče, ko se z nekom že res
dolgo nismo videli, ko nas nekdo vpraša, kako smo, in podobno. In zanimivo je to,
čemu pravzaprav posvečamo svojo pozornost, kaj opazimo, česa ne, o čem
govorimo, o čem ne … in kako se to razlikuje od človeka do človeka.

5. Zdi se, da tvoji liki nikakor ne morejo ubežati svetu, ki s svetlobno hitrostjo drvi
naprej in njihova življenja vsakič znova podira. Zanimiva se mi zdi tudi tvoja
osvetlitev dileme – tu ciljam predvsem na Kako je padlo drevo in Zakaj sva se
ločila – kaj sploh lahko posameznik stori, da bi preusmeril tok sveta. Se ti zdi,
da se političnost kaže v vsakem posameznikovem dejanju in življenjskem
procesu, čez katerega gre?
Pomembne stvari okoli nas se odvijajo s svetlobno hitrostjo, medtem ko se mi
ukvarjamo s tem, da komajda držimo glavo nad poplavo vsakodnevnih obveznosti in
opravkov … Še nekaj let nazaj sem se ukvarjala, oziroma se mi je zdelo, da se tudi
svet nekako ukvarja z mislijo, da če takoj ne sprejmemo kup pomembnih odločitev,
da ustavimo podnebne spremembe, svetu, kot ga poznamo, ni več pomoči. Pet let,
dva otroka in nekaj grozljivih nepotrebnih vojn kasneje se vsi pospešeno in do zob
oborožujejo in v časopisih beremo o kriznih zalogah hrane, ki naj bi jih imelo vsako
gospodinjstvo. Zelo sem zaskrbljena, ničesar ne razumem in ne vem, kdaj točno smo

začeli tako zlahka izgovarjati tako črne scenarije. Kot da ne živimo na istem planetu
… Tako da ne, nimamo več časa za nepozornost in neaktivnost.

6. Ko sem ponovno prebiral tvoja besedila, sem opazil, da se prav v vseh pojavi
motiv smrti. Ogromno je pogrebov, poslavljanja in poskusov iti dalje, čeprav je
smrt samo v Usedlinah glavna tema. Kako ti vidiš vlogo smrti v svoji
dramatiki?
Podobno kot v življenju. Smrt je sestavni del življenja, čeprav jo vedno bolj
poskušamo potisniti na obrobje, stran od oči. Mislim, da je smrt ena od tem, o kateri
bi morali veliko govoriti in se je ne izogibati. Vsi bomo morali enkrat umreti in mislim,
da je lepše in lažje iti, če si na to pripravljen.

7. Na drugi strani pa je ena od tvojih vrlin pri pisanju tudi vzpostavljanje
komičnega. To se pri tebi zdi povsem vsakdanje in organsko. Se ti zdi, da je
prepoznavanje ironije v življenju ena od poti, ki nam v tem kaotičnem svetu še
lahko pomaga ohranjati razum?
Absolutno. Humor in žalost gresta z roko v roki in sploh v trenutkih nemoči je humor
ena taka oprijemljiva stvar, da te malo priveže nazaj med stvari, ki pa so na tem svetu
res lepe in za kar je smiselno živeti.

8. Po izobrazbi si filmska režiserka. Tvoji filmi so bili večkrat nagrajeni, pod vse
pa se podpisuješ tudi kot scenaristka. Kako se pisanje dramskega besedila
razlikuje od ustvarjanja filmskega scenarija?
Je precej drugače. Pisanje za film je morda malo bolj praktično naravnano, saj
razmišljanje o njem vključuje tudi neko tehnično plat, ki se zdi malo manj intimna, bolj
tvegana, več je nekih vprašljivih dejavnikov, ki se bodo morda izšli, morda pa tudi ne,
več ljudi v ekipi. Bolj se zdi kot načrt za terensko delo.
Pisanje za gledališče pa je intimnejše, ekipa je manjša, prostori bolj zajezeni,
vzpostavi se prijeten ustvarjalni mehurček in morda lahko preizkusiš več stvari. Če
nekaj v gledališču ne gre, greš vedno lahko domov in napišeš ponoči nov prizor, dva,
tri, lahko bi v teoriji napisal cel nov tekst med samim ustvarjanjem predstave. Lahko
si zelo odziven in vse obrneš na glavo. Pri filmu pa ni tako, vezan si na tehniko, ljudi,
prostor, vse to stane in sredstva so zelo omejena … ima pa druge čare. Različno je in
super je tako.

9. Za konec bi se dotaknila položaja dramatike v slovenskem literarnem prostoru.
Sodobna dramska besedila redko izhajajo v knjižni obliki, zato se zdi, da
dramatika obstaja predvsem na odru, medtem ko se manj poudarja njena
literarna vrednost. Tudi tvoja besedila (z izjemo gledaliških listov) še niso bila
knjižno objavljena. Zakaj meniš, da je dramatika v založniškem prostoru tako
zapostavljena v primerjavi s prozo in poezijo? Kako bi lahko spodbudili večjo
prisotnost dramskih besedil na knjižnih policah?

Jaz verjamem, da čeprav so dramska besedila primarno namenjena uprizarjanju in
upodabljanju, bi se morale drame in scenariji dobro brati tudi v samostojni, zapisani
obliki. Jaz zelo rada na primer berem scenarije, čeprav naj bi bili skorajda napol
tehnični dokument, a zame niso. Ko prvič prebereš scenarij, prvič gledaš film, ima to
svoj zelo poseben čar in uri čute. Enako je z dramo. Upam, da nas je več takih.

Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar