Vrhunska flavta, flamenko, jazz ter pogovor z glasbeniki in organizatorji za uvod v deseti cikel Noches de Tablao
Dogodek: Jorge Pardo Trio, koncert v okviru cikla Noches de Tablao
Datum in kraj: 6. junij 2026, Klub CD v Cankarjevem domu (Ljubljana)
Zadnji cikel Noches de Tablao
Kot velik ljubitelj flamenka sem se spraševal, kako to, da sem za koncert izvedel v zadnjem trenutku. In o tem, da je nekaj zmanjkalo pri oglaševanju, je pričala tudi ne povsem polna dvorana Kluba CD. Napovednik je obljubljal predvsem saksofonista, flamenko-jazz fusion, pevko in – po besedah glavne organizatorke Urške Centa – uvod v deseti in zadnji interdisciplinarni cikel sodobnega flamenka. Bomo videli, kakšno glasbo nam bo prinesla preobrazba v naslednjem letu. Zavodu NEST sem se že zahvalil, da nam omogoča tovrstne dogodke, v istem prispevku pa najdete osnovni slovarček ključnih pojmov in povezave na recenzije drugih flamenko-nekaj (fusion) koncertov.
Prvinski flamenko, jazz in priučeni glasbeniki
Slišati prvinske nastope postaja eksotika, starejši glasbeniki so dozoreli in iščejo nove izzive, hkrati pa je odstopanje od tradicije tudi eno od vodil organizatorjev cikla. V pogovoru, ki je sledil koncertu, je Urška izpostavila prav iskanje glasbenikov, ki prihajajo iz dežel z drugačnim glasbenim ozadjem. V tem kontekstu se je omenjalo pretekle nastopajoče iz Urugvaja in Irana ter kitarista Melóna Jiméneza (izg. Himênes, Himênesa), rojenega nemški pianistki, in Sabrino Romero, ki je s španskimi predniki odraščala v Franciji. Sam se z Urškino vizijo ne strinjam, kajti odraščati s flamenkom je nekaj povsem drugega, kot se ga priučiti. Tudi Jorge je v pogovoru poudaril, da je flamenko zelo zahteven in da je igral z mnogimi odličnimi jazz glasbeniki, ki niso zmogli tega, kar je avtohtonim mojstrom povsem naravno. Deset-in-večminutne skladbe, ki jih je izvajal, so minile v hipu, česar pri Alu nisem mogel trditi. Tudi kitarist in tolkalka sta poudarila stalen in neposreden stik s to glasbo ter močno podporo družine in sorodnikov. Melón je med drugim omenil, da sploh ne ve, kaj odigra na kitari in kako, da to pride iz njega naravno in nenaučeno, ter da se šele sedaj spoznava z glasbeno teorijo in formalizmi, o katerih prej ni razmišljal. Podobno se je izrazil zvezdnik večera Jorge Pardo, ki se je uveljavil ob boku Paca de Lucíe in Camaróna ter velja za pionirja in legendo flamenko-jazza, in sicer da je pravim flamenko glasbenikom vseeno, s kom in kaj igrajo, da jim zadostuje omemba tonalitete in sloga, vse ostalo pa pride iz duše in se sestavi med igranjem. Tak je bil tudi večer, poln improvizacije.
Rožnati panter, saksofon, flavta in Jorge Pardo Trio
Sabrina je vsestranska umetnica, ki se je odločila, da nam ne bo pela, je pa nastop popestrila s taconom in zvokom cajóna. Melón se mi je zdel že manj tradicionalen, harmonije in prijemi so občasno odstopali od tradicionalnih vzorcev, z igranjem v višjih legah se je moral prilagoditi pihaloma. Kar je bilo »jazzy«, je prišlo od Jorgeja (izg.: Hôrhe, Hôrheja), tudi hudomušne eskapade v popularne motive (npr. »Historia de un amor«, tema iz Pink Panterja, »El amor brujo« idr.). Saksofon me sicer ni prepričal, s svojim zaokroženim in toplim zvokom se ne sklada z mojim dojemanjem flamenka. Ves čas se mi je zdelo, kot da bi hkrati poslušal dve različni skladbi, da saksofon ostaja ločen in v svojem svetu. Flavte smo morda že bolj vajeni in jo je tudi Jorge večkrat vzel v roke ter jo virtuozno položil na tradicionalno spremljavo. Zveni bolj surovo, zvoki sape se vpletejo v ritmično podlago in izleti v jazz vode niso izstopajoči.
Kaj smo slišali?
V dobri uri in pol so se zvrstili različni slogi oziroma kategorije (palos): guajira (izg. guahíra), malagueña (izg. malagênja), soleá, alegría, bulería … Obstaja več kot 50 različnih palov, od katerih vsakega zaznamuje edinstven ritem, tempo, čustveni ton in geografski izvor. Jorge je odlično povezoval skladbe z različnimi pojasnili o njihovem izvoru, odigral glasbene lestvice, na katerih temeljijo, nam s telesom in inštrumentom pokazal, kako utripa ritem. Bistvo flamenka je umetnost spremljanja in prilagajanja, enkrat plesu, drugič kitari, saksofonu ali flavti, odvisno kdo pač prevzame pobudo. Trio je zvenel prepričljivo in vsi nastopajoči so dobili možnost, da pokažejo, kaj znajo. Jorge je občutkom odmeril trenutke za pogovor in ustvaril prijetno, domačo atmosfero.
Na odru Kluba CD so nastopili:
Jorge Pardo – tenorski saksofon, prečna flavta, palmas, povezovanje
Melón Jiménez – flamenko kitara
Sabrina Romero – cajón, taconeo
Pogovor po koncertu (na fotografiji od leve proti desni):
Carlos Pascual (Pocket Teater Studio, začetki Noches de Tablao), Urška Centa (umetnica in organizatorka cikla), Mojca Medvedšek (moderiranje in prevod), Jorge Pardo, Melón Jiménez in Sabrina Romero.
Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Arja Hojnik
