Sinestezijska izkušnja eksperimentalnega jazza in improviziranih vizualij Boštjana Simona ter Andreja Kobala

Dogodek: Odmevi gibanja
Nastopajoči: Boštjan Simon in Andrej Kobal
Datum: 15. 11. 2025
Kraj: Kulturni dom Nova Gorica, mala dvorana

Letošnja izvedba tradicionalnega festivala Pixxelpoint, 26. zapovrstjo, je na čezmejno območje obeh Goric uspela zvabiti 60 umetnikov iz 30 držav, ki so do 23. novembra razstavljali, predstavljali in nastopali na 12 različnih lokacijah somestja letošnje Evropske prestolnice kulture. Po predpremiernihuprizoritvah in instalacijah, ki so potekale med junijem in oktobrom, je v četrtek 13. novembra sledilo odprtje festivala z otvoritvenim sprehodom, ki pa se je v petek prelevilo v celodnevno dogajanje zlasti na slovenski strani. To je bilo v večernih urah na Mostovni obarvano z elektronskimi ritmi, ki so se v soboto nadaljevali v hramu organizatorja festivala – Kulturnega doma Nova Gorica. 

Boštjan Simon je, kljub temu, da živi in ustvarja v prestolnici, že vrsto let močno vpet v lokalno glasbeno sceno na Goriškem. Diplomirani filozof, ki se je glasbeno podkoval na konservatoriju v Amsterdamu, je poleg sodelovanja pri ustanovitvi mednarodne zasedbe Orkester brez meja Zlatka Kaučiča, umetniškega so-vodenja Mednarodnega srečanja saksofonistov Sax Go in dirigiranja Big banda NOVA, širšemu goriškemu občinstvu morda najbolj znan kot pihalno-elektronska sekcija avdio-vizualnega tria Etceteral. Zasedba, ki jo sestavljata še Marek Fakuč na bobnih in Lina Rica na vizualijah se je s tretjim albumomvelikega formata Kimatika predstavila na krstni izvedbi GONGFESTA konec avgusta, kjer je na osrednjem koncertu nastopila kot predskupina legendarnemu britanskemu jazzistu Shabaki Hutchingsu.

Sobotni koncert oziroma (kot ga uradni program festivala imenuje) performans, ki ga je Simon izvedel s skladateljem ter oblikovalcem zvoka in vizualnih instrumentov Andrejem Kobalom, je tako občinstvu ponudil solistično nadaljevanje prelivanja zvočnih in vizualnih medijev, kakršno je prvotno zastavil z omenjenim triom. A ta je bila za razliko od avgustovskega nastopa v relativno obsežnem amfiteatru za novogoriškim gledališčem, ki omogoča višje ter agresivnejše decibele, v mali dvorani Kulturnega doma Nova Gorica veliko bolj intimna. Duo je bil občinstvu tako rekoč na dosegu roke. Nastop so odlikovali preprostejši ritmi in mirnejša melodija, ki je z reduciranim nizom not ustvarila eterično vzdušje, kar je v nasprotju s sicer dobro znanim jazzovskim »tekmovanjem« v zgoščenem nizanju not. V tem oziru se je Simon v svojem solo projektu konceptualno zelo približal svojemu cehovskemu kolegu Hutchingsu, ki se je pred poldrugim letom iz zagrizenega saksofonista spreobrnil v zamaknjenega flavtista, kar je predstavil tudi na omenjenem festivalu GONG.

Celotno zvočno izkušnjo je Andrej Kobal pospremil z vizualnimi podobami, ki so se spajale, razdvajale in sinhrono mešale z glasbeno melodijo. Te so se že na prvi pogled močno razlikovale od tistih, ki smo jih vajeni na nastopih Etceteral. Če gre pri njih za izrazito barvite amorfne vzorce in abstrakcije, so na sobotnem koncertu prevladovale barvno monotone animirane figure, potopljene v abstrakcije. Po večini je namreč šlo za kombinacijo oranžne, sive in črne, ki so se prepletale v različne oblike. Te so začenši z robotsko figuro saksofonista za mešalno mizo, obdano z zvočniki skozi performans segale od meglenih in težko določljivih oblik, prek ukrivljenih vzorcev do barvnih meglic. Osnovna barvna kombinacija je na ritmičnih prelomih vseeno oscilirala v živahnejše odtenke in vzorce. Ti so bili najočitnejši, ko se je figura glasbenika robota zamenjala z mešanjem vijolične, turkizne in modre na črni podlagi, ki je spominjala na nekakšen severni sij, le da se je zdelo, da ta poteka v samem vesolju. Kljub občasnim fragmentacijam prvotnih form na filmskem platnu pa so zamegljene animacije vedno znova dobile isto podobo – glasbenika samega, kar je sicer tudi predvideval naslov performansa, ki sodeč po napovedniku »…raziskuje način, kako zvok in vizualni elementi medsebojno delujejo v realnem času…,« pri čemer »…saksofonistovi fizični gibi, poleg igranega zvoka, služijo kot katalizator za interaktivne vizualije, ki utelešajo kontinuiteto in izmuzljivo naravo časa.«

Kobalove vizualije so v tem smislu izpolnile programske obljube, a vseeno je med nastopom umanjkala njegova odrska prezenca. Umetnik se je namreč skozi celoten koncert skrival v zatemnjenem delu odra, zaradi česar je ob hkratni očitni izpostavljenosti Simona soju odrskih luči celotni koncert izpadel kot solistični nastop, čeprav je napovednik obljubljal medsebojno igro. Zanimivo bi bilo namreč videti oba umetnika med njunim ustvarjanjem, saj je nenazadnje šlo za skupni performans ne pa zgolj samostojni koncert, ki ga v ozadju spremljajo sprotne odrske animacije. Nadalje je umanjkala tudi nekoliko jasnejša povratna zanka, ki naj bi jo ustvarjalo saksofonistovo odzivanje na predvajane vizualije, kot je bilo zapisano v napovedniku. Vpliv vizualnih podob na igrani zvok namreč ni bil tako zaznaven kot vpliv glasbe na vizualije, zaradi česar je gledalec dobil občutek, kot da so vsi glasbenikovi pretegi na saksofonu in tehnikalijah zgolj instrukcije ex-chatedra, po katerih se ravnajo vizualije. Resonanca kot povezava med posameznikom in njegovim okoljem, ki je pompozno naznanjena že v samem naslovu letošnjega Pixxelpointa, je bila tu komaj zaznavna, namesto nje pa je prevladovala enosmerna komunikacija instrumenta s platnom.

Koncert, ki se je stilsko napajal predvsem v jazzu, prežetim z eksperimentalnimi zvočnimi in vizualnimi vložki, pa je v celoti šlo razumeti kot obratno zgodbo kozmosa, človeka in tehnologije, kakršna je predstavljena v Kubrickovi znanstvenofantastični klasiki 2001: Vesoljska odiseja. Če se v njej od uvodne scene v prazgodovinski savani pomaknemo na vesoljsko postajo, zgodbo pa zaključimo v neznani dimenziji, se je avdio-vizualni performans odvil v nasprotnem sosledju. Uro trajajoče potovanje, ki se je v uvodnih taktih zdelo kot potovanje po neznani galaksiji, se je namreč pričelo v kozmosu. Nedoločljivi zvoki, ki so spominjali na poskuse komunikacije izvenzemeljskih bitij s tuzemstvom, pomešani s pritajenimi zvoki saksofona so se nato počasi odmaknili od neskončno rastočega vesolja in pristali v idili onomatopejskih zvokov pretakajočega se potoka in žvrgolenja ptic, v katerega so se vpletale saksofonske harmonije, prepredene z efekti, ki so iz ušesom znanega medeninastega pihala izvabile plejado zvokov. Prav na tem mestu je Simon občinstvu pokazal, kako lahko sintetizatorski vmesniki odtujijo instrument od njegovih očitnih značilnosti in mu pristavijo nove, prej zanj neznačilne zmožnosti. Tako je preprosti saksofon sedaj zvenel kot Hammondove orgle, spet drugič pa kot tolkalo, ko je umetnik iz njega snel ustnik in začel tapkati po njegovih tipkah. Harmonijo narave so nato ponovno pretrgali inkoherentni piski, ki so na stereo ozvočenju zveneli kot dialog neznanih bitij, kar se je na platnu odražalo kot krčevito ukrivljanje premic v najrazličnejše vzorce. Zvočna anarhija je nato rodila novo sosledje, ki je tokrat zvenelo skorajda epsko in občinstvo popeljalo v simetrično gibanje dveh senc na platnu, ki je spominjalo na obredni ples. Ta se je ob hkratnem stopnjevanju šumov, piskov in ostalih sintetiziranih zvenov postopoma umiril ter prešel v končno animacijo s tihožitjem, ki je spominjalo na zračni posnetek valovanja morja.

Nastop je tako kljub poskusu dialoga vidnega in slišnega bolj kot ne ostal na ravni premočrtne komunikacije, v kateri je zvok narekoval ustvarjanje vizualij in ne obratno, kar je sicer obljubljal opis v napovedniku performansa. Čeprav so se vizualije dosledno in zelo očitno spreminjale v ritmu zvoka, se je zdelo kot da glasbenik ostaja skozi celoten nastop osredotočen na igranje in se ne ozira na spreminjajoče se figure na platnu, kar bi sprožilo omenjeno povratno zanko in s temu tudi dvosmerno komunikacijo vidnega in slišnega. Tako se je duo nekoliko odmaknil od koncepta reverberacije, torej resonance med dvema entitetama v skupnem prostoru, ki je v sami srčici letošnje edicije Pixxelpointa. Kljub temu pa so vizualije dosledno sledile napovedniku, ki je predvideval njihov sinhroniziran odziv na saksofonistovo gibanje. Že v samem začetku performansa smo se namreč srečali z robotsko različico saksofonista, ki se je premikala sosledno s Simonovimi gibi. Figura se je ob stopnjevanju improviziranih zvenov nato preoblikovala v barvne meglice, podobne severnemu siju, kar je ob spremljavi atmosferičnih zvokov spominjalo na potovanje iz neznane galaksije proti Zemlji. Sintetizirani piski iz saksofona, so se postopoma umirili v koherentne harmonije in oponašanje zvokov narave, kar se je na platnu odražalo v prelivanju in zvijanju vzorcev, ki so se ob stopnjevanju saksofonskega sola spremenili v ritualni ples dveh senc ter se ob končnem upadu ritma zaključili s podobo, ki je spominjala na morje. Ob tem gre pohvaliti dobro zamišljeno zgodbo, v kateri od tehnologije, ki jo ponazarja saksofonist robot, preidemo v idilo narave z ambientalnimi zvoki ptic in pretakajoče se vode, od nje pa v fragmentacijo avdio-vizualnih podob z ukrivljanjem črt in piski iz sintetizatorja. Iz teh se nato rodi nova normalnost, ponazorjena s koherentnejšo, nekoliko epsko, melodijo, ki nas pripelje do končnega miru, ki ga ponazarja spokojno valovanje morja. Celotna avdio-vizualna izkušnja je tako prinesla premislek o vplivu tehnologije na družbo, kar je tudi ena glavnih tem letošnjega festivala. Ta namreč med drugim navaja, da »digitalna orodja, ki naj bi nas povezovala, pogosto prispevajo k še večji odtujenosti.« Največji občutek odtujenosti je bilo namreč moč začutiti ob najmanj določljivih in amorfnih podobah na platnu, ko je tudi glasba bila izrazito eksperimentalna in je bilo težko določiti jasno sosledje tonov. Na drugi strani pa se je zvočna harmonija najbolj odražala ob onomatopejskih zvokih narave, ki so jih spremljali tudi nekoliko bolj umirjeni, a še vedno izrazito gibljivi vzorci. Tudi končna harmonija, ki je sledila divjemu plesu se je zaključila s tihožitjem, kar bi lahko razumeli kot idejo, da človek notranje ravnovesje doseže v intimi z naravo. Tehnologija na drugi strani pa je zgolj orodje za eksperimentiranje, ki pa lahko ob najbolj radikalni manipulaciji z njo, privede do odtujenosti človeka od tega sveta. 

Performans se je torej v večji meri držal programskih obljub ter postregel z dobro mero improviziranih melodij in vizualij, pri čemer pa je umanjkalo nekoliko več komunikacije v smeri animacije – glasba, ki bi na ta način ustvarila dialog med obema estetskima kotoma. Kljub temu pa je Boštjan Simon pokazal, da je izvrsten tudi kot solo izvajalec, kizna preko eksperimentiranja s saksofonom in sintetizatorjem ustvariti intimno atmosfero in svojevrstno komunikacijo z občinstvom. V bodoče bi to lahko vseeno popestrilo nekoliko več odrske prezence Kobala, saj je nenazadnje šlo z skupni performans.

Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Bernarda Brancelj

Besedilo je nastalo v okviru kritiške delavnice v soorganizaciji s Pixxelpointom in Društvom humanistov Goriške.