Še največ filma in mode, od glasbe pa le odmev
Charli XCX: Music, Fashion, Film
Datum izida: 24. julij 2026
Založba: Atlantic
Producenti: A. G. Cook, Finn Keane
Charli XCX ne pozna odmorov. Po megalomanskem uspehu, ki ga je požela s svojim fluorescentno zelenim albumom bi si mislili, da bo za nekaj časa poniknila v zavetje svojega doma. A britanska kraljica popa ne menja plošče in vsekakor ne ustavlja konjev. Ne le, da je izdala nov album, temveč je hkrati preizkusila tudi svojo igralsko žilico v novem kvazidokumentarcu z naslovom The Moment v režiji Aidana Zamirija. Poleg tega je prispevala tudi filmsko glasbo h kontroverzni (in sočni) ekranizaciji Viharnega vrha zloglasne Emerald Fennell. Sem omenila, da se je medtem tudi poročila z bobnarjem skupine The 1975, Georgom Danielom? Skratka, nedvomno se lahko strinjamo, da dekle ne počiva. A morda bi bilo za namene njene glasbe to nekoliko bolje.
Vsekakor lahko daljne znanilce pričujočega albuma zaznamo že v njenem projektu filmske glasbe, kjer se je britanska pevka postopoma odvračala od prepotenega plesišča, v sfere novih odkritij, temnih kotov, usnjenih mini kril in črnega senčila. Ogromno črnega senčila. Čiste in hitre ritme so zamenjale vse bolj razdrobljene, distrofirane konstrukcije, ki jih je pevka podkrepila z besedilom, ki očitno posega po filozofskih ambicijah (ali so te uspešno dosežene, ostaja vprašanje). Ne razumite me narobe – še vedno se noče vrniti domov pred zoro, odhaja zadnja z zabave in udriha z glavo v znamenju tehna. A to vsekakor ni več Charli, ki je definirala celotno glasbeno ero. Pred nami se v polurnem albumu z naslovom Music, Fashion, Film razgrinja drugačna Charli. Taka, ki ima s svojo plesno verzijo bore malo skupnega. Da bo jasno, v katerem zajcu tiči grm[TK1] , je pevka albumu dodala še štiridesetminutni dokumentarec o nastanku, namenih, ciljih in procesih nastajanja, ki so privedli do končnega izdelka. Pri vpogledu v zakulisje nastanka glasbenih singlov pa se je odločila za ikonično sodelovanje z modnim novinarjem in režiserjem Loïcom Prigentom. Album v svoji osnovni verziji sestoji iz enajstih skladb: »Rock Music«, »SS26«, »Card Declined«, »Camera«, »2007«, »I’m Afraid«, »Yeah«, »Wink Wink«, »Persona«, »Magic Metal Montana« ter »No One Lasts Forever«, ki vam bo vzel vsega skupaj pičle pol ure ali en sprehod od Trnovega do Gospodarskega razstavišča. Na posebni, B-Sides ediciji pa lahko prisluhnete tudi »I Keep On Thinking Bout You Every Single Day and Night«, »Playboy Bunny« in »If You Take Away the Music Then What Has She Got?«
Poznavanje ozadja nastanka albuma razkriva veliko več smiselnih povezav in razlag, ki pojasnjujejo, zakaj je album luč sveta ugledal v obliki, v kakršni je sedaj razgrnjen pred poslušalci. Nastajal je jeseni 2025 v Parizu, kjer je Charli s svojima dolgoletnima sodelavcema ustvarjala v vrtincu dogajanja pariškega tedna mode, modnih revij, nočnega življenja in snemanj kampanj za znamko Saint Laurent. To intenzivno okolje je postalo del ustvarjalnega procesa, saj umetnica verjame, da jo pri glasbenem ustvarjanju vselej najbolj navdihujeta prav življenje med ljudmi in mestni vrvež. Sama bi pristavila sklepanje, da je imelo ustvarjanje singla »SS26« marsikaj opraviti prav z vrvežem pariških modnih brvi. Poleg tega je pevka med snemanjem skladb pogosto posegla tudi po arhivski modni garderobi, saj je – kot je dejala za britanski Vogue – ugotovila, da lahko oblačila vplivajo tudi na njen način petja. Modo je začela dojemati kot nekakšen naravni podaljšek ustvarjalnega procesa in osebne identitete.
Če s pričujočim albumom Charli realizira reinvencijo sebe, tovrstnih podvigov vsekakor ni izvajala na področju izbire svojih sodelavcev, saj se je za producentsko pomoč pri izdaji albuma ponovno zanesla na svoja dolgoletnega sodelavca A. G. Cooka in Finna Keana. Na žanrskem seznamu ne boste našli ne synth popa, ne tehno popa, temveč slacker rock, grunge in elektroniko. Novemu albumu je pevka namenila štiri single, ki vsak na svoj način koketirajo z naslovom albuma. »Rock Music« (z zavajajočim naslovom, saj skladba – kot je nenazadnje dejala tudi sama pevka – nima nič opraviti z dejansko rock glasbo) sodi v glasbeno komponento, »SS26« v modno in »Camera« v filmsko. Da bo leitmotiv še očitnejši, pa poskrbi tudi naslovnica, na kateri so pred Zamirijevim fotografskim objektivom pozirale tri legende naslovnih področij: John Cale iz skupine The Velvet Underground, modni oblikovalec Marc Jacobs in režiser Martin Scorsese.
Tu pa se seznam legend seveda ne konča. Kot je Charli XCX namreč pokazala že tekom glasbenih spotov za svoj prejšnji album, Brat, najbolj povedno morda kar v videospotu za skladbo »360«, spretno nabira laskava imena zvezdniške scene. Tako je za singel »Camera« denimo na snemanje zvabila francoskega igralca Vincenta Cassela, za singel »SS26« je zbobnala zveneča imena modne industrije, med njimi modno urednico Carine Roitfeld, oblikovalca Anthonyja Vaccarello, igralko Farido Khelfa, model Debro Shaw in mnoge druge, pri zadnji skladbi, »No One Lasts Forever«, pa je sodelovala tudi s svojim najljubšim režiserjem Davidom Cronenbergom (ki je, kot zanimivost, s svojim filmom Trk (1996) navdihnil tudi pevkin istoimenski album iz leta 2022).
Nenazadnje pevka filmu nasploh odpira vse širši prostor v njen osebni svet. Ne le, da je odigrala glavno vlogo v kvazidokumentarcu The Moment, temveč v okviru novih projektov sodeluje tudi s številnimi drugimi režiserji, kot so Gregg Araki, Romain Gavras in Takashi Miike. Igranje je v intervjuju za britanski Vogue opisala kot ustvarjalni izziv, ki jo meče iz cone udobja, saj v nasprotju z glasbo nima popolnega nadzora nad končnim izdelkom. In prav ta negotovost jo ponovno navdušuje. Če je verjeti analizi revije Numéro, pevkin odtis prav tako ni le njena osebna modna muha, temveč širši poskus revitalizacije alternativne filmske scene. Že 24. junija je bilo na platnih nišnih kinematografov moč videti njen projekt iz leta 2024, kvir ljubezensko zgodbo Erupcja v režiji Peta Ohsa. Od 29. julija si je mogoče ogledati film režiserja Gregga Arakije z naslovom I Want Your Sex, pevko pa bomo lahko zapazili tudi v grozljivki Faced of Death v režiji Daniela Goldhaberja in družbi soigralk z odmevnimi imeni, kot so Natalie Portman, Jenna Ortega in Catherine Zeta-Jones.
A pričujoči album presega zgolj zveneča sodelovanja. Glasbeno reinvencijo je pevka napovedala že aprila, z medijsko odmevnim, a retrospektivno (namerno?) zavajajočim stavkom: »Mislim, da je plesišče mrtvo, zato zdaj ustvarjamo rock glasbo.« Izjava si je prislužila tudi pikro pripombo Madonne, ki je na pevkino napoved odvrnila: »Če se plesišče zdi mrtvo, morda predvajate napačno glasbo.« Charli ni šlo toliko za rock glasbo kot za dejanje ponovne iznajdbe svoje glasbene identitete, kar je po megalomanskem uspehu ostre zelene nenazadnje pričakovana poteza. Nadaljevati v podobni smeri kot rekordno uspešna prejšnja plošča bi bil verjetno marketinški samomor. Charli je s popolnim obratom (ne za 360, temveč za 180 stopinj, če si dovolim ceneno pomensko igro) poskrbela za element presenečenja in svoje oboževalce ujela nepripravljene. Njen privlak preizkušanja meja žanrov tu mezi iz vsake note. Kot je dejala za britanski Vogue: »Zabavno je obrniti formo na glavo.« Rockovski zvok nove plošče ni klasičen poklon kitarski glasbi, temveč njen sodoben, eksperimentalen pogled nanjo. Kitare ostajajo močno procesirane, produkcija pa ohranja značilno futuristično estetiko, ki smo je tudi sicer vajeni od A. G. Cooka.
Kljub razumevanju »teoretskega« ozadja nastanka albuma, kompleksnosti projekta in pravi kopici bleščečih imen iz treh naslovnih sektorjev (ter nenazadnje tudi popolnoma transparentnemu fanatičnemu navdušenju nad persono Charli XCX), se nekako ne morem pripraviti do tega, da bi album ocenila pozitivno. Prvo poslušanje na zgodnje ponedeljkovo jutro ob hoji v službo se je izkazalo za presenetljivo razočarajoče. Razumem glasbeno reinvencijo in lahko cenim ideološko ozadje, ki je privedlo h končnemu izdelku. A na ravni čiste glasbene kvalitete gre verjetno za najslabši izdelek v njeni karieri. Dalje naj bi besedila glasbo opremljala s filozofsko utemeljenimi premisleki o identiteti, samoodkrivanju in umetnosti nasploh, pri čemer merijo na Charlijino znamenito popreproščenost, ki v podtalju skriva intenzivne reference. Tudi tu na žalost situacija ni nič kaj boljša. Dejstvo, da je večina skladb dolgih okoli dve minuti in pol, pač ne pušča veliko manevrskega prostora za razvitje globljih tematskih sklopov.
Tako naj bi denimo skladba »Card Declined«govorila o izgubi identitete v potrošniški družbi, ki bolj kot osebnostne lastnosti ceni kopičenje dizajnerskih kosov: »Let’s go shopping, I’ll buy a handbag / I’ll buy some shoes, I’ll buy a smile / I’ll buy some jewelry, a personality / A whole backstory, card declined.«[1] Sporočilo je seveda pomembno, a je zapakirano v naravnost boleče repetitiven distrofiran glasbeni vzorec, ki poslušalca pušča popolnoma praznega. Kjer me besedilo ne spravlja na rob živčnega zloma zaradi svoje ponavljajoče se pomenskosti, ki nima želenega učinka, se dolgočasim. Besedila imajo pogosto apokaliptični značaj, ki naznanja konec sveta, manko smisla, obup in strah pred negotovim, a harmonsko glasbi ne uspe zrcaliti tovrstnih implikacij.
Še največ čustvenih konotacij morda vzbuja oda prijateljstvu z A. G. Cookom, naslovljena »Magic Metal Montana«, prav hudo pa ne trpim tudi pri »SS26« in »No One Lasts Forever«, ki s svojimi harmonskimi postopi in aranžmajskimi izbirami sijeta šibko luč na koncu tunela. Enajst skladb, ki se zvrstijo na osnovni različici, se zdi pohitenih, skovanih v zelo kratkem časovnem obdobju in s hitro zadovoljenostjo ustvarjalcev. Namesto domnevne »robustnosti« se skladbe zdijo le nedokončane, četudi z veliko potenciala, ki bi ga bilo mogoče konkretizirati z nekoliko daljšo obravnavo. Ne zavračam smeri, ki jo je Charli ubrala s svojim novim glasbenim izdelkom. Glasbena reinvencija terja nenehno spreminjane poti, preizkušanje meja in preoblikovanje identitete – tovrstnega obrata smo nenazadnje vajeni že pri Rosalíi, a vseeno mislim, da bi bilo nemara bolje nekoliko predahniti, preden se resno potopiš v tovrsten projekt. Charli jih ima trenutno vrh glave. In to je v glasbi boleče očitno.
[1] Gremo v šoping, kupila bom torbico, / kupila bom čevlje, kupila nasmeh, / kupila bom kaj nakita, osebnost, / celo zgodbo, kartica zavrnjena.
Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Arja Hojnik
