»Kdor čaka, dočaka« ali Po treh letih spet katarzi naproti

Datum: 6. maj 2025
Dogodek: Juana Aguirre v Kinu Šiška

Uživati zdaj ali uživati (tudi) potem, to je zdaj vprašanje

Ah, že dolgo mi ni bilo tako nerodno zaradi te male napravice v rokah. Tako smo že vajeni skozi čarobne ekrančke gledati v svet, da je ponavadi vse prelahko pozabiti na njihovo vseprisotnost, na samodejne vzgibe, klike, drsljaje. Danes pa se zdi, da sem edina (nisem), ki ne zmore zgolj uživati v trenutku, temveč mora vse zajeti, vse dokumentirati, vse ovekovečiti. Saj imam izgovor, potrebujem dobro fotografijo za objavo, ampak potrebujem eno, ne nekaj ducatov. Za kopičenje sem kriva popolnoma sama. In ne morem si kaj, da me ne bi bilo sram.

Tega koncerta sem se veselila že tedne. Juano Aguirre sem prvič slišala prav tu, v Kinu Šiška, pred tremi leti, ko me je na koncert naključno privabil dobro spisan napovednik. Prišla sem neinformirana, brez pričakovanj, zgolj iz radovednosti. In se malo zaljubila. Tisto je bil glasbeničin prvi evropski nastop, ampak upala sem, da ne bo zadnji. In ker sem rojena pod srečno zvezdo – ne, zgolj šala, bolj zato, ker je Aguirre vredna poslušanja in ker gotovo nisem zaljubljena samo jaz – sem danes spet tu. In spet bom lahko podoživela tisti trenutek ljubezni na prvi posluh. Ah!

Zato me je pa sram, veš. Ker sem res hotela samo poslušati in uživati, tudi atmosfera v dvorani me vabi k temu. Občinstvo je tiho, občasno nežno prepeva, večinoma se ziblje na mestu, polovica jih ima večino koncerta zaprte oči, po koncu pesmi je ploskanje in nekaj vzklikanja, nato pa se tišina ponovno zgosti vsi preprosto soobstajajo v istem prostoru. Posnamejo se nekatere fotografije in videi, seveda, vendar pravzaprav opazim le peščico telefonov in kak fotoaparat, ljudje so preveč zatopljeni, preveč (za/o)čarani, da bi kar klikali in klikali, kot to očitno počnem jaz. Saj poskušam nehati, res poskušam, pospravim, ampak potem se pevka premakne na res očarljiv način, in to moram ujeti (da bo lepa slika za objavo), potem se začne pesem, ki mi je res ljuba (beri: vse), in to bom želela kasneje podoživeti in …

In je konec. Kar konec je. Ne vem, kako je lahko kar konec, saj smo ravnokar prišli. Ampak ljudje ploskajo in nastopajoča se priklanjata in … Ostal je samo še bis? Saj bo bis, a ne? Prosim, naj bo bis …

Kako ubesediti neubesedljivo

Toda vsa ta (četudi vsekakor pretirana) dokumentacija vendarle ni bila popolnoma zaman, ker lahko zahvaljujoč njej zdaj, ko poskušam ubesediti neubesedljivo, podoživim ta prekratki večer in analiziram, pametujem, intelektualiziram, poskušam razumeti, kaj mi je bilo tako všeč in zakaj. Pa vendar se tudi ob tako obširnem zvočno-slikovnem gradivu pripovedovati o nečem tako neponovljivem nekomu, ki ga ni bilo tam, izkaže za ogromen, prevelik zalogaj. V resnici gre za enega tistih klišejskih, a iskrenih »you just had to be there« trenutkov – in naj se še tako trudim, se vselej vrtim v krogu in vračam k isti točki, kajti glasba Juane Aguirre in njena odrska prisotnost sta preprosto nekaj, kar moraš doživeti sam, da lahko v polnosti (o)ceniš njen čar. Je ena tistih redkih zavidljivo nadarjenih in zverziranih umetnic, ki v živo zveni (še) bolje kot na studijskem albumu; njena prezenca in izpiljena vokalna tehnika, ki ji ozvočenje (hvala tudi tonskim mojstrom!) in prostorska akustika dodata tisto zadnjo piko na i, tridimenzionalnost, resnično oživita in obarvata glasbeno kompozicijo z notnega črtovja. Nastop pa seveda ne bi bil tako zvočno bogat brez v glasbo popolnoma zatopljenega Ignacia Cruza na sintetizatorju in kitari ter brez sodobne čarovnije preštevilnih gumbov mešalnih miz.

In na tem mestu se moram spet vrniti k svoji banalni zadregi, kajti k njej je pripomogel tudi težko pojasnljiv občutek svetosti, sakralnosti, ki ga vzbuja pevkin vokal. S svojim telefončkom v rokah sem se namreč počutila kot očarani turist, ki poskuša v objektiv ujeti igro svetlobe, ki skozi vitraže krasi kapelo Saint-Étienne, nato pa mora vsakemu, ki mu fotografijo pokaže, omeniti, da je v živo prizor v resnici bistveno lepši.

Glas kot glavno dejanje

Juana Aguirre je poetična tako v besedilih v glasbi sami, pri čemer njen glas enako polno dopolnjuje in nadgrajuje tako elektronske kot akustične instrumentalne podlage. Ta zvočnokulisni kolaž, s katerim je povezan tudi kolaž različnih občutkov, ki jih te melodije izvabljajo, prav pevkin vokal brezhibno poveže v skladno in celovito koncertno izkušnjo. S svojim ogromnim čustvenim razponom in močjo, ki valovi med krikom in šepetom, postane glavno dejanje, glavni inštrument, svilena rdeča nit.

Glasu, kot je njen, še posebej v službi glasbenega izraza, ki je tako edinstven kot njen, nisem slišala še nikoli prej. Morda je za to krivo moje omejeno poznavanje argentinske in širše latinskoameriške glasbene scene – ali zgolj zatreskana naivnost, vendar v odsotnosti nasprotnih dokazov vztrajam pri tem prepričanju. Juana Aguirre je namreč v svoji umetnosti izrazito singularna, pri čemer pa njena glasba ne deluje eksperimentalno, temveč zrelo, dovršeno. Tega ne bi rada pripisala zgolj nadarjenosti, ker verjamem, da je v ustvarjanje tako prepričljivega glasbenega doživetja vložila tudi ogromno truda, vendar ob njeni suverenosti in vokalni prvinskosti pomislim prav na to, na pravi talent. Glasbe Juane Aguirre namreč ne zmorem niti zares žanrsko umestiti ali opisati z obširnim glasbenim žargonom, kajti v zemljevidu mojega glasbenega spomina zaseda prav posebno, čisto svoje mesto.

Uživati, vsekakor uživati, vendar – v živo

Če se izkušnja koncerta Juane Aguirre čemu upira, se upira redukciji. Ne prenese stiskanja v dvodimenzionalni okvir. Vse, kar jo dela celostno – prostorska plastovitost aranžmajev, precizna vokalna dinamika, njena navzočnost na odru in nenazadnje tudi občinstvo kot zvočni korelat – se na posnetku ne reproducira, temveč izravna. Glas, ki je bil v dvorani umeščen v prostor, se na zaslonu zdi presenetljivo brezvolumen; gibanje, ki je bilo v živo dramaturško napeto in ekspresivno, postane naključen kader. Dinamika, ki jo v živo soustvarjaš s telesom, pozornostjo, tišino, na posnetku preprosto izgine.

Zato se svoje pretirane želje in težnje po dokumentaciji tokrat ne sramujem zgolj zaradi lastne zasičenosti z dokaznim gradivom, temveč tudi zato, ker je bil občutek neadekvatnosti medija vseskozi prisoten. Nisem snemala iz dolgčasa ali navade. Snemala sem, ker sem vedela, kaj čakam: gibe, ki sem jih želela ujeti, pesmi, ki jih poznam in sem si jih želela podoživeti še pozneje, in seveda vsaj eno dobro fotografijo – tako za osebni arhiv kot tudi za objavo, ker sem želela karseda dobro zajeti izkušnjo, se na tak način umetnici pokloniti, zahvaliti. Vse to se mi je v tistem trenutku zdelo smiselno, premišljeno. A sčasoma sem doumela, da je rezultat, četudi ne le pogojen z osebno hibo, temveč tudi obogaten z dobrim namenom, popolnoma neprimerljiv z izkušnjo, ki jo skuša zajeti. Da je posnetek, čeprav tehnično zadovoljiv, le sploščen, zvočno osiromašen nadomestek nečesa, kar je bilo v resnici predvsem prostorsko, interaktivno, čutno razplasteno. Točno tisto, kar sem nameravala ujeti, namesto da bi se prepustila trenutku, mi je spolzelo med prsti.

Zato pričujočemu besedilu, kljub številnim besedam, ki na to namigujejo, razen naslovne fotografije ne prilagam ničesar. Ne zato, ker posnetkov ne bi imela, niti ne zato, ker bi slabo zveneli, temveč zato, ker bi z njihovo objavo nehote utesnila, ukalupila nekaj, kar je bilo v svojem bistvu nedvoumno boljše od lastne reprodukcije. Glasba Juane Aguirre je v svoji srži veččutno doživetje, ki zahteva prisotnost. In čeprav sem sama tokrat grešila, te napake, upam, prihodnjič ne bom ponovila. Kajti zdaj vem – umetnost si, bolj kot karkoli drugega, zasluži, da jo poslušamo tam, kjer nastaja. V živo.

Uredila in lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar