3. 7. 2015 / Glasba

Flow Festival Ljubljana @Tobačna mesto, 26.-28. 6. 2015

Kratek pregled in refleksija glasbenega dogajanja ter izbora:

 

 

Ob pogledu na nastopajoče na festivalu je v oči hitro padla dihotomija med borno izbiro domačih nastopajočih in za slovenske razmere precejšnjim številom impresivnih tujih aktualnih glasbenih aktov, ki so jih v Slovenijo pripeljali kapitalsko očitno precej močni helsinški organizatorji. Prav tem nekaj posrečeno izbranim aktom, ki so se povečini k nam vozili z znamenitega Glastonburyja, se imajo organizatorji zahvaliti za vsaj delno zadovoljstvo obiskovalcev.

 

 

Večina prvih glasbenih nastopov na vseh treh odrih je imela skozi vse tri dni t. i. plačano vajo. To velja na glavnem odru tako za poljske The Stubs kot domače Jardier, New Wave Syrio, Torul in hrvaške Jonathan. Celo prepoznavni, zabavni in energični Edo Maajka, ki ji prvi dan nastopil kot nekakšen neuradni otvoritveni akt festivala, je nastopal pred maloštevilno publiko. Da ne govorim o peščici naključnežev, ki se je čez dan potikala okoli odrov Gallery Bar in Ljubljana Backyard, na katerih so vrteli na DJ-ji in producenti. Slika se je ob večerih do neke mere spremenila. Deloma zato, ker ponoči vse izgleda bolje (na tem mestu je potrebno pohvaliti tudi vse svetlobne inštalacije), deloma pa seveda tudi zato, ker so protagonisti večerov vseeno nabrali kar nekaj ljudi. Vendar je ob tem potrebno povedati, da publika niti na enem nastopu ni presegala polovico prostora namenjenega njim, do prve vrste pa si se z lahkoto prebil. Vsekakor je imelo to tudi pozitivne učinke, saj je končno en festival minil brez mukotrpnega rinjenja v bližino odrov.

 

 

11715391_10204609911664795_64465212_o

José González
Foto: Živa Kočevar

 

Že prvi dan so s svojim nastopom vse navdušili Metronomy, ki so prikazali izredno koncertno formo, ki jo najlažje razložimo s pojmi uigranost, sproščenost in vrhunski ritem. Tekom koncerta so prefinjeno preklapljali med vsemi štirimi platami in izgradili “live” zvok, ki je vso to studijsko raznolikost povezal v celoto. Njihova minimalistična organska elektronika se v živo prelije v večdimenzionalno sonično izkušnjo, ki te objame takoj na začetku in ne izpusti do konca nastopa. Drugi vrhunec festivala so vsekakor zadnji dan uprizorili Caribou. Dan Snaith je svoj “live” kvartet dvignil še na višjo izrazno raven, kot smo jo bili deležni že leta 2010 v Kinu Šiška. Zasedbi je uspelo brez posebnih digitalij pripraviti neverjetno avdiovizualno zlitje, ki so ga izmenjujoče poganjale psihedelične fuzije, organski beati, tisoči plasti ter zvočna stopnjevanja, ki so pretresla še tako umirjenega obiskovalca. Najbolj prepoznavno ime festivala, kultni Pet Shop Boys niso razočarali, a prikazali nastop nekje v območju pričakovanega. Njihov retrofuturizem ob vseh odpuljenih vizualijah ni dosegal intenzivnosti njihovega zadnjega albuma Electric, a vseeno postregal kopico zimzelenih štiklcov a la »It’s a Sin«, »Go West« itd., ki so jih na ravno pravih mestih sekali sodobnejši sadovi s prej omenjene plate. Koncert so zaključili s skladbo “Vocal”, odo rejvu, plesu in življenju.

 

 

11715086_10204609913744847_727643956_o

Killer Mike, Run The Jewels
Foto: Živa Kočevar

 

 

Od preostalih bolj izpostavljenih aktov, ki so nastopili na glavnem odru, je potrebno izpostaviti dvojko oz. koncertno trojko Run The Jewels. Zasedba je močno dvignila temperaturo na sobotni deževni dan in ne preveč številno občinstvo navdušili s svojim mastnim, komunikativnim in igrivim hip hopom. Nasprotno od njih je prvi dan José González publiko s svojim intimističnim akustičnem nastopom sprostil do te mere, da bi lahko kar zadremali. Kot zadnjo z glavnega odra naj omenim kameleonsko Róisín Murphy, ki je zares zaživela šele pri zadnjih petih skladbah. Če so na najmanjšem odru Gallery Bar kraljevali domači producenti in DJ-ji, pa smo imeli na Ljubljana Backyard priložnost slišati kopico najpriljubljenejših svetovnih DJ-jev. Med številnimi matadorji klubskih podzemelj in poletnih zelenic – Derrickom Mayem, Dixonom, Âme, DJ Kozem, Reconditom – bi izpostavil DJ edicijo Bonoba, morda izmed vseh na placu celo najbolj sredinsko naravnanega. Pri njem je najbolj presenetilo ne toliko izbira precej dostopne muzike, temveč njegov dovršen nastop, v katerem je delal natančne prehode, polne smisla za spajanje glasbenega minimalizma z na videz nasprotnim pompoznim basovjem.

 

 

Čeprav so finski organizatorji nenehno poudarjali, da je Flow festival, ki v ospredje postavlja kvalitetno domačo produkcijo in lokalni utrip, smo se ob borni in žanrsko ozki selekciji domačih izvajalcev nad tem kratko malo začudili. Je pa najverjetneje tudi res, da so to Finci prepustili slovenskemu delu ekipe. Vprašanje, ki se tu postavlja, je sledeče: ali so tisti, ki so izbirali lokalne izvajalce, že kdaj slišali za slovenska showcase festivala TRESK in MENT? In če so, ter jih po možnosti celo obiskujejo, se sprašujem, kako to, da ni nastopil skorajda noben zares aktualen slovenski bend? Kje so bili Moveknowledgement, Ludovik Material, Nina Bulatovix, Čao Portorož, Karmakoma, Koala Voice, ŠKM Banda ipd.? Tudi med DJ-ji in producenti v oči bode manko npr. Žiga Murka, Kleemarja, Blaža v live izvedbi s Simonom itd.

 

 

Vse, kar smo imeli od zares relevantnega na glavnem odru, so bili New Wave Syria, ki so igrali na vročem soncu ob pol štirih pred naključno zbrano peščico vrabčkov. Človek ob takšnem domačem line-upu dobi občutek, da v novačenju izvajalcev ni bilo nekega logosa oz. neke premišljene strategije, ki bi v ospredje postavila merila, kot so kakovost, aktualnost, relevantnost in referenčnost za ta naš mali prostor, temveč prijateljski pomežik in stisk roke. Priznam, da bi lažje kot to razumel, če bi organizatorji na festival zaradi ekonomske računice (“fan baza”) povabili kakšno komercialnejšo slovensko zasedbo. To seveda ne pomeni, da se ni med izbranci znašel tudi kakšen relevanten in zanimiv akt, a že krajši prelet selekcije domačih aktov nam pokaže, da je bilo toliko aktualnih imen izpuščenih, da si ne moremo kaj, da ne začnemo tuhtati o medkolegialnem sodelovanju.

 

 

11715420_10204609913784848_664843597_o

Zaključek nastopa dua Pet Shop Boys
Foto: Živa Kočevar

 

 

Za konec bi rad pohvalil še tehnično izvedbo, ki je vse tri dni delovala brezhibno. Zvok je bil odličen, prav tako pa so nas video kamere seznanjale z vsako najmanjšo podrobnostjo pod odrom.

 

(povezava do KOMENTARJA Flow Festivala TU)

                                                  
11705946_10204609911784798_619585253_o