The Wonder

Režija: Sebastián Lelio
Scenarij: Sebastián Lelio, Alice Birch
Fotografija: Ari Wegner
Igralska zasedba: Florence Pugh, Tom Burke, Kíla Lord Cassidy, Niamh Algar, David Wilmot
Datum izida: 16. november 2022 (Netflix)
Ocena: 7

Ob izbiri Netflixove filmske novosti, The Wonder (2022) režiserja Sebastiána Leila, smo takoj presenečeni. V pričakovanju temačnega vzdušja Irske iz leta 1862 se z začetnim kadrom znajdemo v soju studijskih žarometov, na filmski sceni, v sedanjosti. Glas igralke Niamh Algar film otvori z besedami: »Ljudje, ki jih boste srečali, liki, s popolno predanostjo verjamejo v svoje zgodbe. Brez zgodb smo nič. Zato vas vabimo, da v našo zgodbo verjamete.«  Čeprav naj bi začetno »rušenje četrtega zidu« služilo kot vabilo, se ta nekoliko neroden začetek bere kot režiserjeva nezaupnica filmu – kot da nas zgodba sama ne bo dovolj prepričala, da bi se z liki in njihovimi zgodbami lahko poistovetili brez te grobe intervencije iz sedanjosti.

Nato se gledalec končno znajde v preteklosti, ob obrazu Florence Pugh, ki igra Lib, angleško medicinsko sestro, napoteno v oddaljeno irsko vas, kjer naj bi opazovala domnevni čudežni post enajstletne deklice Anne (Kila Lord Cassidy). Lib je skupaj z nuno poklicana pred komite vaških veljakov, o katerih gledalec izve le, da jih združuje fenomen dekličinega dobrega zdravja navkljub postu, ki traja že štiri mesece. Anna trdi, da se preživlja le z mano iz nebes, s čimer navkljub skepticizmu nekaterih v vasi pridobi status potencialne svetnice. Kot medicinska sestra Lib sama ne sme podati diagnoze; z nuno sta omejeni zgolj na to, da opazujeta dogajanje, njuno poročanje pa naj bi služilo kot vodilo do resnice. Prej omenjeni možje bodo torej v rokah držali usodo deklice, prav tako pa bodo pretehtali ravnotežje med resnico in lažjo, dejstvom in zgodbo, znanostjo in vero. Že v začetnih trenutkih filma tako zaznamo prve binarne opozicije, ki se skozi zgodbo izkažejo kot ključne.

Lib se skozi zgodbo vztrajno postavlja na stran znanosti, kljub družbenemu okolju, v katerem prevladuje neomajna in goreča vera. Ta svojevrstna radikalnost obeh polov je v zgodbi lepo uravnotežena in predstavljena empatično, brez obsojanj in prikritih moralnih sporočil, ki bi hujskali eno stran proti drugi. Vsi liki se namreč spopadajo s svojimi duhovi preteklosti skozi zgodbe, fiktivne resnice ali alternativne realnosti, s pomočjo katerih premoščajo svoje bolečine, nikomur pa ni priznan absoluten prav. Tako resnica o Anninem skrivnostnem postu postane sekundarnega pomena (do neke mere je to očitno že od samega začetka), v ospredje pa stopijo odnosi in notranja občutja junakov – prijateljstvo in svojevrstna ljubezen med medicinsko sestro in umirajočo deklico. V tem se skriva dodana vrednost filma: skozi pretresljive igralske nastope predvsem Pugh in Cassidy se nam naslika celostna podoba obupa. Obupa, ki te zaslepi, ki vztraja in zaradi katerega si pripravljen umreti ali znova zaživeti.

The Wonder se trudi prikazati, kako vsak izmed nas išče pomen v svetu in kaj vse je pripravljen storiti, da zadosti svoji težnji po tem, da ga najde. Film je počasen v ritmu, hkrati pa vizualno bogat s širokimi posnetki divje irske narave, v odnosu do katere človek izpade majhen in nepomemben, kar je morda tudi alegorično sporočilo filma samega. Impresivni fotografski viziji pa se zdi diametralno nasprotna glasbena, kjer srhljiva instrumentalna glasba diktira povsem drugačen ritem in, tako kot uvodni metapripovedni odsek filma,  deluje kot še en grob in nepotreben poskus avtorjev, da bi nadzirali gledalce in njihovo čustveno razumevanje dela. V tem smislu glasbena spremljava odvzema filmu; nasilno ga potiska iz  žanra psihološkega trilerja v grozljivko, kar ni skladno ne z zgodbo ne z nastopi glavnih igralk.

Film se nedvomno loteva pomembnih in težkih tem (kot so vrednost življenja, položaj ženske v družbi, radikalizacija in vpliv vere na družbo), ki jih zaradi umeščenosti v tragično obdobje irske zgodovine, v t. i. obdobje po veliki lakoti, prikaže v vsej brutalnosti in brez olepševanja. The Wonder v gledalcu vzbudi željo po kritičnem premisleku današnje družbe, prehojeni poti in razvoju, spremembi na boljše, ki pa v sebi skriva ponovno rastočo polarizacijo v post-resničnostnem svetu, v svetu izmišljenih zgodb, ki si jih, prav tako kot junaki v filmu, pripovedujemo, da ubežimo brezpomenskosti življenja.

Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček