John Wick 4 (John Wick: Chapter 4)
Režija: Chad Stahelski
Scenarij: Shay Hatten, Michael Finch
Fotografija: Dan Laustsen
Igralska zasedba: Keanu Reeves, Donnie Yen, Bill Skarsgard, Ian McShane, Shamier Anderson, Rina Sawayama, Scott Adkins, Laurence Fishburne, Lance Reddick
Datum izida: 22. 3 2023 (Slovenija)
Ocena: 9
Včasih zadostuje že dober padec. Akcijski film z učinkovitimi padci bo odražal vsaj minimalno mero kvalitete – ti seveda v prvi vrsti prikazujejo fizično predanost nastopajočih, obenem pa za gledalca predstavljajo neke vrste prenosljivo bolečino, preko katere lahko skoraj občutimo dogajanje. Epski četrti del v sagi plačanega morilca, John Wick 4, ima takšnih in drugačnih padcev na pretek, kot akcijska mojstrovina pa se postavlja ob bok največjim velikanom žanra.
Režiser filmov v franšizi John Wick, Chad Stahelski, je kariero v Hollywoodu začel kot kaskaderski dvojnik, kjer se je v svojem delu hitro srečal z najbolj priznanimi mojstri akcijske koreografije iz Hong Konga. Ko se je dve desetletji kasneje usedel na režiserki stolček, je bilo jasno, da od svojih mentorjev ni prevzel le grobega načrtovanja udarcev in brc, temveč tudi bistveno filmsko tehniko, potrebno za oživitev dinamičnih prizorov. Stahelski v smislu podob išče točno tisto, kar sta nekoč iskala Buster Keaton in John Woo: izrazito uprizarjanje gibanja znotraj prostora in prikaz vsega fizično udarnega, kar ima film sposobnost prikazati. Čisto vsaka individualna poteza v filmu, od zasukov z mečem do izstreljenih krogel, ima svojo razvidno (in običajno zelo bolečo) posledico.
Tudi v idejnem in poetičnem smislu se John Wick 4 najbolj naslanja ravno na Woojevo neprekosljivo klasiko The Killer (1989), ki jo definirajo navdihljivi trenutki bratstva in časti. Okvirna zgodba filma je lahko povzeta v enem stavku: markiz Vincent de Gramont (Bill Skarsgard kot popolna karikatura zlobnega francoskega aristokrata) dobi od vodstva združenja plačancev nalogo, da se znebi Wicka, medtem ko izmučeni slednji (Keanu Reeves ga na tej točki upodablja skoraj izključno z enobesednimi frazami) nadaljuje beg do svobode. Film je dopolnjen s čudovitimi stranskimi liki, kot sta Caine (Donnie Yen) in Koji (Hiroyuki Sanada), ostarela spokojna plačanca s strogimi vrednotami in razumevanjem usode. Filozofska načela filmov Wick so vedno smiselno vpeljana v zgodbo: pogosto vidimo nasilne dvoboje na javnih mestih, polnih popolnoma nezavednih mimoidočih – filmi s tem sugestirajo, da so plačanci ujeti v vzporednem vesolju, ki mu vladajo pretepi, kodeksi in smrt. A kljub temu, da so v takem okolju največkrat podvrženi medsebojni brutalnosti, lahko v njem najdejo kančke ponosa, spoštovanja in prijateljstva.
Poleg tega je svet morilcev tako divjaški, da mora biti okrepljen z vrsto specifičnih in bizarnih pravil, ki so z absolutno resnostjo gledalcem razložena znotraj mogočnih dvoran in preko stoičnih nastopov igralcev. Ker je svet zastavljen tako ekstremno, si lahko ustvarjalci v snovanju vizualne podobe privoščijo vedno bolj domišljijsko obarvano predstavitev, polno svetlikajočih se in obarvanih prostorov – eden od ključnih prizorov v najnovejšem filmu je tako krasno osvetljen s sončnim vzhodom, da spominja skoraj na nebeški kraj. Stahelski je v svojem maščevalskem prvencu John Wick (2014) le občasno nakazoval na zdaj značilni neonski videz, a skozi nadaljevanja v sagi in v sodelovanju z direktorjem fotografije Danom Laustsenom se je razvil v resničnega estetskega virtuoza, ki kombinira udarne svetlobne tehnike, razkošne barve, koreografsko logiko muzikalov (v kadru igralce vidimo v celoti, ko se gibljejo v ritmu s kamero) in nepojemljive količine scenografije za upodabljanje mitološkega sveta.
John in druščina se srečujejo v svetovnih lokacijah od Osake do Pariza z vmesno postojanko v berlinski diskoteki, kjer si film vzame čas za eleganten ples v bleščečih slapovih in se radostno poigrava s še enim od svojih bondovskih zlikovcev, ki ga upodobi britanski steber nizkoproračunske akcije Scott Adkins. Yen, Sanada in Adkins skupaj sestavljajo nekakšno tombolo legendarnih filmskih borcev, z izbiro katerih v zasedbi Stahelski dodatno piha na dušo dolgoletnim ljubiteljem žanra. Vsi trije so sicer sodelovali v številnih večjih ameriških produkcijah Marvela in Vojne zvezd, kjer pa njihove nenavdihnjene vloge hitro zbledijo v primerjavi z pretehtanimi prizori, vrednimi njihovih talentov, ki jim jih ponudi Wick.
Zaključno dejanje filma stopnjuje intenzivnost z zaporedjem osupljivih nočnih strelskih obračunov, med katere spada tudi dolg kader, posnet z žerjavom, ki je preprosto nepozaben. John Wick 4 je tako kot njegova vrhunska predhodnika akcijsko-fantazijski unikat, ki obstaja v svojem sanjskem vesolju in združuje stilske pristope kot redkokatero drugo delo.
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček
