36. LIFFe: Zgodba o ostarelem pesniku (Pozna slava)

Naslov: Pozna slava (Late Fame)
Režija: Kent Jones
Scenarij: Samy Burch
Fotografija: Wyatt Garfield
Montaža: Mike Selemon
Igralska zasedba: Willem Dafoe, Greta Lee, Edmund Donovan idr.
Datum izida: 30. avgust 2025 (Italija, festival Benetke), 13. november 2025 (Slovenija, festival LIFFe)
Ocena: 4/5

Pisalo se je leto 1999, ko je Stanley Kubrick postregel s svojim zadnjim filmom Široko zaprte oči (Eyes Wide Shut). Ta ekranizacija Sanjske novele (Traumnovelle) avstrijskega zdravnika in pisatelja Arthurja Schnitzlerja je pripoved prestavila z Dunaja v New York in modernizirala dogajanje, sicer pa ostala zelo zvesta izvirniku. Letos je Kent Jones storil pravzaprav isto, in sicer z adaptacijo Schnitzlerjeve Pozne slave (Später Ruhm).

Willem Dafoe igra Eda Saxbergerja, ostarelega poštnega uslužbenca, ki je že pozabil, da je bil nekoč davno kot pesnik pripadnik newyorške umetniške srenje 70. let^[1]. Na to ga spomni mladi zanesenjak Meyers (Edmund Donovan), ki ga preseneti z informacijo, da je njegov krog navdušen nad odkritjem Saxbergerjeve edine izdane pesniške zbirke. Meyersu Saxbergerja uspe zvabiti v svoje okolje in sledi pesnikovo oživljanje mladostne energije, ki ga je nekoč prevevala. Ponovno kreše intelektualne in kreativne ideje, ob vznemirljivi igralki Glorii (Greta Lee) pa se obudijo tudi zamrla romantična čustva. Vse do trenutka, ko splet okoliščin, spoznanj in napačnih besed pesnika vrne v resnično življenje.

Scenarij Samy Burch^[2] v veliki meri sledi Schnitzlerjevi predlogi. Prizori, osrednji poudarki, razvoj likov in celo nekateri dialogi so identični kot v knjigi, filmu pa uspe okrepiti ilustracijo značajev protagonistov in odnosov med njimi. Tako je Meyers s svojimi statusnimi simboli, izpostavljenimi poznanstvi in arogantnim pristopom le še bolj poudarjen pripadnik višjega sloja, kot je to v knjigi Meier. Prav tako film omogoči veliko več prostora dinamiki razvoja odnosa med Edom in Glorio, kot to stori Schnitzler za razmerje med Eduardom in Ludwigo. Edini ženski lik je v filmu kompleksnejši, prelom med njima pa bolj izrazit. Hkrati film seveda ne premore obsežne introspektivnosti izvirne proze, kjer se Saxberger veliko več ukvarja s svojo ustvarjalnostjo, starostjo, odnosi, filozofskimi vprašanji ter iskanjem navdiha in pravih besed. Za razliko od knjižne predloge je precej posrečen zaključek filma, v katerem se ena od iluzij razblini zgolj na podlagi uporabe specifične fraze, ki se ji eden izmed članov umetniške skupine zaradi lastne egocentričnosti preprosto ne more odpovedati.

Režiser Kent Jones se k sreči izogne skušnjavi, da bi v film vnesel prizore mladega Saxbergerja, in se v tem kontekstu omeji na posamezne fotografije iz njegove ustvarjalne mladosti. Pozna slava se zares osredotoča na svojega ostarelega protagonista in njegovo življenje med skromnim stanovanjem, monotonim delom, dosedanjo družbo delavcev v lokalni pivnici in novo družbo kvazi intelektualne elite v kavarni. New York onstran tega ni predstavljen drugače, kot smo ga vajeni iz drugih filmov; poudarjena je gentrifikacija nekaterih četrti, navdih pa se med pogosto brezosebnimi ulicami najlažje najde v parkih. Dafoe in Lee izvrstno odigrata krhko ekscentričnost svojih likov, kajti za fasado se skrivajo notranji boji. Medtem ko Gloria prikriva privatne in poklicne travme, Eda leporečenje Meyersa in druščine iz skromnega zaposlenega spremeni v naivneža, ki ga vse bolj vodi lastni ego, in zato prepozno spozna, da je vse skupaj kot Potemkinova vas.

Pozna slava je po več dokumentarnih filmih drugi igrani celovečerec Kenta Jonesa[3]. Čeprav se v obeh posveča predvsem odnosom, je v aktualnem delu jasno prikazana tudi dihotomija med ambicijami in realnostjo, romantičnim dojemanjem umetnosti in umetnostjo kot industrijo, nenazadnje tudi med velemestno buržoazijo in proletariatom. Vprašanja, kaj je umetnost, kdo je lahko umetnik in kakšen naj bo njihov status v družbi, so stara toliko kot umetnost sama in vsak bo nanje odgovoril v skladu s svojo biografijo. Največji portugalski pesnik Fernando Pessoa je ustvaril ogromen opus, a življenje preživel neopazno kot trgovinski korespondent. Ameriški kantavtor Sixto Rodriguez se je preživljal kot socialni in gradbeni delavec, preden je desetletja po izdaji svojih albumov žel slavo kot glasbenik. Skratka, primerov kot je Ed Saxberger, ki na začetku umetniške kariere ni doživel prepotrebne resonance med publiko in odločevalci, zaradi česar se je za preživetje zatekel k drugim oblikam dela, je ogromno (tudi) v realnem življenju.

Nikoli ni prepozno poskusiti ponovno ali sploh prvič udejanjiti svojih idej. Kakor tudi ni nikoli prepozno prenehati sanjati in spoznati, da je sreča bližje, kot smo si predstavljali. Saxberger je pravzaprav človek, ki je (ponovno) spoznal razliko med zaljubljenostjo in ljubeznijo. Meyers, Gloria in drugi so v njem razplamteli evforijo, a ta brez prave, zdrave podlage ali nenehnega ognja ne more preiti v ljubezen. Potemtakem so boljši mir in majhne radosti kot hlepenje za abstraktnimi ideali. Zato Saxberger ni nesrečen lik – in Pozna slava ne tragedija.

^[1] Gl. Allen Ginsberg, Andy Warhol, Richard Serra idr.

^[2] Scenaristke filma May December (2023), za katerega je bila nominirana za oskarja.

[3] Jones je kariero začel kot filmski kritik (Cahiers du Cinéma, Cinema Scope, Film Comment idr.), asistent Martina Scorseseja in sodelavec ter kasneje vodja filmskih festivalov (mdr. Viennale, Film Society of Lincoln Center, New York Film Festival), preden se je kot režiser najprej lotil dokumentiranja filmske zgodovine s filmi o Hitchcocku in Truffautu, Valu Lewtonu in Elii Kazanu. Njegov igrani celovečerni prvenec je bil Diane (2018). Kot kritik, ki je postal režiser, tudi dandanes ni osamljen primer, gl. na primer Gabe Klinger, Mark Cousins idr.

Uredila: Iva Katušin
Lektorirala: Tinkara Jukič