36. LIFFe: Res ni druge izbire?

Naslov: Ni druge izbire (Eojjeolsuga eobsda, Južna Koreja, Francija, 2025) 
Režija: Park Chan-wook
Scenarij: Park Chan-wook, Don McKellar, Lee Kyoung-mi, Lee Ja-hye
Fotografija: Kim Woo-hyung
Montaža: Kim Sang-bum
Igralska zasedba: Lee Byung-hun, Son Ye-jin, Park Hee-soon, Lee Sung-min, Yeom Hye-ran, Cha Seung-won
Datum izida: 29. avgust 2025 (Benetke), 12. November 2025 (LIFFe, Slovenija)
Ocena: 5/5

Ni druge izbire je najnovejši hit velikana korejskega filma Parka Chan-wooka, ki smo ga na LIFFu nazadnje spremljali s festivalsko uspešnico Dvojna prevara (Heeojil gyeolsim, 2022). Hitchcockovsko romanco nadaljuje s satirično črno komedijo, prirejeno po trilerskem romanu Davida Westlaka, ki ga je pred njim priredil že Costa-Gavras v Sekiri (Le couperet, 2005). Osnovna premisa je v vseh treh delih enaka – nenadno odpuščeni oče tipične nuklearne družine želi ohraniti svoj udobni življenjski slog, ki ga ogroža brezposelnost, tako, da nasilno izloči konkurenco za želeno delovno mesto.

Tokratni junak je Man-su (Lee Byung-hun), veteran papirniške industrije, ki ga spoznamo, tik preden je zaradi varčevalnih ukrepov novih ameriških lastnikov odpuščen iz tovarne, v kateri je delal petindvajset let. Potem ko nerodno zafrkne udarni govor, ki naj bi njemu in tovarišem pomagal ohraniti službo, so ogroženi vsi luksuzi in privilegiji življenja v višjem srednjem razredu, ki jih je Man-su z leti garanja zagotovil svoji družini. Šaljivi komentar njegove žene, naj »strela zadene« nadutega nadzornika proizvodnje v konkurenčnem podjetju, Man-suja privede do razmišljanja zunaj ustaljenih okvirov – ker bo za novo delovno mesto močna konkurenca, bo moral postati kar serijski morilec. V nadaljevanju filma spremljamo absurdne namere našega protagonista, ki ima pred sabo zahteven izziv – umoriti tri tekmece, ne da bi ga pri tem zasačila policija ali njegova vse bolj sumničava žena.

Kot je za režiserja značilno, smo deležni dolgih prizorov s komičnimi zapleti, saj Man-suju noben umor ne gre čisto po načrtu, še bolj komični pa so načini, kako se mu vedno uspe izmazati (najpogosteje zaradi nesporazumov in nepovezanih spletk drugih likov). Razvlečeni prizori nikoli ne okrnijo užitka ob gledanju filma, saj imajo posamezni liki zelo izrazite osebnosti, ki jih še dodatno podkrepi odlična igra, in jih lahko gledamo v nedogled. Tako kot v Dvojni prevari režiser prehode med kadri izkoristi za kinematografsko eksperimentiranje. Mojstrsko izkorišča odsevne površine, kot so ogledala in ekrani, brezhibni preskoki v virtualni svet družabnih omrežij in oglasov pa prispevajo k hektičnemu vzdušju zgodbe. Ambiciozna montaža Chan-wookovega dolgoletnega sodelavca Kima Sang-buma, ki je bila v režiserjevem zadnjem filmu z agresivnimi prehodi med kadri že rahlo preobremenjujoča, je tukaj izpopolnjena. Ravno tako kot v Dvojni prevari režiser na kreativne načine brezhibno vključi sodobne oblike komuniciranja, kot so pošiljanje SMS-ov in videoklici. Namesto da bi bežal pred manj cinematičnimi značilnostmi modernega življenja, Chan-wook sprejme izziv in te elemente postavi v ospredje.

Poleg rabe inovativnih filmskih veščin režiser zgodbo okrepi z močno družbeno kritiko. Ta se izraža že v samem naslovu, ki se skozi film ponavlja kot mantra v različnih kontekstih. Izraz »ni druge izbire« uporabljajo tako novi ameriški lastniki kot pojasnilo za svoje ukrepe kot tudi Man-su sam, kadar okleva pri svojih dejanjih. V kontekstu varčevalnih ukrepov nas te besede hitro spomnijo na neoliberalni moto »There is no alternative / Ni alternative«, s katerim so politiki, kot je Margaret Thatcher, upravičevali krčenje socialne države in deregulacijo trgov. Skupaj s surovim prikazom korejske kulture dela, polne konformizma in krvoločnega potegovanja za položaje, nam režiser jasno sporoča, da si je za tarčo svoje kritike izbral prevladujoči kapitalistični sistem. V filmu je prav tako jasno predstavljen prvotni razlog, zaradi katerega so Man-su in njegovi kolegi izgubili službo – vse večja avtomatizacija proizvodnje. Če želijo podjetja ohranjati dobičkonosnost, nimajo druge izbire, kot da sledijo času in odpravijo presežno delovno silo.

Man-su je petindvajset let igral po pravilih. Kot se pogosto rad pohvali, mu je uspelo diplomirati, čeprav je bil hkrati že zaposlen. Počasi se je povzpel po lestvici v svoji tovarni, medtem pa se zaročil s prelepo ženo in vzgojil dva čudovita otroka. Nazaj si je izboril hišo, iz katere se je moral kot otrok izseliti zaradi očetove smrti in osiromašenega položaja matere. Kljub vsem izzivom mu je uspelo doseči stanje, ki ga v uvodnem prizoru povzame z izjavo, »da mu nič ne manjka«. A nečloveški razvoj kapitalizma ne diskriminira in se na koncu obrne tudi proti svojim najzvestejšim pribočnikom. Film nas znova in znova sooča z vprašanjem: Ali Man-su res nima izbire? Edini povsem resni prizori v filmu so tisti, v katerih se morilec na različne načine poistoveti s svojimi tarčami – bodisi s težavami v zakonu, izzivi očetovstva ali z alkoholizmom, s katerim je imel Man-su v preteklosti težave. Hitro spozna, da se od svojih žrtev pravzaprav ne razlikuje tako zelo, hkrati pa je vzrok za njihovo bedo enak.

Na prvi pogled neresna satira, ki je med občinstvom na LIFFu vzbudila redne izbruhe smeha, ima še kako resno in temačno sporočilo. Ti dve skrajnosti si v filmu nikoli ne nasprotujeta, temveč kot v najboljših črnih komedijah nastopata v harmoniji. Chan-wook je med produkcijo film opisal kot življenjski projekt, za katerega upa, da bo njegova mojstrovina. Tako v tehničnem kot vsebinskem smislu režiser z Ni druge izbire doseže svoj vrhunec in v njem kombinira najboljše elemente, ki zaznamujejo njegovo bogato filmografijo. 

Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar