36. LIFFe: Ida, ki je razcepila občinstvo

Naslov: Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo
Režija: Ester Ivakič
Scenarij: Nika Jurman, Ester Ivakič
Fotografija: Rok Kajzer Nagode
Montaža: Andrej Nagode
Zasedba: Lana Marić, Liza Marušič, Milena Stropnik, Matej Puc
Datum izida: 15. november 2025 (Slovenija)
Ocena: 3/5

Ko sem izvedela, da nastaja Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, me je film nemudoma pritegnil. Ne samo zaradi dolgega in hudomušnega naslova, kakršne obožujem, temveč zaradi premise: desetletna Ida iz prekmurske vasi verjame, da lahko s petjem prepreči smrt svoje bolne babice.

Film izstopa predvsem na vizualni ravni. Svetloba, kompozicija in ritem ustvarjajo občutek sanjavosti, ki je v otroški pripovedi več kot dobrodošel. Kamera deluje potrpežljivo in opazovalno, daje prostor tišini in majhnim, intimnim gestam. Posnetki okolice, notranjosti hiš in dvorišč so domišljeno oblikovani in ključno prispevajo k splošni melanholični atmosferi. Še posebej prikupne so denimo scene otroških predstav, predvsem zaradi jugonostalgične scenografije šolskega odra in značilno nerodnega recitiranja otrok, ki deluje zelo avtentično. Ida, ki jo igra Lana Marić, je eden najbolj vizualno izrazitih elementov filma. Z velikimi očmi in prikupnim razmršenim pažem deluje, kot da bi lahko prišla iz animiranega filma. Njena prezenca nosi mešanico ranljivosti in samosvojosti, ki takoj pritegne pozornost.

A Ida je oblikovana izrazito pasivno. Večino časa le otožno gleda v tla, njeni odzivi so minimalni, premiki redki in replike tihe ter monotone. Čeprav je jasno, da je ključna opazovalka, saj film svojo perspektivo ves čas gradi skozi njen pogled, sem si vseeno želela nekaj več notranjega gibanja. Več odločitev, več tveganj, več akcije. Ker tega pogosto ni, postane gledalčeva čustvena navezanost nekoliko otežena. Seveda ni nujno, da bi Ida morala narediti kaj drastičnega, da bi prišlo do katarze, a vseeno dobimo občutek, da je poetična atmosfera zgovornejša od same zgodbe. Film stavi na izrazito subtilnost in ravno v tem je ponekod zelo uspešen. To se izraža predvsem v načinu, kako razkriva čustvena stanja likov brez eksplicitnih razlag – skozi drobne geste, tišino in atmosfero, ki izhaja iz okolice. Dober primer te prakse je na primer prijateljstvo med Ido in Terezko. Vidimo, kako in zakaj se punci zbližata ter kako Ida občuduje Terezkino odločnost, ki je sama morda nima.

A pasivnost, ki je lahko zasnovana kot del poetike filma, se v nekaterih prizorih prevesi v nedorečenost, ki ne gradi napetosti, temveč praznino. Nikoli recimo ne izvemo, kaj se zgodi z likom Propalice, lokalnim posebnežem, ki se spoprijatelji z Ido. Ne vemo, kakšen pečat pusti na Idi ali v zgodbi nasploh. Hkrati pa je mogoče njegovo prisotnost dojemati tudi bolj simbolno, da je nemara mrtev. V tem primeru odsotnost razrešitve deluje kot zelo namerna, skoraj fantomska plast filma. A sama tega občutka nisem dobila. Ne gre za to, da bi mi moral film vse razložiti, a govorim o že prej načeti težavi. Pogosto deluje, kot da film predvideva, da bo že sama atmosferičnost vzbudila čustveni odziv. Ida je kot lik dovolj simpatična in mehka, da bi lahko vodila film čez čustvene pokrajine, ki bi ganile tudi najbolj cinične gledalce, a zdi se, da režija tega potenciala ne izkoristi v celoti. Podobno velja za druge like. Starši, učitelji in vrstniki ostanejo nekje na obrobju, brez izrazitejšega emocionalnega loka.

Najopaznejši problem filma pa se nanaša na rabo prostora. Prekmurje je izjemno specifična pokrajina – jezikovno, kulturno, vizualno. Zato je njegova vključitev praviloma dramaturško motivirana. Zgodba naj bi se dogajala v okolišu Beltinec, a se ta prostor nikoli zares ne vzpostavi kot organski del zgodbe, predvsem zaradi nerodne rabe narečij. Ker sama izhajam iz teh koncev – sicer iz Prlekije – lahko rečem, da se film na tem mestu spotakne že pri osnovah avtentičnosti. To se mi zdi nujno izpostaviti, saj v malem morju izjemno pozitivnih kritik teh očitkov ni zaznati. Film namreč nerazložljivo meša govorne zvrsti: protagonistka govori z lendavskim naglasom, ki je specifičen in v resnici prej izjema kot pravilo; njen oče zveni izrazito štajersko; razredničarka in ravnatelj govorita skoraj izključno knjižno oziroma ljubljansko slovenščino; Idina najboljša prijateljica Terezka pa govori prleško. Med ogledom sem se iskreno spraševala, ali sem zgrešila kakšen pomemben prizor, ki bi razložil to kakofonijo. A bojim se, da ga nisem. To je namreč zmedlo tako ljudi iz severovzhodne Slovenije, ki smo to zaznali takoj, kot tiste zunaj nje. Takšna jezikovna heterogenost bi bila povsem sprejemljiva, če bi imela funkcijo – če bi film želel izpostaviti mešanje kultur, migracije ali okolje, v katerem se prepletajo identitete. Toda v zgodbi, ki naj bi bila trdno zasidrana v prekmurski vasici, to nikoli ni tematizirano. Poleg Idine babice so edini liki, ki dejansko govorijo avtentično prekmursko, naturščiki v gostilni in starejše ženice, ki pripravljajo hrano. Kot da prekmurščina obstaja zgolj kot atmosfera za robne prizore, medtem ko glavni liki večinoma govorijo, kakor je za igralce pač najlažje. Vsi ti detajli niso zgolj nepomembni anahronizmi, temveč razpoke v svetu, ki ga film želi graditi, zaradi česar mu žal pripisujem nekoliko slabšo oceno.

Podoben problem se pokaže pri rabi pozvačina, pisanega vabitelja na svatbo, kar je ena najbolj prepoznavnih prekmurskih tradicij. V filmu nastopa bolj ali manj kot vizualna zanimivost brez pravega pomena. Takšna uporaba elementov lokalne dediščine deluje bolj kot dekoracija in ne kot naravno tkivo pripovedi. To je resnično škoda, saj si film sicer pogosto vzame čas za počasno in čutno opazovanje okolice. Marsikoga, ki Prekmurja in širšega obmejnega okolja ne pozna, je celotna jezikovna in kulturna dinamika v filmu verjetno pustila povsem ravnodušnega. A mene – in številne druge, ki regijo razumemo nekoliko bolj »od znotraj« – je prav zato toliko bolj zmotila. V filmu se namreč ponavlja že tipičen vzorec slovenskega filma. Prekmurje se rabi kot slikovita, rahlo eksotična kulisa, kot prostor, ki je dovolj oddaljen, da ga je mogoče poljubno preoblikovati, ne da bi se s tem kdo resneje ukvarjal. Ta pristop smo že videli, denimo v Traktor, ljubezen in rock’n’roll, le da so se tam ustvarjalci vsaj trudili približati prekmurskemu govoru. Zato se mi zdi povsem logično, da imamo zaradi omenjenih praks do reprezentacije Prekmurja v medijih določena pričakovanja, ki so sicer že sama po sebi nizka.

Hkrati pa gre za avtoričin prvenec – in to samo po sebi nikakor ni slabost – zatorej je ne bi rada prestrogo obsojala zgolj na podlagi tega. Nizka pričakovanja v tem kontekstu ne pomenijo opravičila, temveč razumevanje, da gre za film, ki izpostavlja predvsem avtoričin slog in perspektivo. Film je vsekakor vizualno čudovit in občutljiv, zato razumem njegov uspeh. Hkrati pa moram film presojati po tem, kar je, in ne po tem, kar bi lahko postal (verjetno z namenjanjem nekaj več pozornosti prostoru, govoru in notranji dinamiki likov). Zato je prav, da se slišijo tudi glasovi gledalcev iz okolja, ki ga film upodablja. Ne zato, da bi rušili njegov umetniški namen, temveč zato, da se v prihodnje izognemo podobnim nedoslednostim.

Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar