36. LIFFe: 4. sklop kratkic (Belo se pere na devetdeset, Kruti policaj)

Lina Horvat
Črtomir Kovač

Belo se pere na devetdeset (rež. Marko Naberšnik; Slovenija, 2025)
Piše: Lina Horvat
Ocena: o

Avtobiografska zgodba, posneta po istoimenski knjižni uspešnici Bronje Žakelj, spremlja Bronjo skozi različna obdobja življenja. V njenem otroštvu vidimo nabor nostalgije – od Benka in keksov Albert do sarajevskih olimpijskih iger, ki služijo kot nekakšen portal v preteklost. Te podobe so sicer tako skrbno estetizirane, da so že skoraj klišejske. Kot bi film želel obkljukati vse možne jugonostalgične sprožilce. Ko Bronja zaradi raka izgubi mamo in se nato pri dvajsetih z isto boleznijo sooči tudi sama, se film pomakne od retro-spominskega tona k resnejši melodrami. Kljub emocionalni ambiciji pa film v prvi vrsti ostaja predvsem velik komercialni projekt. Sponzorjev je namreč toliko, da so skoraj del scenografije. Recimo: v enem od prizorov v bolnišnici nas na nočni omarici – skoraj komično – pričaka lično postavljen svetleč paket smokijev. Ali wes-andersonovsko kadrirani flashbacki, v katerih Bronjina družina na plaži jé argeto pod Petrolovim senčnikom. Gre za film, ki se svoje komercialnosti ne sramuje, temveč jo kar se da izkoristi. Če film jemljemo kot to, kar je – široko dostopen produkt, zasnovan za najširši krog gledalcev – potem ga je mogoče celo ceniti. V tej vlogi mu namreč uspeva odlično. Prepoznavna estetika jugoslovanskih osemdesetih v kombinaciji z že prej znano in v medijih prisotno avtoričino zgodbo deluje predvsem zato, ker ne zahteva posebnega predznanja, napora ali interpretacije. To je tudi razlog, da je film postal najbolje prodajan v zgodovini LIFFa: ne zaradi izvirnosti ali drznosti, temveč zato, ker je zadel točno tisti prostor udobja, v katerem se gledalci radi znajdemo, kadar želimo preživeti večer v kinu brez moraliziranja.

Sama vsebina filma ne prinaša nič novega ali presenetljivega – gre za razmeroma linearno, precej predvidljivo pripoved, ki se drži ustaljenih vzorcev filmskih biografij in melodram. Film traja slabi dve uri in pol, saj se kot adaptacija knjige drži obsežnega gradiva. A kljub temu presenetljivo hitro mine, predvsem zaradi hitrega menjavanja prizorov, kar ohranja pripoved tekočo. Mene osebno pa ni prepričal zaključek: rojstvo Bronjinega otroka in replika, da ni treba, da so obiski bolnišnice samo slabi, delujeta preveč osladno in skoraj reklamno optimistična. Po vsem, kar smo videli – teži bolezni in izgube – se takšen zaključek zdi kot nepristno olepševanje. Kot da se film želi za vsako ceno zaključiti pozitivno, namesto da bi si dovolil bolj iskren ali dvoumen konec.

Gre za projekt, ki nikakor ni umetniški presežek, a ga je hkrati težko enoznačno zavrniti, saj mu je uspelo narediti nekaj, kar domačim filmom pogosto ne uspe: ljudi je množično spravil v kino. V rekordnem času je namreč razprodal (skoraj) vse razpisane projekcije. In že to je nekaj. Živel slovenski film!

Kruti policaj (Lat sau san taam, rež. John Woo; Hongkong, 1992)
Piše: Črtomir Kovač
Ocena: +

Dober akcijski film je kot dobra sladica, treba se mu je prepustiti in brez razmisleka uživati v njem. S tem nočem reči, da so akcijski filmi brez substance, nasprotno, menim, da so lahko še kako polni pomena, vendar pa mora dobra akcija govoriti zase. Zgodba je sekundarnega pomena – najsi bo še tako dobra, bo filmu spodletelo, če so akcijski prizori slabi, bodisi zaradi same koreografije, pomanjkljivih efektov ali pa ker niso dovolj dobro vključeni v narativ. Za Krutega policaja lahko z gotovostjo rečem, da tega problema nima.

John Woo ne izgublja časa. Takoj po sanjavi uvodni špici, ki jo spremlja otožen jazz, se hitro znajdemo sredi strelskega obračuna v čajnici. Nemudoma nam je jasno, kakšne vrste film gledamo – akcija namreč ni niti prizemljena, kot v Vročici Michaela Manna, ki je izšla nekaj let pozneje, niti stilizirana in estetizirana, kar je v Hollywoodu postalo popularno po izidu Johna Wicka Chada Stahelskega. Woojevo streljanje gre čez vse meje realizma in dobrega okusa; junaki in zlikovci skočijo v zrak, naredijo preval ali pa se vržejo skozi najbližje okno vsakič, ko pritisnejo na petelina. Metkov nikoli ne zmanjka, razen ko je to nujno za zgodbo, glavni junak, detektiv Tequila (Chow Yun-Fat) – ja, res mu je tako ime – pa se lahko po vrvi spusti med stotimi gangsterji, ki nanj streljajo z brzostrelkami, a jo še vseeno odnese brez hujših poškodb. Kljub vsemu temu pa Kruti policaj nikoli ne mežika gledalcem, češ, poglejte, kako je to absurdno – ne, jemlje se nadvse resno in prav zato so akcijski prizori v njem tako izvrstni.

Poleg streljanja, pretepov in eksplozij nam Woojeva mojstrovina razkrije tudi raznoliko zasedbo likov. Neposlušni detektiv Tequila in pokvarjeni gangsterski zlikovec Johnny Wong (Anthony Chau-Sang Wong) sta sicer precej klišejska in nikoli ne presežeta meja svojih arhetipov. Izstopata pa Mad Dog (Phillip Chung-Fung Kwok), Johnnyjev glavni nasilnež, in Alan (Tony Leung Chiu-wai), policaj pod krinko. Druži ju načelnost in preizpraševanje metod, h katerim se zatekata, kar filmu doda nepričakovano mero moralne nedoločenosti, ki pa ne preide v kakršenkoli globlji razmislek o dobrem in zlu, kar je v kontekstu tega filma, ki se osredotoča predvsem na akcijski spektakel, povsem v redu. Dovolj je, da delujeta kot zrcali – eden glavnemu zlikovcu in drugi glavnemu junaku.

Kruti policaj je sicer res le preprosta zgodba o dobrih policajih in zlobnih kriminalcih, ki pa jo akcijska koreografija povzdigne v res edinstveno izkušnjo. Ne izgublja časa z nepričakovanimi preobrati v zgodbi ali globoko karakterizacijo likov in se od začetka do konca drži svoje naloge – akcija, akcija in še več akcije. A ta ni sama sebi namen, saj čisto vsak akcijski prizor služi toku zgodbe in nadaljnji karakterizaciji likov. Če so torej akcijski filmi sladice, je ta še kako sladek.

Kruti policaj je sicer res le preprosta zgodba o dobrih policajih in zlobnih kriminalcih, ki pa jo akcijska koreografija povzdigne v res edinstveno izkušnjo. Ne izgublja časa z nepričakovanimi preobrati v zgodbi ali globoko karakterizacijo likov in se od začetka do konca drži svoje naloge – akcija, akcija in še več akcije. A ta ni sama sebi namen, čisto vsak akcijski prizor namreč služi toku zgodbe in nadaljnji karakterizaciji likov. Torej, če so akcijski filmi sladice, je ta še kako sladek.