36. LIFFe: 3. sklop kratkic (Sentimentalna vrednost, Hudič kadi)

Zala Klinar
Črtomir Kovač

Sentimentalna vrednost (Affeksjonsverdi, rež. Joachim Trier; Norveška, Švedska, Danska, Nemčija, Francija, Velika Britanija, 2025)
Piše: Zala Klinar
Ocena: +

Sentimentalna vrednost je prekrasno in čustveno bogato delo zdaj že močno priljubljenega norveškega režiserja Joachima Trierja, ki me je znova čustveno razorožil. Če sem po ogledu napovednika pričakovala predvsem film o odnosu med hčerjo in odsotnim očetom, se je v ospredje presenetljivo in bolj izvirno pomaknilo raziskovanje odnosa dveh sester, ki ju soočanje z odtujenim očetom v odraslem življenju prisili v ponovni razmislek o sebi in svoji travmatični družinski dediščini.

Na začetku spoznamo skupno družinsko hišo in prek nje Noro (Renate Reinsve), uspešno gledališko igralko, ki jo podpiramo na poti kljubovanja svojemu očetu, medtem ko film postopoma razkriva njeno krhko notranjost. Sledi predstavitev odtujenega očeta, slavnega filmskega ustvarjalca Gustava Borga (Stellan Skarsgård), ki se po letih odsotnosti zaradi novega projekta znova poskuša vključiti v družinsko dinamiko. Med njima je mlajša sestra Agnes (Inga Ibsdotter Lilleaas), neprisiljeno drugačna od obeh. V filmu deluje kot tihi stabilizator odnosov, ne da bi bila kdaj potisnjena na rob. Ob tem se postopoma razvije še vzporedna zgodba o očetovem filmu, v katerem vlogo, ki jo je prvotno namenil hčeri Nori, prevzame ameriška zvezdnica Rachel Kemp (Elle Fanning). Ta pripovedna linija, ki nenehno kroži okoli glavnega jedra, odmeva v življenjih likov in jih vodi do trenutkov, ko morajo ponovno premisliti, kdo so, kako so odraščali in katere rane še vedno ostajajo odprte.

Filmska pripoved je na začetku zgrajena iz nenaslovljenih poglavij, pozneje pa se razlije v razgibano strukturo ostro rezanih prizorov, zaradi katerih se zdi, da se avtor tu in tam samoironično pošali na račun lastne resnobnosti. Občasni preskoki v generacijsko različna življenjska obdobja članov družine dodatno osvetlijo družinsko hišo kot prostor, ki je skozi čas tiho vplival na življenja vseh, ki so ga naseljevali. Nekajkrat se kot vezni člen oglasi tudi zunanji pripovedovalec, ki filmu mestoma doda občutek nostalgične pripovedi otroškega romana. A kljub temu je name najmočneje vplival vizualni vidik filma: čudovita naravna svetloba, nežni kremno-beli barvni toni, interierji z izrazitim občutkom domačnosti in s tem bolj kot ne (skandinavska) estetika udobja.

Vsebinski razpon filma je sicer skoraj preobsežen, a je hkrati ključen, saj prav obseg motivov in pripovednih smeri uspešno omogoča, da so liki polni, večplastni in daleč od banalnih klišejskih arhetipov. In to je zame njegova največja odlika. Če je Najslabši človek na svetu (Verdens verste menneske, 2021) vzbudil občutke poguma, sočutja in rahle obsedenosti z Oslom, je Trier v Sentimentalni vrednosti te občutke še nadgradil.

Hudič kadi (El diablo fuma, rež. Ernesto Martínez Bucio; Mehika, 2025)
Piše: Črtomir Kovač
Ocena: +

Hudič kadi je iskren portret malce nenavadne mehiške družine. Sledi zgodbi petih bratov in sester, ki živijo s svojo paranoično babico. S platna se kar cedi otroško veselje in občutek pustolovščine, ki pa se mnogokrat prelevi v občutke groze, strahu in zaskrbljenosti za naivne otroke. Velika večina filma se dogaja v klavstrofobični stari hiši, po kateri se podijo in igrajo, ter na zaraščenem vrtu z ogrado za kokoši in starinskim vodnjakom, iz katerega je treba na roke vleči vedra vode. Hiša in vrt postajata vedno bolj pravljična in sanjska, še posebej, kadar se v hiši stemni – najprej zaradi izpada elektrike, nato pa babičine paranoje, zaradi katere otroci prelepijo vsa okna s časopisnim papirjem in plastiko. Redki izhodi na mestne ulice le podkrepijo občutek sanjskosti znotraj hiše, saj nas kontrast med bleščečo sončno svetlobo in temačno notranjostjo popelje globlje in globlje v svet otroške brezskrbnosti. Otroci se komajda zavedajo svoje situacije in tudi najstarejša med njimi, ki morata skrbeti za mlajše brate in sestre, sta še vedno otroško naivna. Obisk socialnih delavcev postane igra skupnega laganja, babičina ekscentričnost pa je vir domišljije. Resnični svet ostaja zunaj zaprtih vrat hiše, vsakemu njegovemu vdoru pa se otroci in babica skupaj upirajo.

V filmu so pogosti religiozni motivi. Dogajanje je postavljeno v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, v čas enega od obiskov papeža Janeza Pavla II. Televizor v dnevni sobi, eden izmed redkih nepokritih oken v zunanji svet, nenehno prenaša novice o njegovem obisku, otroci pa se ga izjemno veselijo. Na drugi strani se babičina paranoja prepleta z vraževerjem in katoliškimi prepričanji, nenehne omembe hudiča pa se globoko zasidrajo v misli otrok, celo do te mere, da začne najmlajši med njimi moliti k hudiču, pa čeprav na zelo prisrčen način.

Hudič kadi vsekakor ni grozljivka, vendar spretno vpeljuje subtilne žanrske elemente, kot so temačnost, namigovanje na prisotnost nadnaravnih bitij in babičino eratično obnašanje, ter z njimi povzdigne pravljično atmosfero in nam približa občutke otrok. Nič od tega pa ne bi delovalo, če bi bila igra otrok neprepričljiva. Na srečo še zdaleč ni tako – vseh pet se izvrstno odreže, vtisnejo se nam v spomin in svojo otroško karizmo brez težav prenesejo na platno. Scenaristka in montažerka filma Karen Plata je v pogovoru po projekciji razkrila, da otroci niso sorojenci, čeprav so dovolj prepričljivi, da bi jim to lahko verjeli, in hkrati razložila ključ do igralskega uspeha. Otroška zasedba (Mariapau Bravo Aviña, Rafael Nieto Martínez, Regina Alejandra, Donovan Said Martínez, Laura Uribe Rojas) je bila pred snemanjem več mesecev skupaj, zbližali so se na delavnicah in ustvarili potrebno kemijo. Izbrani niso bili le na podlagi svojih posameznih igralskih sposobnosti, temveč tudi glede na to, kako delujejo kot skupina. Rezultat je jih uvršča med najmočnejše otroške zasedbe, kar sem jih osebno videl na platnu, kar skupaj z odlično atmosfero ustvarja kvaliteten celovečerni prvenec.