22. Animateka: 1. sklop kratkic (Rojenje, Zgodbe iz čarobnega vrta, Potovanje regratove lučke)

Lina Horvat
Tinkara Uršič Fratina

Rojenje (Murmuration, rež. Janneke Swinkels, Tim Frijsinger; Belgija, Nizozemska, 2025)
Piše: Lina Horvat
Ocena: +

Kratki film Rojenje je tih in topel film o slovesu, ki se me je presenetljivo globoko dotaknil. Skozi zgodbo starejšega gospoda Pieta, ki v domu za ostarele počasi začne dobivati ptičje lastnosti, film ustvari presunljivo metaforo smrti, ki je hkrati boleča in lepa. O smrti govori kot o nečem naravnem, skoraj nežnem, poetičnem, brez velikih besed, brez patetike in brez strahu.

Animacija je gotovo ena največjih odlik filma. Stop motion tehnika tukaj ni le estetska izbira, ampak ključen del pripovedi. Lutke so narejene iz blaga, ki se naguba na ravno pravih mestih, da starčki delujejo karseda, no, stari. Počasni, nekoliko okorni gibi teles, drobni tresljaji rok in napor pri vsakem koraku odlično ujamejo fizično šibkost starajočega se telesa. Ko se Piet postopoma spreminja v ptiča, je ta preobrazba izpeljana z izjemno občutljivostjo. Nič ni pretirano ali spektakularno, vse se zgodi tiho, skoraj mimogrede, kot se v resnici dogajajo največje življenjske spremembe. Posebej mil je tudi odnos okolice do Pieta. Drugi stanovalci doma ga ne zavračajo, temveč mu pomagajo. Podprejo ga, ko hodi, potrpežljivo čakajo nanj, ko obstane ali mu zmanjka glasu, in ga opazujejo brez obsojanja. Zdi se, da stanovalci vsi po malem vedo, da jih prav vse čaka ista usoda – vsakega na svoj način, v svojem ritmu, a vendar z isto gotovostjo. Ne govorijo dosti, če sploh, a prisotno je globoko, skoraj neizrečeno zavedanje, da so skupaj v zadnjih poglavjih svojih življenj. Čeprav so se morda spoznali naključno, ker jih je tja pripeljalo telo, ki ni več zmožno samostojnosti, jih povezuje prav skupna izkušnja bližine konca. Vsi so del iste jate, še preden se Piet pridruži pticam.

Zaključek deluje kot nežen izdih. Ne gre za beg ali konec, temveč za občutek, da je našel svoje mesto drugje. Rojenje je film, ki smrti ne poskuša razložiti ali dramatizirati, ampak jo sprejme kot del življenja – in nam pri tem ponudi redko tolažbo. Tako preprosto, da se zdi skoraj samoumevna, a je hkrati globoko ganljiva. Odkar sem si ogledala film, vsakič ko kje zagledam jato ptic, za hip pomislim na svoje ljubljene, ki jih ni več, in upam, da so v dobri družbi.

Zgodbe iz čarobnega vrta (Tales from the Magic Garden, rež. Leon Vidmar, David Súkup, Patrik Pašš, Jean-Claude Rozec; Slovenija, Slovaška, Francija, Češka, 2025)
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Ocena: +

Ko umre babica, se dedek, prej nasmejan, iskriv in vedno pripravljen na dogodivščine, zapre vase ter ure in ure preživlja v vrtni lopi, kjer neumorno poskuša nekaj sestaviti. Vnučki, Tomi, Suzana in Darko, ki prvič po babičini smrti pridejo na obisk in v varstvo k dedku, previdno stopicajo okrog njega – ne razumejo prav dobro, kaj se z dedkom dogaja, obenem pa se z izgubo in žalovanjem soočajo tudi sami, vsak na svoj način. Skupno uteho najdejo v pripovedovanju pravljic, kot je to včasih počela babica, le da njeno vlogo zdaj prevzame Suzana.

Zgodbe iz čarobnega vrta so nekakšen omnibus kratkih animiranih pravljic, ki se v opisani okvirni zgodbi povežejo v nežno, ganljivo in iskreno zgodbo o žalovanju, minljivosti, soočanju z izgubo in moči pripovedovanja. Film je nastajal kar deset let v štirih državah: Sloveniji, Franciji, na Češkem in na Slovaškem, vsaka od ekip pa je prispevala eno od zgodb, ki jih pripoveduje deklica Suzana. Lutkovna animacija v tehniki stop motion je ena najbolj časovno zamudnih in zahtevnih, vendar je končni rezultat ustvarjalcev čudovit – izstopa predvsem scenografija, ki s številnimi podrobnostmi ustvarja prepričljive in premišljeno dodelane svetove. Film je poleg številnih drugih nagrad in nominacij na letošnjem Festivalu slovenskega filma Portorož prejel vesno za najboljši scenarij – ta je dramaturško natančno izdelan in v vsako od zgodb subtilno vpeljuje elemente, ki odsevajo občutja Suzane, ki zgodbe pripoveduje Tomiju, Darku in dedku. Zgodbe lahko stojijo same zase, vendar se največja kvaliteta filma kaže prav v vpeljevanju čustvenih nians, ki z veliko mero mehkobe odsevajo žalovanje družine – Tomi tako razume, kaj se je zgodilo z babico, Darko dovoli bratu in sestri, da se mu pridružita in se ne izolira več, dedek pa najde moč in zagon, ki ju je potreboval za uspešno dokončanje svojega projekta.

Sodelovanje štirih ustvarjalnih ekip se je izkazalo za odlično kombinacijo, saj film v svoji razgibanosti ponazarja edinstven primer potenciala animacije stop motion, pa čeprav je nastajal ločeno, na štirih koncih Evrope. Zgodbe iz čarobnega vrta pokažejo, da animacija zmore ustvariti veliko več kot zgolj Disneyjeve generične podobe, in da tudi mirna, nežna zgodba, v katero je šlo ogromno časa in truda, lahko ponudi pristno in ganljivo filmsko izkušnjo, v kateri bodo uživale prav vse generacije.

Potovanje regratove lučke (Planètes, rež. Momoko Seto; Francija, Belgija, 2025)
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Ocena: +

Na letošnjem FeKKu sem imela priložnost videti kratke filme Momoko Seto, ki so me popolnoma prevzeli. Njeni animirani filmi presegajo meje animacije, kot smo je morda vajeni, saj uporablja makro fotografijo, ultra upočasnjene posnetke, posnetke v časovnih zamikih in 3D animacijo. S prepletanjem vseh teh tehnik se lahko osredotoča na naravne pojave na izredno inovativen način, ki vsakdanje elemente žive in nežive narave prek približevanja in upočasnjevanja oziroma pohitrevanja abstrahira, da zaživijo na popolnoma samosvoj način.

Na Animateki smo si lahko ogledali njen celovečerni prvenec Potovanje regratove lučke. Osnovna premisa je pravzaprav izredno preprosta in deluje podobno kot lanskoletno Valovanje (Straume, 2024, Gints Zilbalodis) – protagonistke (tokrat regratove lučke) morajo po katastrofi, ki jo v Potovanju povzroči nuklearno obstreljevanje Zemlje, odriniti na potovanje (ki v tem primeru sega onkraj meja našega sveta), na poti pa se srečajo s številnimi preprekami. Semenke regratove lučke se izražajo prek gibanja svojih drobnih, tankih telesc, poglavitni dramaturški in narativni pomen pa nosi predvsem natančno montiran zvok, ki poleg zvena lučk ustvarja tudi atmosfero planeta, na katerem se lučke znajdejo in iščejo plodno zemljo, kjer bi lahko začele znova.

A Potovanje je še toliko bolj impresivno kot Valovanje zaradi animacijske tehnike, ki jih Seto uporablja, in pomeni, ki jih s tem odpira na vsebinski ravni. Podrastje praproti postane izredno gosta džungla, gobe se vzpenjajo v nebo kot ogromna, tisočletna drevesa, bogomolka postane zastrašujoča in nevarna pošast, gomazeči lazarji pa mirni, ljubeči stvori, ki jih lučke lahko izkoristijo kot prevozno sredstvo, ko obupane in izmučene komaj še stojijo pokonci. Momoko Seto v ospredje postavlja naravo, ki je v filmih sicer najpogosteje le kulisa in negibno ozadje, pred katerega so (tako dobesedno kot figurativno) postavljeni ljudje ali živali. S tem ko je pravzaprav ves njen svet sestavljen iz elementov narave, Momoko Seto neposredno pokaže njeno ključno vlogo in pomen. Regratove lučke so le en delček sestavljanke, Potovanje pa film, ki v drobnem najde veliko – lučke so prisiljene v migracijo zaradi uničenja, ki ga je povzročil človek, z osredotočanjem na naravo pa Momoko Seto pokaže tisto bistveno: narava človeka ne potrebuje, kajti cikel življenja se bo lahko nadaljeval tudi brez nas.