• Datum objave: četrtek, 14. julij 2016
  • Tyrfingur Tyrfingsson: Reklama leta (odlomek)

     

    Osebe:

     

    IGRALKA

     

    MARÍA

     

    HČI

     

    STRANKA

     

    DIREKTOR

     

    V izvirniku je bila igra prvič uprizorjena aprila 2016 v Mestnem gledališču Reykjavik.

     

     

    1

    [1.1]

     

    Oglaševalska agencija se nahaja v gledališču. Prostor je poln telefonov, ki pa ne zvonijo. LASTNIK je oblečen v lososovo roza srajco, leži na lososovo roza kavču in hlasta majcen krof. HČI skuša nastaviti kamero, da bi snemala lastnika, medtem ko gledalci prihajajo v dvorano. Končno ji uspe in občinstvo vidi sliko na platnu v ozadju odra. Na drugem delu odra María leži na trebuhu, z obrazom navzdol, pred njo je televizijski sprejemnik.

     

    [1.2]

     

    LASTNIK: Zakaj je tako ponižujoče biti umetnik?

     

    HČI: Ja, kaj pa ležiš tam kot nek krof!

     

    LASTNIK: (se usede) A je tako ponižujoče biti umetnik, ker je tako ponižujoče biti človek?

     

    HČI: Zakaj se ne odločiš že enkrat?

     

    LASTNIK: Tako ponižujoče je biti človek iz teh krajev.

     

    HČI: Niti direktorja ne poslušaš.

     

    LASTNIK: To pa zato, ker direktor niti približno ne uspe aktivirati in spodbujati navdiha, ki ga imam sicer v izobilju.

     

    HČI: Sedem tisoč milijonov strank je na svetu. Samo eno od njih moraš privabiti in prepričana sem, da nama bo potem znova šlo kot po maslu. Dajva, posnemiva vse še enkrat in tokrat se delaj, kot da ti ne visi dol za vse!

     

    LASTNIK strmi naravnost v kamero, kot da mu ne visi dol za vse.

     

    LASTNIK: Reklama je igra ali umetniško delo z logotipom.

     

    HČI: Daj, prodaj nas!

     

    LASTNIK začne govoriti.

     

    2

    LASTNIK: Moja stara mama je udarila mojo mamo v vrat, ker je mama skadila njeno travo. Bili smo revni. Vsak konec šolskega leta sta me zgrabili za tilnik, stara mama mi je obrila glavo, mama mi je ukradla tobak in skupaj sta me zbasali na avtobus, ki me je odpeljal daleč na podeželje. Ko se je to zadnjič zgodilo, me potem jeseni seveda nista prišli iskat. Takoj, ko sem prispel na kmetijo, me je čakala prva naloga. Kmečka mačka je imela sivkasto dlako in velika, mesnata stegna. Morala je imeti cel kup ljubimcev, saj so bili hlev, kokošnjak in skedenj nabito polni muck. Niti dve si nista bili niti približno podobni, najbrž prav zato, ker se je njihova mama veliko klatila naokrog. Polovici muck sem dal ime po svoji mami in drugi polovici po svoji stari mami. Nekega dne mi je gospodar dal eno krono, da bi šel v zadrugo in si kupil žakelj. Zbral sem vse mucke in jih dal vanj, medtem ko je njihova mama, debela in lepa, opazovala, kaj se dogaja. In potem sem vrečo vrgel v potok. Gospodar mi je ukazal, naj se prepričam, da so se vse mucke utopile. Vidite – ni treba, da so ljudje že po naravi slabi, da delajo slabo. Nekaj tednov pozneje je na seks nora mačka skotila še eno leglo mladičev. Gospodar mi je spet dal eno krono, da bi šel v zadrugo in si kupil nov žakelj. Šel sem do trgovine, a krono sem pustil v žepu. Moja prva krona! Kako mi je to uspelo? Ha? To je prava uganka! A vas dolgočasim?

     

    HČI: Maestro, ne nakladaj in povej že enkrat bistvo.

     

    LASTNIK: Kako mi je uspelo zaslužiti prvo krono? Hja, prebrisan sem bil! No, začutil sem, da se je tisti dan vesolje ukvarjalo z drugimi rečmi kot z mano in bil sem poln nekega neznanskega miru, ko sem zabredel v potok in pobral trupelca iz žaklja. Pomislil sem – lahko bi isti žakelj uporabil še enkrat in tako ukanil gospodarja! In tista misel je bila v bistvu moja prva reklama, popolna reklama; kot vse moje reklame, ki so ji sledile. Toda ko sem stal tam v potoku, se je eno trupelce zganilo, kot bi hotelo izdati mojo namero. Bila je majhna samička s trdim nosom in dlako v več odtenkih, kot lasje moje mame, pa čeprav sem ji dal ime po stari mami. Prijel sem jo za rep, a mi je ni bilo treba prav dolgo držati pod vodo. In tako sem zaslužil svojo prvo krono, ki sem jo nato pretvoril v še več kron. Če sem se rodil s kančkom marksizma v sebi, je ta prav gotovo izginil tam na kmetiji. Čas pa me je prehitel. Nisem ne vem kako izobražen človek, nisem rabil tistih prekletih diplom in pri tridesetih sem končno zaprl pipico, saj sem imel dovolj: lahke ženske vseh starosti, tudi tvojih let, ponorijo, ko vidijo moškega kot jaz, na katerega se lahko prisesajo – polnega denarja, cigar in celo svežih krofov. Ah, zakaj toliko nakladam? Hej, živijo. Poslušaj, ljubica, videti si, kot da boš padla skupaj, a si bolna? Ne da se mi več tega poslušati …

     

    HČI: Utrujen postajaš, oči.

     

    LASTNIK: Vidiš, kako dobro izgledam na kameri?
    HČI: Znaš še vedno delati reklame?

     

    LASTNIK: Kaj?

     

    HČI: Ah nič, samo pravim.

     

    LASTNIK: Pa daj mi nek izdelek, da ga reklamiram!

     

    HČI: Kamero. Tišina. Narediva to raje pozneje.

     

    LASTNIK: Utihni. (Zvok iz reklame) Kamera – in nasmehneš se! (Kričanje) Rez!

     

    LASTNIK udari HČER po zadnji plati in odide.

     

    ***

     

    Iz angleškega prevoda (Salka Gudmundsdóttir, pomlad 2016) prevedel Luka Pavlin.

     

    Intervju z avtorjem si lahko preberete tu.

     

    Fotografija T. Tyrfingssona: Bonino Englaro

    Sorodni članki: