Zvonko Čoh: Capriccio – Vse, kar vidim, počečkam
Zvonko Čoh (1956, Celje) je svojo umetniško pot začel na Srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani. Na Akademiji za likovno umetnost je leta 1979 diplomiral iz slikarstva pri profesorju Janezu Berniku, specialko pa končal pri profesorju Štefanu Planincu. Je avtor več kot 100 tiskanih ilustracij in eden izmed začetnikov animiranih filmov v Sloveniji. Za prvi slovenski celovečerni risani film Socializacija bika iz leta 1999 je z Milanom Eričem prejel nagrado Prešernovega sklada, samostojno pa med drugim dvakrat Levstikovo nagrado (1988 in 1999), leta 1995 priznanje Hinka Smrekarja in leta 2002 nagrado Hinka Smrekarja, leta 2003 pa nagrado za najlepšo slovensko knjigo za otroke.
Ilustracije Zvonka Čoha so zagotovo posebnost sodobne slovenske ilustracije. Njegovo ustvarjanje je dinamično in njegove izkušnje z animiranim filmom pridejo do izraza tudi pri “negibljivih” delih, saj avtor poglobljeno razmišlja o razmerju med besedilom in ilustracijami, s tem pa mu vedno znova uspe doseči vizualno in vsebinsko učinkovitost dela. Njegov stik z animiranim filmom je izražen tudi v ilustracijah, vidni so dinamični izrezi, gibljivost in impulzivnost. Intenzivni barvni odtenki to še bolj poudarjajo, duhovitost, izražena skozi karikature, pa je sama po sebi del njegove osebnosti.
Likovno izražanje ilustratorja je neidealizirano in bolj realno, njegov slikarski slog je jasno razviden in vpeljan v ilustracijo. Čoh načeloma ustvarja brez skic in drugih priprav, s tem pa je razpoznavna njegova drznost in obenem neverjetna sposobnost slikanja dovršenih, predvsem pa vsebinsko izpopolnjenih del z dušo samega sebe in direktnim prenosom lastnih idej. Posledično prevladujejo impulzivne, skorajda podivjane linije, ki izražajo njegov svobodni duh in zabavo ob ustvarjanju.
Pregledna razstava Capriccio – Vse, kar vidim, počečkam, predstavlja temeljit vpogled v Čohovo likovno delovanje, ki je pogosto povezano z vsakdanom posameznika. Gre za njegovo najobsežnejšo razstavo, ki je razdeljena v štiri motivno in vsebinsko ter tehnično formalne sklope, kot je dr. Sarival Sosič, kustos razstave, zapisal v uvodnem besedilu razstavnega kataloga, ki je bil v galeriji predstavljen 3. februarja. To so Telefonizmi, Vse, kar vidim, počečkam, risani filmi in ilustracije, prikazane na video projekcijah.
Telefonizmi so predvsem črno-bele risbe, ustvarjene med dnevnimi opravili s svinčniki, barvicami in flomastri. Dela se razlikujejo po formatih, ki skupaj tvorijo manjše in večje kompozicije, posledično pa so prilagodljiva različnim razstavnim prostorom. Skozi spontanost in igrivost je v teh delih prikazana humornost pa tudi resnost, nekateri detajli pa se ponavljajo in raztezajo skozi več del in tako tvorijo zabavno celoto. Zgodba je v tej seriji sekundarnega pomena, izrazi pa se pod tematskim naslovom Vse, kar vidim, počečkam. Ta sklop zaobjema risbe, združene v večje slike, ki so nastale predvsem v zadnjih štirih letih. Temelji del so odtisi (printi) originalnih kuvert in položnic, ki jih je umetnik povečal in nato pobarval z akrilom ali tempero. Sam je postopek označil kot čečkanje, kjer skozi nanašanje tvori majhne osebne pripovedi. Prostori, v katerih liki nekako lebdijo, so definirani, vendar ne končni in zdi se, da lahko odletijo tudi izven formatov, v 3D prostor. Mnoge risbe na prvi pogled delujejo zmedeno, vendar se geometrija na določenih delih jasno izrazi, organizirana zaporedja likovnih elementov pa pridejo do izraza v obeh razstavljenih serijah. Tretji sklop, risani filmi, se predvajajo na dveh ekranih, obdanih s črno-belimi risbami, ki ustvarjajo še dodatno dinamiko in napetost gledanega, medtem ko so video projekcije barvne in poskočne, opremljene z glasbeno podlago, ki v obiskovalcu vzbudi željo po plešočem se premikanju skozi prostore, obenem pa zaradi nameščenosti v zadnji sobi daje občutek skrivnostnosti, morda celo vznemirjenja.
Razstava je sproščena in igriva, sporočilnost pa je jasno in natančno podana skozi podnaslove. Ustvarjanje Zvonka Čoha je unikatno. Dela, ki združujejo avtorjeve karakteristike in likovno znanje, so duhovita in v pravem razmerju z dodelanimi tehnikami, ki jih je Čoh izbral za izražanje svojih zamisli. Njegove palete, razstavljene čez celo steno, kjer vsaka predstavlja podlago za eno ilustracijo, pa živahnost in izvirnost izjemnega slovenskega ilustratorja samo potrjujejo.
