10. 5. 2022 / Podobe / Kritika

Zuzana Pustaiová: Oblike vsakdanjega življenja

Kdaj: 3. 3. do 15. 4. 2022
Kje: Galerija Photon
Kuratorstvo: Špela Pipan

Fotografije Zuzane Pustaiove v galeriji Photon nedvomno pritegnejo. Nasičene, žareče barve, veliki formati, odločna in enostavna kompozicija ter komercialen videz vzbudijo pozornost in vabijo v prvi prostor galerije. Avtorica s pristopom, načinom konstruiranja prizora in posledično s končnim videzom podobe evocira določene fotografske žanre, kjer sta všečnost in estetika zaželeni (recimo tihožitje, modna in produktna fotografija), vendar bližnji pogled hitro odkrije nasprotje in odstopanje od tega pričakovanega, estetskega videza.  

Foto: Damjan Može, Galerija Photon, 2022

Na fotografijah je jasno prikazano grobo postavljeno studijsko ozadje, ki je sestavljeno iz vsakdanjih materialov kot so brisače, papirji in prti. Fotografije ne skrivajo postopka in metod izdelave prizora, temveč nesramežljivo pokažejo robove ozadja – pritrjevanje s selotejpom, maskirnim trakom in podobnimi tehnikami. Tudi pri portretih sta intervencija avtorice in poseganje v prizor jasno prikazana – »post-it« listki, prilepljeni na obraz modela, so eksplicitna in jasno prikazana gesta. Njena izvedba ne zahteva veliko časa in produkcijskih sredstev in zato deluje impulzivno. Razkorak med pričakovanim (lepim) in realnim (groba eksplicitnost) ustvari napetost, ki je dodatno poudarjena z likovnimi sredstvi, kot so trda, kontrastna svetloba in ostre oblike.

Damjan Može, Galerija Photon, 2022

Fotografije so režirane, zato je načrtovanje podobe glavno umetniško dejanje. V bistvu gre za performativno dejanje, ki nakazuje na to, da se umetniško delo nahaja v ideji, v načrtovanju, v poseganju in manipulaciji okolja, ne pa v rokodelskem delu in fizični sledi, ki jo avtor pusti v materialu. Fotografije lahko razumemo kot vizualno igro, kjer se preigravata dva slikovna registra – fotografija kot sredstvo dokumentiranja dogodka (performansa, strategije) in fotografija kot umetniško delo samo zase.

Druga dva razstavna prostora pa sta po vzdušju drugačna. Napolnjujejo ju portreti z mehkejšo svetlobo in manj kričečimi barvami. Predvsem pa so drugačni tudi motivi in okolje portretirancev. Fotografije z navidezno spontanostjo in domačnim okoljem spominjajo na družinski album, kjer naj bi bili prikazani pomembni trenutki v življenju družinskih članov ali pa je povod za fotografiranje prisotnost ljubljenih na nekem pomembnem dogodku. 

Damjan Može, Galerija Photon, 2022

Pustaiová v nekaterih primerih dovoli, da portretiranci sami – s spontanimi gestami in držo – prikazujejo naravo njihove osebne identitete in medsebojnih odnosov in s tem raziskuje, sekvencira in ureja nezadržane osebne trenutke, ki razkrivajo vzroke in manifestacije vsakodnevnega življenja. Vendar pa ne gre le za dokumentiranje videnega, fotografinja ni le opazovalka, ampak se tudi tu kaže vnaprej zamišljena strategija. Kljub temu, da si avtorica izposoja jezik dokumentarne družinske fotografije, njeno raziskovanje medosebnih odnosov in osebnosti ni nepristransko in zato ne služi le ohranjanju pomembnih družinskih trenutkov. Osebe namerno postavlja v situacije, položaje in okolja, ki so zamišljeni vnaprej. Portretirancem je dovoljeno zavzeti kakršnokoli držo, vendar znotraj nenavadnega konteksta. Pustaiová tako res raziskuje specifične osebne odzive, ti pa razkrivajo vzroke in manifestacije nevsakodnevnega življenja. Portretiranci se znajdejo v okoliščinah, za katere se Pustaiová odloči po predhodnem premisleku in mogoče celo v pričakovanju določenega rezultata. Te fotografije so torej po strategiji zelo sorodne tistim v prvem prostoru.

Na razstavi tako vidimo fotografije, ki so posledica avtoričinega vnaprej zamišljenega cilja. Vseeno pa gre za dve različni seriji. V eni s pomočjo konstruiranja fotografije v delno studijskem okolju podaja izjavo, ki komentira vloge posameznika v sodobni družbi, v drugi pa z ustvarjanjem nevsakdanjih kontekstov proučuje in preizprašuje medosebne odnose in njihove meje, ki se v vsakdanjem funkcioniranju sami ne kažejo. 

Modernistična paradigma ocenjuje fotografijo predvsem s stališča avtorstva in tehničnih ter estetskih inovacij tega medija, ki naj bi imel lastno, diskretno notranjo logiko. Tak pristop ustvari kánon »mojstrskih« ustvarjalcev – takih, ki se jasno ločijo od množice laičnih ustvarjalcev fotografij. Za razliko od tega pa se Pustaiová poigrava z aspekti fotografije, na katere se osredotoča predvsem postmodernistična praksa: na množično diseminacijo fotografije in na njeno reproducibilnost. Ne poskuša biti originalna in edinstvena v estetskem ali tehničnem smislu. Ravno nasprotno – jasno prepoznavnost fotografskega sloga in občutek “že videnega” uporablja kot eno izmed metod ustvarjanja pomena. Fotografijo torej razume kot znak, ki dobi svoj pomen šele znotraj širšega družbenega in kulturnega konteksta, saj se pomen fotografij vzpostavi šele v odnosu z drugimi podobami in znaki. Izkušnja ob gledanju njenih fotografij je odvisna od našega spomina in poznavanja podob, ki smo jim najpogosteje izpostavljeni – bodisi gre za družinski album ali fotografije, ki se pojavljajo v množičnih medijih in na družabnih omrežjih.

S sklicevanjem na zgoraj omenjene rabe fotografije razstava kritizira plitkost in odmaknjenost sodobne družbe, nasproti temu pa postavlja kompleksnost in globino medosebnih odnosov. Žal pa postmodernistični pristop, ki ga ni sram posnemanja, dela slabo uslugo vsebini. Branje fotografij je zaradi občutka znanega in že videnega usmerjeno v ustaljene tirnice, kar otežuje vstop v kompleksnost obravnavane tematike.


Lektorirala: Ivana Rosa

                         
Zuzana Pustaiova, One Day Every Day, 2021