16. 1. 2017 / Kritika / Podobe

Zadnji pogled: Posmrtni pogled v sodobni fotografiji

Razstava Zadnji pogled: Posmrtni portret v sodobni fotografiji združuje fotografije mednarodne zasedbe ustvarjalcev: AES+F (RU), Goran Bertok (SI), Marloes van Doorn (NL), Elizabeth Heyert (ZDA), Rudolf Schäfer (DE), Walter Schels (DE), Jeffrey Silverthorne (ZDA), ki jih druži skupen motiv: truplo.

V galeriji Photon so si zamislili zanimiv koncept razstave fotografij, ki nas v svetu, zasičenem z olepševanjem, zatiskanjem oči in strahom pred minljivostjo, skrivnostno pritegnejo, postavijo na trdna tla in se nas dotaknejo, kolikor globoko je to sploh mogoče. Umetniki, katerih dela so razstavljena, so se neodvisno drug od drugega, vsak na svojem koncu sveta, odločili za fotografiranje cikla posmrtnih portretov. Po besedah kustosinje razstave Jasne Jernejšek: »z osredotočenjem na mrtvo telo oziroma truplo preizprašujejo tako lastne kot družbeno ne/sprejemljive predstave o konceptih, pomenih in reprezentacijah smrti v sodobni zahodni družbi«.

Fotografije drezajo v primarni strah, močno zakoreninjen v naši biti in pogojen z nagonom po preživetju. Kljub temu je praksa portretiranja preminulih oseb nekoč veljala za nekaj običajnega in je predstavljala pomemben del pogrebnega rituala. Žalujočim je služila kot trajen intimen spomin na umrlega in pripomoček pri žalovanju. Omogočala je tako zavedanje in sprejetje realnosti smrti ljubljene osebe kot tudi soočenje z lastno umirljivostjo. Danes je smrt postala najglobje tabuizirana tematika sodobne zahodne družbe, v svoji najbolj človeški in naturalistični obliki povsem odrinjena iz javnega življenja. V strahu pred lastno minljivostjo smo postali družba, obsedena z izogibanjem, odstranjevanjem in prikrivanjem znakov staranja in smrti. Pogled na mrtvo telo drugega v nas vzbuja nelagodje, tesnobo, strah ali celo gnus. Ravno zato se zdi izpostavitev fotografij mrtvih teles v javnosti na prvi pogled precej groteskna in kontroverzna. Estetika konvencionalno lepega pa je pogosto dolgočasna. Ravno kanček groze, bolečine, neudobja ali grdega je tisti, ki povzroči, da se nas umetniško delo zares dotakne.

Ujeti smrt v fotografski objektiv je zahtevna naloga. Portret umirajočega človeka je še vedno portret živega, medtem ko si ob portretu mrtvega lahko zastavimo vprašanje o tem, ali gre sploh še za portret? Je tisto na sliki še vedno oseba ali zgolj njen ostanek, ki se spreminja v neživo naravo? Je torej na fotografiji upodobljena smrt ali smo to pravzaprav že zamudili? Umetniki se predstavitve mrtvecev lotevajo na povsem različne načine in s tem kažejo na to, da ima tudi smrt več obrazov. Goran Bertok in Jeffrey Silverthorne trupla prikažeta surovo in naturalistično, smrt je na njunih fotografijah izrazito prisotna. Schäsferjeve portrete umrlih spremljajo fotografije istih ljudi, ko so bili še živi, vsakemu paru pa je dodanih tudi nekaj besed umrlih o sebi. Kljub dokaj realisičnemu fotografskemu pristopu jih to naredi bolj subjektivne in jim doda duh človeškosti. Schels z lepim in nadvse nežnim slogom in načinom upodobitve portretirancev ustvarja občutek, da so njihove duše nedvomno že v nebesih. Na drugi strani Elizabeth Heyert upodobi bolečino, prav po ameriško ovito v dragocene obleke in nakit, naličeno in skrito za zadovoljnimi nasmeški. Podobno delujejo spokojni obrazi portretirancev na živobarvnih podlagah nizozemke Marloes van Doorn, pri katerih ni težko podvomiti o tem, ali so portretiranci zares mrtvi. Skupina ruskih umetnikov AER+F (Tatiana Arzamasova, Lev Evzovich, Evgeny Svyatsky in Vladimir Fridkes) podobno kot Hayet pogreb spremeni v modni spektakel. Trupla prav gledališko našemi, a pri tem obraze ohrani naravne. Rezultat tako deluje še bolj strašljivo.

Zadnji pogled v Galeriji Photon kot nekakšna hiša strahov gledalca izziva: Si upate vstopiti? Boste pogledali vse fotografije ali se boste pri nekaterih obrnili stran? Koliko časa se boste zadržali ob vsaki? Kako blizu boste stopili? Fotografije so, poleg začetnih dveh na hodniku, omejene na dva manjša prostora. Moški in ženska iz serije Défilé ruske skupine umetnikov AES+F kot žareča angela smrti na vhodu v razstavna prostora sprejemata obiskovalce. V prvi sobi nasproti srhljivih črnobelih fotografij Jeffreya Silverthorna visjo trije pari iz Schelseve serije Life before death, pospremljeni z bolečimi besedami dveh portretirancev pred smrtjo in v prvem primeru izpovedjo matere sedemnajstmesečne deklice s tumorjem. Naslednji prostor dopušča barve. Zadovoljni nasmeški, lepa oblačila in naličeni obrazi mrtvecev na fotografijah Elizabeth Heyert ponujajo začasno umiritev pred novim šokom. Tega zada Slovenec Goran Bertok z detajlnimi posnetki zamrznjenih delov telesa mrtvega moškega. Zdi se, da so njegove slike tako močne, da se jih kuratorka odloči na drugi strani zopet nekoliko omiliti z umirjenimi tipičnimi posmrtnimi potrteti Marloes van Doorn. Razstavo veličastno zaključi Rudolf Schäfer, ki s svojimi manjšimi črnobelimi portreti smrt servira na nežen, eleganten in subtilen način.

Ob odhodu iz galerije se je vame naselil nenavaden mir. Vse fotografije sem si ogledala do potankosti in prav nič več se jih ne bojim. Morda so nekaj podobnega na pragu smrti začutili tudi portretiranci. Soditi o tem, kdo od sodelujočih umetnikov je uspel predstaviti konec življenja in mrtvo telo na najbolj pristen način, je nesmiselno. Ravno to spoznanje nas opominja, da je tudi percepcija smrti, tako kot vsi ostali elementi življenja, odvisna od nas samih.

Centru za sodobno fotografijo Photon s kustosinjo Jasno Jernejšek gre nedvomno čestitati za izjemno zastavljeno razstavo, opremljeno z več kot odlično pripravljenim katalogom. Edina pomanjkljivost razstave je njena prostorska omejenost, ki ideji ne dopušča, da bi se razbohotila v vsej svoji veličini. Razstava bi si nedvomno zaslužila ponovitev v večjem razstavnem prostoru, ki bi omogočal prikaz celotnih serij.