Yoshiharu Tsuge: Človek za nobeno rabo
Založba: Zavod VigeVageKnjige Prevod: Iztok Ilc Leto izida: 2022
Ko sem prvič polistal po mangi Človek za nobeno rabo Yoshiharuja Tsugeja, so me risbe nemudoma pritegnile in od mene zahtevale popolno pozornost. Ob branju te preproste, a hkrati kompleksne zgodbe o razočaranem risarju, ki životari in išče nekaj, kar bi ga v življenju zadovoljilo ter mu omogočilo preživljanje svoje družine, je na plan prišlo mnogo razmislekov in idej, hkrati pa spoznanje, da se bo ta manga iz osemdesetih let prejšnjega stoletja vsakega bralca dotaknila drugače. Razlog za to je mogoče iskati v večplastnosti, ki jo ponuja Tsugejevo mojstrsko prepletanje risbe in pripovedi, ter v žanru, imenovanem »roman jaza«, ki ob poznavanju avtorjevega življenja in družbeno-zgodovinskega konteksta odpira nove možnosti interpretacije.
Yoshiharu Tsuge (1937) je japonski risar in esejist. Mange je začel ustvarjati leta 1955 in od takrat neprekinjeno deloval vse do leta 1986. Začel je kot risar temačnih in nihilističnih pripovedi v stilu gekiga[1], nato pa je prešel v realizem in nadrealizem ter v zgodbe vsaj delno vpletal lastno življenje. Svojo prepoznavnost je utemeljil v šestdesetih letih, ko je ustvarjal za avantgardno revijo Garo[2], v kateri je objavil dvaindvajset zgodb. Tako je leta 1967 v reviji Garo izdal svoje najbolj znamenito delo V slogu vijaka (ねじ式/Neji-Shiki). V sedemdesetih in osemdesetih letih so njegova dela postajala vse bolj avtobiografska in prežeta z erotičnimi fantazijami. Njegovo zadnje delo je prav Človek za nobeno rabo (無能の人/Munō no Hito), ki je izhajalo med leti 1985 in 1986 v četrtletni reviji Comic Baku, nato pa je leta 1986 izšlo še kot zbrano knjižno delo, ki ga danes lahko beremo tudi v slovenskem prevodu. Istega leta se je Mojster Tsuge zaradi bolezni upokojil in nikoli več ni ustvarjal. Kljub temu pa na Japonskem uživa kultni status, vpliv njegovega literarnega opusa pa je izjemno močan tudi v svetu filma, saj so njegova dela doživela številne ekranizacije. Mojster Tsuge se je večino svojega življenja otepal prevajanja svojih del, saj so prežeta s specifikami japonske kulture, zaradi česar se je bal napačne interpretacije. Mango je iz japonščine v slovenščino izvrstno prevedel Iztok Ilc. Njegova natančnost pri prevodu in sprotne opombe ob raznih napisih ali tradicijah, ki so nam tuje, omogčajo bralcu popolno predanost zgodbi in njeno celostno razumevanje. Posebno pozornost je namenil tudi naslovu, ki se precej razlikuje od angleškega prevoda The Man Without Talent. Menim, da je slovenski naslov primernejši, saj v zgodbi ne gre za moža brez talenta, temveč za moža, ki mu sreča preprosto ni naklonjena. Ilc torej ni le prevajal, temveč se je posvetil globljemu razumevanju Mojstra Tsugeja, kar je vredno vseh pohval. Poleg tega so se pri založbi VigeVageKnjige odločili v slovensko izdajo vključiti prevod spremnega eseja k angleškemu prevodu, ki ga je napisal Ryan Homberg. Ta delo umešča v priljubljen žanr v japonski literaturi, imenovan »roman jaza« (私小説/Shishōsetsu), ki ga v spremni besedi opredeli kot »napol avtobiografska dela, ki se povečini vrtijo okoli pisateljevega ali protagonistovega boja z revščino, umetniškim ustvarjanjem in z njegovimi manj kot občudovanja vrednih stikov z nasprotnim spolom.«
Človek za nobeno rabo se deli na šest poglavij, »Prodajanje kamnov«, »Človek za nobeno rabo«, »Gospodar ptic«, »Na lovu za kamni«, »Prodajanje fotoaparatov« in »Izginitev«, ki gradijo preprosto, a hkrati kompleksno zgodbo, saj lahko v vsaki novi prigodi čisto vsakdo najde vsaj delček sebe. Mojster Tsuge namreč opisuje svet tak, kakršen je, povsem brez olepševanja in s čisto iskrenostjo. V delo mu uspe vplesti avtobigrafska dejstva in jih s fikcijo pomešati do te mere, da bralec ne loči več med resničnim in fiktivnim. Zato je zadnje poglavje z naslovom »Izginitev« morda še najbolj jasno avtobiografsko, kajti v njem nastopa pesnik, ki izgine v megli, doživi oziroma izvede »johatsu« (izg. džohacu), dobesedno »izhlapevanje«. To je nekaj, kar je leta izvajal tudi Mojster Tsuge, ki večkrat kratkomalo izgine in tako povzroča preglavice urednikom in založbam. Glede na njegovo upokojitev in konec ustvarjanja mang je zadnje poglavje najverjetneje tisto najbolj osebnoizpovedno, v njem pa lahko sleherni bralec dobi občutek avtorjeve želje po nenadni izginitvi, po opustitvi vseh skrbi in družbenih zahtev ter želje po neobremenjenem obstajanju.
Mojster Tsuge ozadja riše z visoko natančnostjo in se posveča vsaki še tako majhni podrobnosti. Njegova risarska spretnost omogoča, da se nam vsaka stran zdi privlačna ter nas, tako kot se za risoromane in mange spodobi, kar vleče k obračanju strani in nadaljnjemu branju. Sukezo Sukegava je tako nesrečen in nesposoben protagonist, ki živi le od upanja po uspehu in želje, da se neha sovražiti. Upodobljeni svet s senčenimi podrobnostmi, ki se ovijajo okoli protagonista, pa je tisti, ki mu uspe ustvariti tako obupan lik in ga predstaviti v resnični luči, v nas pa vzbuditi občutek realnega prostora in časa.
Sprva se protagonist loti prodaje kamnov, nabranih iz reke, vendar pa se to izkaže za neuspešen posel. Želi si namreč, da bi svet okoli njega delal zanj, ter poskuša v navadne predmete vnesti vrednost. A ker ne prebiva blizu rek in slapov, kjer bi lahko našel dragocene kamne, in ker je trend kupovanja kamnov že davno minil, je posel le izguba časa in prihrankov. Na tem mestu izvemo za njegovo preteklost in delno avtobiografskost Mojstra Tsugeja, saj je bil njegov avatar, Sukezo Sukegava, nekoč karikaturist, ki se je sam povsem zavestno odmaknil od ustvarjanja risb oziroma stripov, podobno kot Mojster Tsuge leta 1986. Ko se pozneje loti popravljanja fotoaparatov, mu za trenutek celo uspe, a ker se trg in potrebe kupcev hitro spreminjajo, tudi ta podvig propade, saj, kot ugotavlja: »Tradicionalne, japonske stvari vse po vrsti zavračajo kot brezvezne. Vsaka zahodnjaška bedarija je pa tako modna. Samo da je napisano v latinici, in je že ‘fensi’. To so te plitve modernistične tendence.«
Kot ozadja je tudi like v mangi Mojster Tsuge ustvaril z izredno pozornostjo. Sukezo Sukegava je odbijajoč lik, čigar obrazne linije, neurejeni brki in občasno cedenje sline iz ust bralca razdelijo na dva pola. Na popolno zavračanje in sočasno sočustvovanje z njegovo nesposobnostjo. Njegova žena, gospa Sukegava, je prav zaradi te njegove odvratnosti, ki jo poskuša bralcu pričarati Mojster Tsuge, celotno prvo poglavje risana tako, da je obrnjena stran od bralca. Opazujemo bodisi njen hrbet bodisi dlani, ki zakrivajo obraz, kar v bralcu nemudoma vzbudi občutek nestabilnosti njunega zakonskega odnosa. S pomočjo obraznih linij, povešenih oči, oblike obrvi, gub in drugih detajlov Mojster Tsuge prebuja različne načine neverbalne komunikacije, ki bogatijo čustvovanje likov. To je sicer za mango že tako značilno, pa vendar avtor obrazom posveča izredno veliko pozornosti, ki se prenese tudi na metaforično raven. Protagonistu z brki »zapre« usta, kar onemogoča premik njegovih ustnic in razbiranje njegovega notranjega stanja. S tem mu onemogoči izražanje, zavije ga v molk, njegova čustvena stanja in odzive na okolico pa sporočajo zgolj kapljice znoja, ki se ustvarjajo ob njegovem občutku sramu, in povešene oči, kadar ga žena okrega. On je človek, ki ni za nobeno rabo in ki prav zaradi tega tudi nima nobenega glasu, kaj šele moči ali pozicije v strogo kapitalistično naravnanem svetu. Vsako poglavje namreč poudarja nenehno potrebo po denarju, kar v človeku posledično ustvarja samoprezir, to pa vodi v še večjo nezmožnost ukrepanja in boja. Po drugi strani vodi tudi v iskanje krivde drugod kot pri sebi, kar dobro ponazorijo dialogi z ženo:
In pa:
Zdi se, kot da Mojster Tsuge izpisuje svoje lastno razmišljanje in skozi avatarja bralcem obrazlaga svoje stanje in počutje. Sklepno poglavje tako prikazuje Sukezo Sukegava, umaknjenega stran od družine. Tako Mojster Tsuge kot Sukezo Sukegava čutita svojo nepotrebnost: »Ko te družba odvrže, kot da si nekoristen in nepotreben … Kaj ni to enako izginitvi?« Z zadnjim delom se selimo globoko v protagonistovo notranjost. Njegova čustvena stiska pa se poveže tudi z japonsko zgodovino in kulturo, ko se prične zgodba o tavajočem pesniku haikujev, imenovanem Sejgecu. Pesnik, ki je živel izključno od prodajanja haikujev in ob koncu svojega življenja, ko prodajanje pesmi ni bilo več koristno, izginil v megli. Konec Človeka za nobeno rabo je tako prav tisto, kar Mojster Tsuge in njegov protagonist poskušata prenesti bralcu. Ko v svetu, ki od nas zahteva določeno mero sposobnosti, določeno osebno lastnino in zunanjo podobo, medtem ko tisto pravo skrivamo za štirimi zidovi, nas še prehitro okoli prsta navije neizbežno tiktakanje časa. Sejgecu je svoj poslednji stih napisal takole:
Vse, za kar si Sejgecu prizadeva, je preprosto obstajati. To pa si želita tudi Sukezo Sukegava in Yoshiharu Tsuge. Mogoče pa tudi bralec, ki se v njuni usodi prepozna. Konec je tako osredotočen na minevanje časa in prikaz nezmožnosti preprostega obstoja v svetu. Mojster Tsuge s Človekom za nobeno rabo odpre mnogo poti našemu razmišljanju. Nekateri bodo v koncu videli upanje, nekateri propad, morda celo neizbežnost protagonistovega položaja. A čisto vsak bo v delu našel tisto, kar išče, hoče najti ali videti sam.
Manga Yoshiharuja Tsugeja Človek za nobeno rabo je mojstrsko delo, ki s premišljeno risbo, dodelano karakterizacijo, izpiljeno pripovedjo in širokim pogledom na svet nagovarja tudi sodobnega bralca. Postepidemični čas, inflacija, pomanjkanje surovin, vse daljši delavniki … Vse to od nas nekaj zahteva, nam onemogoča preprost obstoj in še prevečkrat v nas vzbuja željo, da bi preprosto izpuhteli. VigeVageKnjige so izbrale ravno pravšnji čas za izdajo tega dela in upam, da to ni zadnja manga, ki jo bomo lahko brali v slovenskem jeziku.
[1] Gekiga (劇画) v dobesednem prevodu pomeni »dramatične slike«. Gre za slog japonskih stripov, namenjenih odraslim, zaznamovanih z bolj kinematografskim umetniškim slogom ter resnejšimi temami. Ta slog je bil prevladujoč v šestdesetih in sedemdesetih letih. Zanj so značilni ostri robovi, brez lahkega senčenja ter temna šrafura in močne linije. Tematsko pa v delih prevladujeta realizem in družbena angažiranost.
[2] Garo je bil mesečnik, ki ga je na Japonskem leta 1964 ustvaril Katsuichi Nagai. Bil je ključen za razvoj alternativne in avantgardne mange. Izhajati je prenehal leta 2002.
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
