What is this, an exhibition for ants?!

Razstavljajoče umetnice_ki: Jens Settergen, Julie Stavad, Birke Gorm, Mikkel Carlsen in Laura Hjort Jensen 
Datum: 24. 2.–26. 3. 2023
Kraj: Cantina, Aarhus, Danska

Človeški svet je izoblikovan v človeškem merilu. Zlahka si predstavljamo velikost ‘normalnega’ stola ali ‘normalne’ mize. Naš svet je oblikovan po nas. Kaj pa se zgodi, ko stopimo v svet, narejen po merilu, ki ga nismo vajeni? Galerija Cantina v centru mesta Aarhus na Danskem obiskovalca preseneti z razstavo v ekstremno majhnem merilu, na kar namiguje že njen naslov: “What is this, an exhibition for ants?!”.

Cantina je majhen razstavni prostor v Godsbanenu, ki deluje kot neke vrste kulturna četrt, vzpostavljena na območju starih železniških tirov na obrobju Aarhusa. Tukaj je prostor za številne umetnike, delujoče na različnih področjih, ki so tesneje povezani z mestom in s publiko na splošno. Ogledamo si lahko denimo nedokončan performans v t. i. Åbne scene, se udeležimo grafične delavnice ali sodelujemo v pogovorih z umetniki. V sklopu Godsbanena deluje tudi umetniška skupina Corporum, katere cilj je zagotoviti prostor in sredstva mladim umetnikom, ki svojo profesionalno pot šele začenjajo. V času svoje rezidence imajo možnost razstavljanja v Cantini, kjer stoji omenjena razstava.

Merilo vpliva na naše doživljanje prostora, zaradi česar je za umetnika merilo pomembno orodje. Ogromne velikosti umetniških del nas lahko prevzamejo in se ob njih počutimo majhni, po drugi strani pa imajo zelo majhna merila poseben intimen učinek. Razstava v Cantini merilo in z njim naše dojemanje prostora preizkuša na poseben način. Umetniki so bili omejeni na dimenzije 3 x 3 x 3 cm. Tako majhna dela smo po navadi vajeni gledati od blizu, mogoče celo sede ali za mizo. Ampak ker dela niso zbrana na enem mestu, temveč so enakomerno razporejena po celotnem razstavnem prostoru, se nam sprva zdi, kot da je prostor povsem prazen. Ko pa se naše oko privadi na majhnost predmetov, lahko začnemo opazovati razstavo. Na nek način obiskovalci postanemo gostje v svetu, ki ni ustvarjen za nas. Izvedba na hudomušen način prisili gledalca, da se tako mentalno kot tudi telesno prilagodi velikosti del. Da lahko opazujemo predmete, moramo počepniti, se skloniti in naprezati oči. Odločitev za takšno postavitev razstave bi marsikdo označili za pretiran, mogoče celo domišljav umetniški prijem, a cinizem je tu odveč, saj se zdi, da umetniki zgolj preizkušajo nov koncept in ne želijo odvračati obiskovalcev.

Skupino petih razstavljavcev na razstavi sestavljajo trije bolj izkušeni in dva manj izkušena umetnika, ki sta trenutno v rezidenci pri Corporumu. Nihče od njih se v preteklosti ni podajal v ustvarjanje miniaturnih del. Kljub temu je vsak k ustvarjanju pristopil na svojevrsten način. Nekateri so se eksperimentiranja z majhnim merilom lotili z ustvarjanjem miniaturnih skulptur, denimo modela iz žice ali majhnih okenc, raztresenih po prostoru. Drugi so se poslužili instalacij iz vsakdanjih predmetov, kar je majhen format na eni strani otežil, po drugi strani pa umetnike postavil pred nov izziv. Majhnost predmetov, ki so jih umetniki uporabili za svoje kompozicije, pa ni zmanjšal njihove vsebinske moči. Umetniki so se igrali s splošno sprejetimi pomeni izbranih predmetov in jih postavili v nove kontekste. Umetnica Julie Stavad, ki se je v preteklosti že ukvarjala s pomenom predmetov, ki so del človekovega vsakdana, in z vrednostjo, ki jim jo pripisujemo, je v enem izmed svojih prejšnjih del  v sredino prostora postavila razdrobljeno 3-metrsko šminko, v drugem delu pa je hladilnik oblekla v najlon. Na tokratni razstavi je v delu Work-life balance umetni noht prebodla z buciko. Enostavna kompozicija zgolj dveh predmetov, ki pa ju lahko interpretiramo na več različnih načinov. Umetni noht lahko razumemo kot simbol lepotnih standardov, ki si jih postavljamo, ali kot fasado, za katero se skrivamo. S pomenom, ki ga morebiti prepoznamo, se umetnica poigra tako, da noht prebode z buciko. Prav tako se je s pomenom oziroma razumevanjem predmetov v preteklosti in tudi v tokratni razstavi ukvarjal Jens Settergren. V delih z naslovom Workers Leaving the Factory umetnik pravo truplo čebele postavi v luknjo na danskem kovancu. Tako kovanec kot čebelo prepoznamo kot simbola; kovanec nas spomni na zaslužek ali kapital, čebela pa na pridno in marljivo delavko. Postavitev je iznajdljiva in lahko vzbuja različne asociacije o vrednosti denarja in dela ter o njunem razmerju.

Razstava za mravlje je nedvomno zanimiva izkušnja. Spomni nas, da se svet ne vrti okoli nas, čeprav si ga dokaj uspešno podrejamo, hkrati pa gledalca ne graja, saj nas ne podi z razstavnega prostora, temveč nas povabi, da se prilagodimo in si ogledamo razstavo. Majhno merilo razstave ne deluje arogantno, temveč humorno in sproščeno, kar izpade primerno za majhno neodvisno galerijo, kot je Cantina. Iskanje razstavljenih del po praznem belem prostoru je na eni strani zabavna aktivnost, po drugi strani pa obiskovalca prisili, da je pozoren in pozornost posveča najbolj drobnim detajlom, ki bi jih sicer spregledal. Hkrati je bilo ustvarjanje miniatur nov izziv za omenjene ustvarjalce. V nekaterih primerih, kot je denimo žičnati model mravlje, se je zdelo, da so umetniki postavili zgolj neko generično skulpturo, katere edina posebnost je ta, da je zelo majhna, pri drugih pa lahko občudujemo izvirnost in iznajdljivost pri iskanju predmetov in preizpraševanju njihovih pomenov.

Uredila: Maša Žekš
Lektoriral: Grega Pignar